Učiteljica s srcem: Zgodba navdihuje Slovenijo
Učiteljica – Elizabeta Selić- s srcem, ki odpira vrata doma in duha. V učilnici Elizabete Selić dišijo sladice. Recepti, ki jih predaja dijakom, so veliko več kot le navodila za pripravo slaščic. Gre za navodila za življenje, samozavest in toplino. To predana učiteljica že 27 let nesebično deli. V šoli in zunaj nje – znotraj sten svojega doma.
Elizabeta Selić
Je učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva na Šolskem centru Šentjur, je ena tistih pedagoginj, ki svojega dela ne opravlja, temveč ga živi.
- Njen odnos z dijaki presega klasično razmerje med učiteljem in učencem. Medtem ko skupaj ustvarjajo sladke mojstrovine, se med njimi pletejo vezi zaupanja. pogovori pa tečejo o vsem – od prvih ljubezni do strahov in sanj, ki pestijo mlade.
- “Ne poučujem jih za poklic, ampak za življenje,” z nasmehom pojasni svoje vodilo.
Učiteljica – več kot to
Njena pot v šolske klopi ni bila samoumevna.
- Začela je v proizvodnji in se vsak dan vozila mimo šole, o kateri je sanjala.
“Mislila sem si, joj, kako je srečna prijateljica, ki dela tam,” se spominja. “Ampak veste, če si človek nekaj res globoko želi, se to uresniči.” In se je.
- Ko so iskali učitelja praktičnega pouka, je takoj pograbila priložnost. Klic, da je službo dobila, jo je ujel že na poti domov z razgovora. “Od takrat se mi je življenje spremenilo ne za 100, ampak za 200 odstotkov!“
Od linij čokolade do dviga samozavesti
Učiteljica razloži:
V skoraj treh desetletjih se je svet slaščičarstva močno spremenil. Ko je prvič stopila pred razred, se je zgledovala po svoji nepozabni učiteljici, gospe Darinki Gostenčnik.
- “Tako živo nam je pripovedovala o linijah čokolade, da sem okus izdelka začutila že ob poslušanju,” pripoveduje.
Danes so viri znanja na dosegu roke. Na voljo so splet in družbena omrežja, Elizabeta pa svoje dijake spodbuja predvsem k iskanju lastne ustvarjalnosti.
Ocenjevanje
Pri ocenjevanju se ne zanaša zgolj na svoje brbončice. “To ne bi bilo pravično,” pravi. “Predvsem gledam estetiko, inovativnost in trud.”
- “Če vem, da otrok nima izjemnih finomotoričnih sposobnosti, a je v izdelek vložil ogromno truda, mi ni težko dati višje ocene.”
Njen največji uspeh je videti, kako dijaki, ki so morda v osnovni šoli komaj lezli skozi, pri praktičnem pouku zacvetijo. “Kar žarim, ko jim uspe. To pomeni, da sem jih motivirala, da so se potrudili. In povem vam, 99 odstotkov otrok se trudi.”
Ko se šolska vrata odprejo v topel dom
A njeno poslanstvo se nikoli ni končalo z zadnjim šolskim zvoncem. Pravzaprav se je tam, kjer se za večino učiteljev delovni dan zaključi, zanjo pogosto šele zares začelo.
- Elizabeta Selić je bila dolga leta tudi rejnica. Vse se je začelo, ko je njena hči edinka domov pripeljala prijateljico, ki je morala zapustiti svoj dom. “Več, kot sem ji kdaj dala, je ona dala meni,” pove ganjeno.
Učiteljica Elizabeta
Kmalu zatem je sledil dogodek, ki ji je za vedno ostal v spominu.
Dijakinja v stiski je po pogovoru pri ravnatelju preprosto vprašala, ali lahko gre z njo domov.
“To je bil zame najbolj pretresljiv trenutek,” se spominja klica mami deklice, ki je v slovo hčerki rekla le: “Ti kar pojdi, samo vrni penkalo, ker sem ga kupila tvoji sestri.
“Med potjo domov je poklicala moža, naj pripravi sobo. “Hči je po vasi muce pobirala, jaz pa otroke,” doda z nasmeškom.
Dom
Rejnica
- Sčasoma je njen dom postal zatočišče za devet rejencev, naenkrat jih je bilo pod njeno streho kar šest. Življenje je bilo živahno, kuhalo se je za dvanajst ljudi, tedenske jedilnike so načrtovali skupaj, v posebni škatli pa so se anonimno reševali medsebojni nesporazumi.
Takrat jo je hči prosila, naj je ne kliče več “mama”, da ne bi delala razlik med otroki. “Rekla je, da bi me klicala Mima, ker bi me tako lahko vsi klicali.”
- “Ostala sem Mima in danes sem tudi babica Mima.”
Ta izkušnja velike, pisane družine je neločljivo povezana z njenim delom v šoli. Naučila jo je še globljega razumevanja in sočutja.
- Kar Elizabeta Selić govori, to tudi živi. Na koncu, poudarja, je ključno preprosto: “V prvi vrsti je treba otroke slišati in videti. Biti pristen. Bolj ko si uraden, težje je. Videti je treba človeka.”
Na koncu zgodbe o Elizabeti Selić pravzaprav sploh ne gre za sladice. Čeprav dišijo po celi šoli, so le orodje – izgovor za pogovor, most do zaupanja in sladek dokaz, da nekdo vate verjame, tudi ko sam nase morda pozabiš.
Učilnica – dom
In prav to je tista rdeča nit, ki neločljivo povezuje njeno učilnico in njen dom. Ne gre za dve ločeni življenji, ampak za eno samo poslanstvo, ki ga živi vsak dan: odpreti vrata in srce. Pa naj bo to dijakinji, ki išče nasvet ob mešanju kreme, ali otroku, ki sredi noči potrebuje varen pristan.
- Njena lekcija je preprosta, a danes morda bolj pomembna kot kadarkoli prej. Uči nas, da največ, kar lahko nekomu podarimo, ni znanje iz knjig ali popoln recept, ampak občutek, da je viden, slišan in vreden. Da je preprosto – človek.
Pripravila AK
Viri:
delo.si
uciteljsem.si
times.si
Facebook.com
unsplash.com
youtube.com
