V Himalaji se je smrtno ponesrečil Tomaž Humar, legenda slovenskega alpinizma, ki je presegal meje mogočega
10. november 2009 je dan, ki se je globoko zapisal v zgodovino slovenskega alpinizma. Tistega dne se je med solo vzponom v steni Langtang Lirunga v Himalaji smrtno ponesrečil Tomaž Humar (1969–2009), eden najbolj prepoznavnih, drznih in spoštovanih slovenskih alpinistov vseh časov.
Gora kot dom in učiteljica
»Jagat, ta je moj zadnji,« je bil njegov zadnji stavek, namenjen šerpi Jagatu Limbuju, edinemu spremljevalcu odprave. Šest dni kasneje so reševalci njegovo telo našli na višini približno 5600 metrov. Po želji družine je Humar ostal tam, kjer je preživel največ svojih sanj, v Himalaji, med gorami, ki so ga oblikovale in mu dale smisel.
Tomaž Humar je bil znan po svoji izjemni energiji, duhovnosti in posebnem odnosu do gora. V svoji karieri je opravil več kot 1200 vzponov, med njimi več kot 60 prvenstvenih, doma in po svetu. Njegov plezalni slog je bil unikaten. Združeval je tehnično popolnost, psihično moč in skoraj mističen občutek za stik z naravo. Bil je eden najboljših solo plezalcev na svetu, znan po tem, da je gore osvajal sam, brez podpore vrvi in ekip. Njegov način plezanja je presegal meje mogočega in postavljal nova merila v alpinizmu.
Človek, ki je živel po svojih pravilih
Humar ni bil le športnik, bil je filozof med gorami. Njegove besede so pogosto nosile globlja sporočila. V knjigi Ni nemogočih poti je zapisal: »Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš. Da si resnično močan in da si resnično vreden.« Za mnoge je bil simbol svobode, poguma in notranje moči. Njegovi vzponi so bili izraz osebne filozofije.
Na številnih odpravah se mu je pridružil Janko Oprešnik – Zumba, prav tako vrhunski alpinist in mojster tehničnega plezanja. Skupaj sta ustvarila nekaj nepozabnih poglavij v slovenski plezalni zgodovini, med drugim na odpravi Cholatse 2005, kjer sta dosegla izjemen uspeh. Zumba se Humarja spominja kot človeka z izjemno voljo in posebno karizmo, ki je znal navdihniti tako plezalce kot ljudi, ki so ga srečali le enkrat. O njunem sodelovanju in skupnih vzponih govori tudi v pogovorni rubriki Stebri, ki jo pripravlja projekt Zgodovina slovenskega alpinizma.
Napisal: K. J.
Vir: Zgodovina slovenskega alpinizma, arhiv, Facebook
