• 20.92C Novo mesto
  • 16:35
  • Ned, 26.05.2019
  • Prijava

„Zdravnik ima preveč dela z birokracijo!“

Letos se je sklenila že 23. akcija Moj zdravnik, ki jo organizira revija Viva, ki je tudi to pot nagrajevala najboljše zdravnice in zdravnike.  Za »Mojo pediatrinjo« leta 2019 je bila nagrajena Ksenija Kozorog, dr. med., specialistka pediatrije iz Zdravstvenega doma Sevnica.

SEVNICA – Dr. Kozorogovo smo obiskali v njeni ordinaciji v Sevnici, kjer deluje že 19 let. Umirjeno in preudarno, predvsem pa z izjemnim spoštovanjem in predanostjo govori o svojem delu, o skrbi za paciente in starše, ki jim želi pomagati, lajšati bolečino in skrbi

Najprej iskrene čestitke za tako laskavo priznanje. Kaj vam pomeni tak naziv?
Veliko mi pomeni tako priznanje. V prvi vrsti je to dokaz, da so starši zadovoljni z našim strokovnim delom. Pa ne le to: ampak tudi z načinom, kako delamo. Pri tem dajemo velik poudarek medsebojnemu zaupanje in spoštovanju med nami, izvajalci, in uporabniki.“

Kako si pridobiti tako visoko stopnjo zaupanja?
To je kar težko. Nekaj moraš imeti prirojenega, da ti to uspe, nekaj pa pridobiš v svoji karieri. Trdim in pravim, da je vsak človek poklican in določen, da opravlja točno določeno delo. Vsi nismo za vse.“

Kdaj in kako ste vi začutili ta klic?
Izhajam iz preproste delavske družine. Sem pa imela to srečo, da sem že takrat obiskovala prestižno Kajuhovo gimnazijo v Celju. Dejansko ob koncu srednje šole nisem razmišljal, da bi šla kam drugam, kot pa na študij medicine.“

Od kje pa specializacija v smeri pedatrije?
Moja poklicna pot se je začela na anesteziologiji v Splošni bolnišnici Celje. Potem se je rodila hči in postalo je praktično nezdružljivo imeti malega otroka in ob tem delati se izobraževati v Ljubljani. Potem se je pojavila možnost za delo v šolskem dispanzerju v Velenju.“

Katere so te lepe plati vašega dela?
Vedno si zelo vesel in čutiš zadovoljstvo, če mi uspe pomagati nekomu. Pa ne le otročku, da ozdravi, ampak celi družini, staršem, ki morajo začuti zaupanje. Da upajo, da bodo lahko uspeli prebroditi tudi tiste res hude trenutke bolezni. Pa ne le z zdravili, ampak tudi s toplo besedo, ki staršem veliko pomeni. Poleg tega starši zelo cenijo, da se name lahko za kak nasvet ali vprašanje obrnejo po telefonu, SMS-u, e-pošti. Včasih je treba koga le potolažiti.“

So pa tudi težki trenutki.
Precej časa sem delala na otroškem oddelku v SB Celje. Tam so bili resnično zahtevni primeri. S takimi ali podobnimi se srečujem tudi dežurstvu. Vsak tak primer ti predstavlja nov izziv. A s človeško besedo, s pravim občutkom, ki ga moraš poiskati v sebi, se da sporočiti še tako hudo novico. Ni pa prijetno.“

Vam uspe, da službe „ne nosite“ domov?
Tega se človek z leti navadi. Je pa res, da pravzaprav službe nikoli ne pustim povsem v službi. Delček tega gre enostavno vedno z mano domov. Še vedno sem na voljo mladim specializantom, ki me lahko pokličejo kadarkoli. Mlademu zdravniku, ki je na začetku svoje poklicne poti, to pomeni zelo veliko. Pa tudi doma včasih govorimo o zdravstvu, tudi zato, ker so v teh vodah hči, sin in snaha.“

V kakšnem stanju je zdravstvo?
Če poslušamo in beremo, potem je naše zdravstvo v strašno slabem stanju. Na primarni ravni smo pediatri, družinski zdravniki in ambulante preprosto preobremenjeni! Po 60 pacientov na dan je velik zalogaj. Zgodi se mi, da se po koncu delovnega dne včasih vprašam, ali sem za določenega pacienta resnično naredila vse, kar bi lahko, ali je res dobil optimalno oskrbo. Kot sem slišala, bodo zdaj pripeljali v Sloveniji 55 tujih zdravnikov. To ni rešitev. Mladi strokovnjaki nam bežijo v tujino, tega bo vse več.“


Ob tem kot da se pozablja, da obravnavate otroke, ne pa kartonaste škatle!
Kot ste rekli: to so ljudje. Težko je. Morda je prednost primarne ambulante v tem, da poznaš družino. Dejansko imam 1900 vpisanih pacientov. Vseh ne prepoznša tako in ne veš, kdo je kdo. Pri večini primerov pa točno veš. Dejansko ti je včasih kaj jasno že po telefonskem klicu. Tak način dela pospeši proces. Je pa še vedno ogromno administracije!“

Torej imate še več dela s papirji in klikanjem kot medicinska sestra?
Bi si upala reči, da ima zdravnik več dela z birokracijo. Dejansko je vse na zdravniku. Urediti je treba e-recept in e-napotnica. Oblikov klikov je treba narediti, namesto da bi zapisal in dal dalje. Tu nastaja glavni problem! Za nameček so mlajši rodovi precej bolj vajeni dela z računalnikom, ostali smo se temu prilagodili. Sem pa prepričana, da bi se dalo to naše delo poenostaviti.“

Kaj najbolj pogrešate, kaj bi bila takojšnja (začasna?) rešitev?
Vsekakor delo po normativih. To pa bi pomenilo, da bi prepolovili ambulanto. Kam pa bi potem šli ostali pacienti? Rabimo kadrovske okrepitve!“

Kljub vsemu slišanem pa sta vajina otroka šla po mamini poti.
Vedno sem si želela, da se to ne bi zgodilo. Povsem iz sebe sem bila, ko mi je sin po končani srednji šoli dejal, da je zanj srednja zdravstvena šola edina možna opcija, kjer bo nadaljeval šolanje. Hči je po končani gimnaziji ob prijavi za študij kot prvo možnost navedla medicino v Mariboru, kot drugo pa medicino v Ljubljani, tretje opcije ni bilo. Pa sem si mislila: dobro, to sta si izbrala. Danes lahko ponosno zatrdim, da sta zelo uspešna vsak na svojem področju. Hči je dobra zdravnica, sin pa dobra medicinska sestra. Ne glede na izkušnje, ki smo jih imeli, zavoljo mojega delovnega časa, ki mu je bilo podrejeno tudi družinsko življenje, sta v sebi našla klic in mu sledila.“

Kako pa je biti zdravnik v domačem okolju?
S tem sama nimam težav. Dejansko sem štiri leta delovala v Radečah, ki so mi še bližje domačemu kraju kot pa Sevnica. Dejansko sem v Sevnico prišla kot tujka, kolektiv v ZD Sevnica pa sem dobro poznala. Potem pa so začeli prihajati ljudje, ki so tako ali drugače poznali mene, mojo sestro, moje starše… Kot sem že povedala: z delom v okolju nimam težav.“

In dodaja:
Lahko rečem, da imam v Zdravstvenem domu Sevnica zelo dobre pogoje za delo. To je že od prvega dne. Prav spomnim se prvega stika. Bil je vroč dan. Že takoj pa sem bila navdušena nad sprejemom. Imela sem tudi srečo. Da se dobila izvrstno medicinsko sestro, s katero sva, to si upam reči, naredila ordinacijo tako, kot je. Žal mi je, ker se je medicinska sestra poslovila. A očitno se je dobro in veliko naučila in potem začutila, da je trenutek, da gre naprej. Po nov izziv. Tudi sama sem tako delovala in za nič mi ni žal. Pa sem zamenjala kar nekaj delovnih mest. Tudi to mi je dalo določeno širino, ki jo morda danes pogrešam pri mladih.“

Kaj pa vas sprosti, da odmislite službo, skrbi?
Rada sem v naravi. Ker živim v mestu Celje in je naš kuža še bolj star, je sprehodov v naravo bolj malo. Zato pa sem rada na Vrhovem, kjer sem podedovala babičino hišo. Tam v zelenju nabiram moči.“

Se vam pogosto zgodi, da na pregled otroke pripelje oče, ne pa mama?
Dejansko ni več razlik. Vesela sem tudi, ko na posvetovalnico pride kar cela družina.“

Starši danes vemo vse oz. nam pri tem pomaga Google.
Ta Google pa res vse. Včasih pridejo starši s kar diagnozo in jasnimi željami, kajin kako. Potem se pogovorimo. Vse, kar si zamislijo, pač ne gre. So pa starši zagotovo tisti, ki otroka najbolj poznajo in vedo, kaj je dobro zanj. Če mama reče, da otrok ni OK, pa tudi če sama ne vidim nekaj pri njemu, mi v glavi zažari varovalka, da še bolj pozorno prisluhnem in bolj natančno pogledam.“

Smo starši malce hipohondri?
Morda. Kar malce čudno se mi zdi včasih, ko otrok zbili v vrtcu in starši tako pritečejo, pa se potem vprašam: ali so vsi starši doma…. Če bo otrok še tri ure z vnetimi očmi v vrtcu, ne bo nič narobe in ne bo konec sveta ali pa če ima vodene koze. Potem je praksa staršev tudi taka, da takoj iz vrtca pridejo k zdravniku. Bolj smiselno bi bilo, da bi šli domov, dali protibolečinsko zdravilo. Tak način me včasih malce zmoti.“

Kje v svetu je slovenska pediatrija?
Na zelo visokem nivoju, parira in sledi evropskim smernicam. Imamo številne kvalitetne strokovnjake.”

Nadlani.si