Zakaj so ankete napovedale povsem drugačen izid referenduma? Preberite, kdo jih v resnici naroča in plačuje
Teden dni prej je anketa napovedala miren sprehod do zmage. A ko so se zaprla volišča, je država obstala v tišini presenečenja. Kako je lahko javno mnenje tako močno obrnilo svojo zgodbo?
Ko je napoved zvenela kot gotovost
Šestnajsti november je bil dan, ko je javna televizija samozavestno postregla z napovedjo: skoraj 60 % podpore zakonu, komaj 28,6 % nasprotovanja. Čez ekran so se bleščale številke, ki so kazale na udobno zmago. Zdelo se je, da je razprava že končana.
Potem pa je prišla volilna nedelja. Rezultat? 53,44 % “proti”. Napaka, tako velika, da je še dolgo ne bomo pozabili.
Vprašanje, ki ga je slišati skoraj povsod, je preprosto: je anketa narobe izmerila ali se je zgodba res obrnila v samo enem tednu?
Ko sistem pokaže svoje šibkosti
Merjenje javnega mnenja je področje, kjer vlada več kaosa kot reda. Zakonsko skoraj neregulirano, podatkovno podhranjeno in pogosto metodološko dvomljivo. Kot je cinično pripomnil politolog v enem izmed intervjujev:
“Pri nas lahko ankete izvaja vsak, ki ima garažo in nekaj študentov.”
Kdo pa sploh naroča te ankete?
To je del zgodbe, o katerem se pogosto govori šele, ko se rezultati sesujejo. Veliko anket naročajo politične stranke, ki iščejo potrditev svojih strategij ali municijo za medijske nastope. Druge financirajo mediji, ki potrebujejo podatke za oddaje, debate in politična soočenja. Nekatere pa prihajajo iz vladnih ministrstev, nevladnih organizacij ali interesnih skupin, ki želijo preveriti teren pred predstavitvijo zakonov ali kampanj.
In čeprav so ankete formalno neodvisne, naročnik vedno vpliva na to, kaj se meri, kako se meri in kako hitro se mora rezultat pojaviti v javnosti. Zato ni presenetljivo, da so nekatere ankete narejene z bolj analitičnim namenom, druge pa z očitno komunikacijskim učinkom. V tem primeru se marsikdo sprašuje, ali je šlo za profesionalno merjenje – ali pa za še en politični instrument.
Politični veter, ki je spremenil smer
Del volivcev je zagotovo glasoval proti zaradi zakona samega – zaradi slabega besedila, pomanjkanja paliativne oskrbe, ignoriranja zdravniške stroke. A drugi del? Ni skrivnost, da je referendum postal tudi referendum o vladi.
Ko premier, le nekaj dni pred glasovanjem, izreče nespretne besede o “smoli tistih, ki imajo bolne starše”, je jasno, da je veter obrnil smer. Tudi najbolj trdni podporniki so zmajali z glavo.
Tihi volivci, glasni rezultati
Eden največjih misterijev ostajajo t. i. tihi volivci. V anketah izginejo, na voliščih pa se pojavijo kot val. Ni jih malo – dovolj so, da preobrnejo referendum.
In morda je to največje sporočilo, ki ga prinaša ta zgodba: Slovenija ni država, ki bi jo lahko izmerili z enim klicem ali spletnim obrazcem.
Pripravil: I.M.
Vir: Omrežje X
