Zakaj v šoli vaš otrok ne dobi svinjine? Javili so se nam pristojni – in odgovor preseneča

Ko otroci povedo nekaj čisto mimogrede – včasih morda ni tako nedolžno, kot se zdi.

“Mami, pri nas v šoli že dolgo ni bilo svinjine.”

S tem stavkom je hči naše bralke Simone začela običajen pogovor ob kosilu. Simona je najprej zamahnila z roko – mogoče naključje? Mogoče nekaj, česar ni bilo morda en teden ali dva? A nekaj v tonu hčerinega glasu – mirna gotovost – jo je zbodlo.

In kot mama, ki ji ni vseeno, kaj jedo njeni otroci, je začela raziskovati. Pravi:

“Ne gre za to, da bi ravno zahtevala svinjino. Ne trdim niti, da je svinjina najbolj zdrava. Zagovarjam pa raznolikost. Ampak če nekaj preprosto izgine – in tega nihče ne pojasni – potem pač ne morem molčati.”

Kaj pravi NIJZ: svinjina ni prepovedana. A vseeno je (skoraj) ni.

Vprašanja smo naslovili na Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki oblikuje smernice za šolsko prehrano. Njihov odgovor je bil jasen – a hkrati precej odprt za interpretacijo.

“Smernice močno omejujejo vključevanje procesiranih mesnih izdelkov, prednost pa dajejo kakovostnim in pustim vrstam mesa z manj maščob in vidno strukturo mesa. (…) Ne prepovedujejo nobene vrste mesa, tudi svinjina ni izrecno izključena.” (Vir: NIJZ, 23. maj 2025)

To pomeni, da svinjina kot takšna ni na “črni listi”. Vendar smernice – ki jih morajo šole upoštevati – močno odsvetujejo pogosto uživanje rdečega mesa. V to skupino pa svinjina spada.

Boštjan Kolenc o prihodnosti Mirne: »Samo usmerjenost v investicije ne bo obogatila našega okolja«

Nove stavbe, ceste in druge investicije so pomembne, toda ali so same po sebi dovolj za kakovostno življenje? Županski kandidat Boštjan Kolenc opozarja, da prihodnosti občine ne določajo zgolj gr

Statistika: več kot 40 % šol se svinjini že izogiba

Po anketi NIJZ iz leta 2021, ki je še vedno zadnja javno dostopna, kar 40 % osnovnih šol ponuja prehrano brez svinjskega mesa – kljub temu, da za to pogosto ni medicinskih razlogov.

23 % šol ponuja tudi vegetarijansko opcijo. Ostale šole prilagojenih obrokov ne nudijo, razen v primeru diete z zdravniškim potrdilom.

Simona pravi, da v jedilnikih šole njenega otroka ni več nobene sledi po svinjskem mesu. Ni špehovke, ni svinjske pečenke, ni niti čevapčičev (vsaj ne iz svinjine). Je to naključje? Težko.

Kaj pa pravijo šole?

Večina ravnateljev, s katerimi smo govorili, ne želi biti imenovana. A iz njihovih odgovorov je jasno:

“Če se lahko izognemo živilu, ki je pogosteje razlog za pritožbe – to naredimo. V vsakem razredu imamo po 2, 3 učence, ki ne jedo svinjine. Prilagoditve pa niso preproste. Obenem pa se soočamo s kadrovskim pomanjkanjem v kuhinji; če želimo tako raznoliko prehrano, bi potrebovali vsaj še enega človeka. Tako pa je lažje, da enostavno temu prilagodimo jedilnik.”

Drug ravnatelj doda:

“Imamo eno kuharico in dve pomočnici. Dvesto obrokov dnevno. V eni uri. Zdaj si pa vi predstavljajte tri vrste mesa, pa brezglutensko, pa brez laktoze… sistem poklekne.”

V resnici gre za kapacitete. In tihe kompromise.

NIJZ sicer formalno ne spremlja zavržkov hrane ali natančne analize porabe subvencioniranih kosil. A že hiter pogovor s komerkoli iz šole potrdi – zavržene hrane je ogromno.

Ponekod več kot 20 % hrane konča v smeteh. Zakaj?

Ker otroci pač ne jedo tistega, kar jim ni všeč. Če ni izbire, ni motivacije.

Sistem subvencioniranja (ki je drag – v letu 2024 je bilo zanj namenjenih več kot 40 milijonov evrov) zagotavlja topli obrok, ne pa nujno zadovoljstva.

Vloga staršev – in manko preglednosti

Najbolj bode v oči to: starši pogosto niti ne vedo, da svinjina izginja. Nihče jim ne pove. Nihče jih ne vpraša. Jedilniki so objavljeni, a brez jasnega označevanja sestavin. Kdo pa bo šel vsak dan gledat, iz katerega mesa je ragù?

Simona pove:

“Zanima me samo, kdo je tako odločil. In zakaj ne pove na glas.”

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas

Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

In res – kdo je odločevalec? Ravnatelj? Vodja kuhinje? Dobavitelj? Ali je preprosto šlo za kompromis – ker je tako lažje?

Kulturni kompromis – ali sistemski izziv?

V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada iz leta 2021 le okoli 3–4 % prebivalstva muslimanske vere. Ne vsi, a večina se izogiba svinjini.

Torej – če se šole prilagajajo tej skupini, je to človeško. Spoštljivo.

A vprašanje je, ali lahko to naredijo brez pojasnila in brez izbire za druge.

Sociologinja opozarja, da:

“Ko prilagoditve postanejo nevidna norma, tvegamo, da večina spremembe niti ne zazna – dokler se ne počuti izključene.”

Kaj pa rešitve?

Zdi se, da bi dva jedilnika – osnovni in alternativni – rešila marsikaj. A stane.

Stane kuhinje. Stane delovno silo. Stane logistiko. In, da – tudi živce.

Ravnateljica iz manjše dolenjske šole pravi:

“To bi bilo idealno. Ampak dokler ne bomo imeli dodatnega kadra in denarja – ni realno.”

Kdo je v resnici brez glasu?

Simona ni zahtevala, da otrok dobi svinjino. Le odgovor. In možnost, da odloča.

Danes se zdi, da je tudi to – razkošje.

Razmislek za vse nas:

• Je tiha izključitev svinjine del dolgoročne prehranske vizije – ali zgolj improvizacija?
• Kako zagotoviti pravičnost, če ne zagotovimo izbire?
• Ali subvencionirana kosila res služijo tistim, ki jih najbolj potrebujejo – tudi kakovostno?

Imate podobno izkušnjo ali mnenje? Pišite nam na [email protected] – vaše zgodbe štejejo.

Viri:

• Nacionalni inštitut za javno zdravje (odgovori z dne 23. 5. 2025)
• Statistični urad RS, podatki o verski pripadnosti

Pripravil: N. Z.

Objavljamo tudi odgovore NIJZ v celoti:

Katere vrste mesa in jedi priporočate za šolsko prehrano z vidika zdravstvenih smernic?

Smernice ne predpisujejo konkretnega jedilnika s konkretnimi jedmi, podajajo pa usmeritve glede njegovega načrtovanja. Za vse skupine živil (tudi npr. za meso in mesne izdelke) je določeno kako pogosto in v kakšnih okvirnih količinah naj bodo v obrokih, ločeno za posamezne starostne skupine otrok. Pripominjamo, da smernice pri tem ne opredeljujejo katero konkretno vrsto npr. rdečega mesa bo šola vključila na jedilnik, ampak je to, ob upoštevanju vidika pestrosti, prepuščeno šoli glede na njene specifike in zmožnosti (glede dobave ipd.). Sicer pa smernice močno omejujejo vključevanje procesiranih mesnih izdelkov, prednost pa dajejo kakovostnim in pustim vrstam mesa z manj maščob in vidno strukturo mesa. Tako naj bi imelo prednost lokalno in v skladu z možnostmi tudi ekološko meso.

Ali so smernice NIJZ vplivale na zmanjšanje ali izločitev svinjine iz šolskih jedilnikov?

Ne neposredno, saj smernice na splošno svetujejo zmernejše vključevanje mesa. Nove prehranske smernice so usklajene z najnovejšimi spoznanji stroke na tem področju, poleg tega pa so tudi bolj okolju prijazne. V tem smislu spodbujajo bolj smotrno (zmerno) uporabo kakovostnega (pustega) mesa in hkrati izogibanje procesiranim izdelkom (kot npr. klobase, paštete). Smernice ne prepovedujejo nobene vrste mesa, tudi svinjina ni izrecno izključena. Določajo le pogostost rdečega mesa kot skupine, šole pa lahko same odločajo, katero vrsto rdečega mesa (npr. govedina, svinjina) bodo vključile, odvisno od lokalnih razmer in možnosti dobave. Poudarek je na pestrosti in primerni pogostosti vključevanja.

Ali imate analizo zavržene hrane v šolah, posebej glede subvencioniranih kosil?

V okviru spremljanja, ki ga izvaja NIJZ v skladu z Zakonom šolski prehrani, se ne osredotočamo na ta vidik, saj smernice tega ne zahtevajo. NIJZ na šolah spremlja izpolnjevanje strokovnih usmeritev in navodil, ki opredeljujejo merila za izbor živil, načrtovanje sestave, količinske normative in način priprave šolske prehrane ter časovni okvir za njeno izvedbo, kot to določa omenjeni zakon. V delu smernic, ki se nanaša na vzgojno-izobraževalne usmeritve, kar ni del spremljanja NIJZ, pa smernice spodbujajo šole k spremljanju zavržkov hrane, ugotavljanju vzrokov za nastanek odpadkov, vključevanju učencev in staršev v iskanje rešitev ipd.

Kolikšen delež otrok v OŠ ima prilagojeno prehrano iz verskih razlogov?

NIJZ sistematično ne spremlja konkretnega podatka o deležu otrok s prehranskimi prilagoditvami iz verskih razlogov. Iz zadnje anketne študije, ki je bila izvedena v letu 2021, so osnovne šole poročale, da kljub temu, da niso dolžne izvajati prilagojenih oblik prehrane zaradi prehranskih posebnosti na željo posameznika ali družine, jih dobrih 40 % kljub vsemu ponuja tudi prehrano brez svinjskega mesa, 23 % pa je takih, ki so ponujale vegetarijansko (ovo-lakto) prehrano. Velika večina ostalih šol je poročala, da ne omogočajo prehranskih prilagoditev, če le-te niso medicinsko indicirane (diete na podlagi zdravniškega potrdila).
V obstoječih razmerah slovenski šolski sistem še ne omogoča organizirane prehrane, ki bi celovito upoštevala različna kulturna, verska ali etična načela otrok, ne da bi pri tem prišlo do organizacijskih ali kakovostnih kompromisov. Glede na strokovna spremljanja NIJZ lahko že ob trenutni ureditvi beležimo nekatera odstopanja od Smernic zaradi pomanjkanja virov, pa imajo kuhinje običajno v ponudbi zgolj en jedilnik (če izvzamemo medicinsko indicirane diete, ki jih je šola dolžna zagotoviti). Pritisk na individualizacijo šolske prehrane lahko paradoksalno privede do povečanja razlik med učenci, otroci z »drugačnimi« obroki se lahko znajdejo v vlogi izključenih ali celo stigmatiziranih. V tem trenutku je najbolj realističen korak oz. kompromis bolj transparentno označevanje sestavin in pravočasna objava jedilnika, medtem ko celovita rešitev zahteva veliko več. Strokovnjaki s področja javnega zdravja zato svetujemo, da se glede tovrstnih pobud postopno in preudarno, v okviru veljavne zakonodaje ter ob upoštevanju obstoječega stanja, razvojnih možnosti in prenosljivosti rešitev v prakso, najprej okrepi osnovne pogoje za izvajanje prehrane v skladu s smernicami, nato pa v sodelovanju z zavodi preuči možnosti za nadgradnjo sistema. Ob tem posebej poudarjamo pomen spoštovanja znanstvenih izsledkov in strokovnih smernic ter vključevanje vseh, ki so del tega sistema ter skrbijo za ali izvajajo šolsko prehrano. Sistem prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kot ga poznamo v Sloveniji, je vzoren model, ki pa je danes ponekod na meji svojih zmogljivosti po zmožnosti kadra ter kapacitet kuhinj in jedilnic, na kar nas pogosto opozarjajo ravnatelji šol, ki se s problematiko soočajo dnevno. Zato je nujno, da si kot družba prizadevamo ohraniti večplasten sistem organizirane javne prehrane v šolah in ter ga nadgradimo predvsem tam, kjer je to utemeljeno potrebno, strokovno priporočeno in vzdržno.