Učiteljica Mateja je opustila popoln načrt pouka in začela slediti učencem – Rezultat? Več razumevanja in manj stresa
“Učenje se začne tam, kjer so učenci. Ne tam, kjer bi morali biti po učnem načrtu.”
SLOVENIJA – Učiteljica matematike Mateja je v osebnem zapisu razkrila svojo pot od strogega sledenja učnemu načrtu do pristopa, ki v ospredje postavlja učenca, razumevanje in odnos, njena zgodba pa odpira širšo razpravo o sodobnem poučevanju.
Od popolne priprave do izgube stika
Na začetku svoje poti je pouk razumela kot natančno izvedbo načrta, kjer je bilo vse vnaprej določeno, kaj bo razložila in katere naloge bodo učenci reševali, tak pristop pa ji je dajal občutek nadzora, vendar hkrati povečeval tveganje, da se ne bo prilagodila dejanskemu znanju učencev. Sčasoma je ugotovila, da je fokus na “izpeljani pripravi” vodil v hitenje, pritisk in posledično slabše razumevanje snovi pri nekaterih učencih, kar je vplivalo tudi na njeno počutje.
Stres, pritisk in dvomi
Tak način dela je prinesel tudi osebne stiske, saj se je pogosto soočala z visokimi pričakovanji, disciplinskimi izzivi in občutkom neuspeha, ko ura ni potekala po načrtu, kar jo je pred leti pripeljalo celo do razmišljanja o menjavi poklica. Sprememba se je zgodila, ko je začela opuščati idejo popolne izvedbe in se bolj posvetila temu, kje učenci dejansko so in kaj potrebujejo, pouk pa se je začel prilagajati njim, ne več le načrtu. Čeprav je bil začetek zaznamovan s strahom in občutkom krivde, so pozitivni odzivi učencev in staršev potrdili, da je na pravi poti.
Danes poudarja, da je bistvo pouka stik z učencem, razumevanje in postopno napredovanje, ne pa popolna izvedba učne ure, tak pristop pa po njenih besedah prinaša več miru, manj motenj in več motivacije pri učencih. Učitelji po takšnih urah iz učilnice odidejo z občutkom, da so z učenci “na poti”, ne pa v nenehnem lovu za popolnostjo.
“In kaj bi se zgodilo, če bi naslednjo uro vprašali: Kje so moji učenci in kaj zdaj potrebujejo?” se sprašuje.
Napisal: K. J.
Vir: Mateja Peršolja/Facebook
