Ujeli so jih skozi okno – poglejte, kdo zares živi v novih stanovanjih na Brdu
LJUBLJANA – Instagram objava Zale Tomašič razkrila več kot le mnenje o stanovanjih
Zgodba, ki naj bi razkrila krivico pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj, je razgalila nekaj drugega – kako hitro lahko frustracija preraste v sovraštvo, predsodke in pozive k izključevanju.
“Plačujem polno najemnino brez kakršnih koli subvencij … V teh stanovanjih pa živijo večinoma tujci … zelo skrajni muslimani.”
Tako se začne anonimno sporočilo, ki ga je na svojem Instagram profilu delila Zala Tomašič, politično prepoznavna osebnost in vplivnica na desnem političnem polu. Pošiljatelj – ostaja neimenovan – trdi, da živi v neprofitnem stanovanju na Brdu, kjer naj bi plačeval polno najemnino brez pomoči države. In ob tem spremljal, kot pravi, “žalostno realnost”, da se okoli njega taista stanovanja podeljujejo predvsem tujcem, natančneje – “zelo skrajnim muslimanom”.
V nadaljevanju sporočila avtor brez dokazov opisuje sosede kot “nespoštljive, neurejene, glasne” in izrecno poudarja, da so njihovi otroci – posebej deklice z rutami – moteči. Navaja:
“Otroci oz. dekleta stara od 4 pa do 7 let skačejo okoli z ruto na glavi. Mislim, res žalostno, kdo dobiva te stanovanja.”
Za konec poziva Tomašičevo, naj naredi prispevek, naj se “razkrije”, komu država omogoča življenje v teh stanovanjih. Omenja pripravljenost za pomoč, “da se temu upremo”.
Fotografije otrok in žensk
Objava na Instagramu je opremljena tudi s serijo fotografij. Pet kolažev, na katerih so vidni otroci z rutami na glavi, ženske v dolgih oblekah, nekatere v niqabih, druge z otroškimi vozički ali ob smetnjakih. Fotografije so očitno posnete iz okna stanovanja ali avtomobila, brez vednosti oseb na slikah.
Deklice se igrajo na skirojih, hodijo po pločniku, ženske se pogovarjajo ali peljejo otroke. Skratka – vsakdanje življenje. Brez incidenta. Brez kršenja pravil.
A sporočilo, ki spremlja objave, jih postavi v čisto drugačno luč: ne za to, kar počnejo, ampak za to, kar so in kako izgledajo.
Kako deluje sistem neprofitnih stanovanj?
Da razjasnimo: neprofitna stanovanja niso luksuz. So zadnja varovalka pred brezdomstvom za mnoge družine. Dodeljujejo jih občine ali Stanovanjski sklad RS, na podlagi jasno določenih kriterijev – ti vključujejo:
- dohodkovni cenzus,
- število članov gospodinjstva,
- bivanje v neustreznih pogojih,
- invalidnost ali posebne potrebe,
- državljanstvo in stalno bivališče v RS.
Ne, veroizpoved ni nikjer naveden kriterij, prav tako ne videz, narodnost ali materni jezik. Kot navaja Stanovanjski sklad RS, imajo prednost gospodinjstva z nizkimi prihodki in socialno ogroženi – pri čemer se upošteva uradna dokumentacija, ne subjektivni vtisi sosedov (Vir: Stanovanjski sklad RS).
Da bi nekdo “po bližnjici” prišel do stanovanja zgolj zato, ker nosi ruto, preprosto ni mogoče. Ne brez ponarejenih dokumentov, kar pa doslej ni bilo nikoli dokazano ali obravnavano v okviru teh naselij, kot denimo na Brdu.
je pa za razumeti frustracijo, ki se ob tem sproža. Večinski del Slovencev je krščanske veroizpovedi in tako lahko predvidevamo, da muslimani, ki naj bi bili v neprofitnih stanovanjih, niso Slovenci. Zakaj ne dajemo prednost v takšnih primerih svojim prebivalcem, Slovencem?
Kaj pa zakonodaja?
Slovenija ni brez pravil. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) jasno določa, da ni dovoljeno fotografirati oseb brez njihovega dovoljenja, še posebej mladoletnikov, če gre za objavo v javnem prostoru.
Poleg tega Kazenski zakonik (KZ-1) v 297. členu govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti – kadar se to stori prek medijev ali spleta, zlasti na podlagi narodnosti, vere, spolne identitete ali druge osebne okoliščine.
Torej: objava slik otrok v zasebnih situacijah, ki jo spremljajo sovražno naravnani komentarji, lahko pomeni večplastno kršitev zakonodaje – od posega v zasebnost do dejanskega sovražnega govora.
O frustraciji, ki se prelevi v diskriminacijo
Razumljivo je, da nekdo, ki se trudi preživeti s skromno plačo in brez pomoči države, doživlja nezadovoljstvo. Da primerja svoj položaj s sosedovim in ima občutek krivice. A to še ne pomeni, da je njegov občutek sam po sebi dejstvo.
Sociolog je v pogovoru za MMC RTV Slovenija opozoril:
“Pomanjkanje družbenega zaupanja in občutek izključenosti pogosto vodita v identifikacijo z drugimi izključenimi – a ne vedno. Včasih se obrne v nasprotje – v zavist, sovraštvo in iskanje grešnih kozlov.”
Tudi ta primer, kot kaže, odraža prav to – namesto, da bi skupaj izpostavili problem pomanjkanja dostopnih stanovanj, se napade tiste, ki so vidni, drugačni.
In Zala Tomašič?
Odgovornost javnih oseb ni samo v tem, kaj rečejo – temveč tudi v tem, kaj delijo, čemu dajo legitimnost. Ko oseba z več tisoč sledilci objavi sporočilo, v katerem nekdo odkrito širi verske predsodke, navaja otroke kot moteče zgolj zaradi videza, in izraža pripravljenost za “upor”, bi od odgovorne osebe pričakovali – če že ne nasprotovanje – vsaj kritično distanco.
Objave takšnih sporočil brez komentarja so lahko tiho pritrjevanje. In to v času, ko je prav vsak klik lahko gorivo za polarizacijo.
Kaj res vidimo – in česa nočemo priznati?
Ta zgodba ni (samo) o stanovanjih. Je o nas. O tem, kako hitro lahko vsakdanji pogovori med sosedi postanejo platforma za izključevanje. O tem, kako daleč smo pripravljeni iti, da opravičimo svojo jezo. In o tem, kako zlahka pozabimo, da je na drugi strani – družina. Otrok. Človek.
Vir:
- Instagram Zala Tomašič
- splet
Pripravil: N. Z.
