Ponovno osebno poniževanje v DZ: žaljivke, izklop mikrofona in besede, ki so šle čez rob – so takšne besede sploh primerne za parlament?
»Vi ste sramota za to hišo in vi ste sramota za Slovenijo.« Besede Tamare Kozlovič Zoranu Stevanoviću so znova poskrbele, da se namesto o vsebini razprave govori o načinu parlamentarnega komuniciranja. Toda zadnji incident še zdaleč ni osamljen.
Mikrofon je ugasnil, besede so ostale
Tokratni prizor iz državnega zbora je bil kratek, a dovolj oster, da je hitro zaokrožil po družbenih omrežjih. Tamara Kozlovič je med razpravo neposredno napadla predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića z besedami: »Vi ste sramota za to hišo in vi ste sramota za Slovenijo.« Stevanović je nato posegel v razpravo in napovedal, da ji bo izklopil mikrofon. »Sramotno je vaše obnašanje v tem momentu. Lahko pritiskate gumb, kolikor ga hočete, ampak ne dovolim, da se obnašate do mene na tak način,« ji je odgovoril. Nato je dodal še: »Kdo je sramota, bo javnost presodila.«
Sam prizor je zanimiv tudi zato, ker se je vsebinski del razprave v trenutku umaknil osebnemu sporu. Namesto vprašanja, o katerem so poslanci razpravljali, so v ospredje stopili ton, način komunikacije in medsebojni odnos. In prav to je morda bistvo težave, ki presega samo ta dogodek. Ko predsednik državnega zbora poslanki izključi mikrofon, poslanka pa predsedniku sporoči, da je »sramota za Slovenijo«, je povsem legitimno vprašanje, ali je politična razprava še vedno predvsem spopad argumentov ali pa vse pogosteje postaja spopad osebnosti.
Če bi šlo za en sam takšen trenutek, bi ga lahko pripisali vroči razpravi. Toda pogled na zadnjih nekaj mesecev kaže, da so ostri osebni izrazi, medsebojna podcenjevanja in besedni obračuni postali reden spremljevalec dela državnega zbora.
»Pocestniško«, »idiotski obraz«, »bedaki« …
Že aprila je odmeval Stevanovićev poziv poslanki Leni Grgurevič k »damski kulturi«. Maja je Lenart Žavbi uporabil besedno zvezo »janšizem, fašizem, z najbolj idiotskim obrazom do zdaj«, Žan Mahnič pa je predsednico republike označil za »komunajzarko«.
Junija je Stevanović govoril o »pocestniškem obnašanju« nekaterih poslank Svobode. Julija je Žavbi zaradi opazke o »vazelinu« prejel javni opomin zaradi hujše kršitve poslanskega etičnega kodeksa.
Avgusta so odmevale Mahničeve besede o ustavnih sodnikih kot »bedakih« in »radikalnih levičarjih«. Septembra pa je Jelka Godec govorila o »neuravnovešenih poslankah« in dejala, da so nekatere »za v drugo ustanovo«.
Primeri prihajajo z različnih strani politične dvorane.
Kaj takega pa v @Drzavnizbor še nismo slišali. Poslanka si zasluži, da se jo izključi iz parlamenta. Ali je sploh prisebna?? pic.twitter.com/tTHgjoVY9L
— Cvetóber (@cvetober) September 30, 2026
Ko predmet razprave postane človek
Parlament brez ostrega spora ni parlament. Poslanec mora imeti možnost jasno povedati, da je zakon slab, odločitev oblasti napačna ali ravnanje političnega nasprotnika nesprejemljivo.
Toda nekaj drugega se zgodi, ko predmet razprave ni več odločitev, ampak človek. Takrat razprava hitro zdrsne z argumenta na etiketo.
Besede, kot so »sramota«, »bedak«, »pocestniško« ali namigovanja, da nekdo spada »v drugo ustanovo«, skoraj vedno povzročijo več pozornosti kot vsebinski argument, ki je bil izrečen minuto prej.
Parlament danes ne govori več samo poslancem
Spremenilo se je tudi okolje. Včasih je večina ljudi parlamentarne razprave spremljala skozi večerni televizijski prispevek. Danes se desetsekundni izsek v nekaj minutah znajde na X, Facebooku, TikToku in drugih omrežjih.
Najbolj oster stavek zato pogosto postane glavna zgodba dneva.
To lahko ustvarja tudi spodbudo za še ostrejši jezik. Umirjena razlaga zakona težko konkurira posnetku, na katerem nekdo drugemu reče, da je »sramota za Slovenijo«.
Je danes res slabše?
Pošteno bi bilo reči, da slovenska politika ostrih besed ni izumila leta 2026. Tudi prejšnji sklici državnega zbora so poznali zelo osebne in grobe politične spore.
Toda niz dogodkov v zadnjih mesecih odpira legitimno vprašanje, koliko prostora v parlamentu še ostaja za ostro, a vsebinsko razpravo, in koliko ga prevzemajo osebne diskvalifikacije.
Morda zato pri zadnjem incidentu niti ni najpomembnejše vprašanje, ali je imela prav Kozlovičeva ali Stevanović.
Pomembnejše je vprašanje, ali je to raven političnega pogovora, ki jo želimo gledati v instituciji, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve v državi.
In Stevanovićev stavek je na koncu morda nehote ponudil najbolj primeren povzetek: »Kdo je sramota, bo javnost presodila.«
Pripravil: I.M.
Vir: Omrežje X
