Zmago Jelinčič se oglaša s Kitajske: “Ni pomembno, kakšna je – NAŠA JE!” (VIDEO)
Slovenska zgodovina pod lupo: Je Kitajska res vzor, ki ga moramo posnemati?
Zmago Jelinčič nas ponovno spominja na tisto, kar se Slovencem pogosto izmika – spoštovanje do lastne preteklosti. Njegove besede o kitajskem odnosu do zgodovine in naši navadi, da spomenike rušimo, namesto da bi jih ohranili kot del kolektivnega spomina, so dvignile nemalo prahu. A ali je res, da se iz Kitajske lahko naučimo kaj uporabnega?
Zgodovine se ne meče v koš! pic.twitter.com/8OgBS4k7WU
— Zmago J. Plemeniti (@ZmagoPlemeniti) December 2, 2024
Slovenski spomeniki: Odražajo zgodovino ali le delitev?
V Sloveniji, kjer se zdi, da imamo skoraj refleks, da preteklost ob vsaki politični spremembi reinterpretiramo, spomeniki pogosto niso le kamen ali bron – postanejo ideološko bojišče. Pomislimo, kako pogosto se spomeniki rušijo, premikajo ali preprosto izginejo. Ali ni že to simptom nezrelega odnosa do zgodovine? Na Kitajskem bi takšno početje verjetno sprožilo ogorčenje, če ne kar mednarodno debato.
Pri nas so polemike stalnica. Spomnimo se denimo rušenja spomenika Borisu Kidriču v Ljubljani, ki je po osamosvojitvi postal simbol totalitarizma. Premik izpostav tega obdobja iz središč mest na bolj obrobne lokacije je bil na eni strani razumljen kot del politične tranzicije, na drugi pa kot brisanje zgodovine. “Ne maramo ga? Odstranimo ga!” – takšna logika je pri nas žal pogosto prisotna.
Nič manj razprave ni sprožil spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Ko je bil postavljen leta 2017, so nasprotniki opozarjali, da se s tem relativizira pomen boja proti fašizmu. Spomenik, ki naj bi simboliziral spravo, je v resnici še bolj poglobil razkol – paradoks, ki ga Slovenci še nismo razrešili.
Anektoda? Pomislimo na spomenik Titu v Velenju – še danes tam stoji, nekateri ga častijo kot simbol delavskih pravic, drugi ga kritizirajo kot ostanek komunizma. V primerjavi s Kitajsko, kjer bi podobni simboli služili kot most med generacijami, se pri nas pogosto spremenijo v orodje političnih obračunavanj.
Kaj nam pove kitajski odnos do zgodovine?
Kitajska, o kateri govori Zmago Jelinčič, ima svojo preteklost postavljeno na piedestal, čeprav ni brezmadežna. Spomeniki, kot je Veliki kitajski zid, niso zgolj opomniki na starodavno moč, ampak tudi sporočilo svetu: “Mi smo narod, ki ga ne morete zlomiti.” Pa vendar, ali Kitajska res časti vse plati svoje zgodovine? Ne smemo pozabiti, da so tam ideološki čiščenja preteklosti tudi pogosta praksa. Kritike Maove kulturne revolucije so, na primer, še danes tabu.
Kljub temu pa Kitajska svoje spomenike uporablja za utrjevanje kolektivne identitete. Slovenci, na drugi strani, se zdi, kot da si z vsakim sporom o spomenikih še bolj razbijamo že tako razdvojeno družbo. Kaj bi se zgodilo, če bi pri nas začeli razmišljati o zgodovini ne kot o orožju, ampak kot o orodju? Bi spomenik lahko postal nekaj, kar povezuje, namesto da deli?
Odstraniti ali pustiti? Slovenska posebnost
Razmislek o tem, kako se Slovenci ukvarjamo z zgodovino, je nujen. Ena najbolj razdvajajočih simbolnih gest zadnjih desetletij je bila zagotovo spominska plošča domobrancem v Rovtah. Za nekatere simbol rehabilitacije kolaboracije, za druge priznanje kompleksnosti slovenske zgodovine. Kdo ima prav? In ali lahko sploh obstaja ena sama resnica?
Na drugi strani pa imamo spomenike, kot je Prešernov kip v Ljubljani, ki je danes nedotakljiv. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi kdo predlagal njegovo odstranitev? Verjetno bi bilo bolj verjetno, da se spopademo z mednarodnim škandalom, kot da bi Slovenci dovolili, da se ikonično delo Maksa Fabjanija in Ivana Zajca premakne. In prav je tako. A zakaj tega odnosa ne razširimo na vse spomenike – tudi na tiste, s katerimi se ne strinjamo?
Ta veseli dan kulture: Kako spoštujemo Prešerna, a pozabljamo druge?
Danes, ko obeležujemo rojstni dan največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, se vprašajmo: ali bi bil Prešeren danes deležen enakega spoštovanja, če bi živel v tem času? Spomnimo se, da je bil tudi Prešeren v svojem življenju tarča kritik in celo prezira. Kaj, če bi o njem govorili tako, kot danes govorimo o Borisu Kidriču ali drugih zgodovinskih osebnostih? Bi ga še vedno slavili, ali bi postal le še ena tarča za rušenje?
Ali lahko spomeniki postanejo mostovi med generacijami?
Zmago Jelinčič ima prav: zgodovina je naša, kakršna koli že je. Kitajska nam sporoča, da narod brez preteklosti nima prihodnosti. Če se bomo še naprej prepirali o tem, kateri spomenik je primeren in kateri ni, ne bomo nikoli dosegli kolektivne zrelosti. Je rešitev v tem, da zgodovino sprejmemo z vsemi njenimi plati, ali pa se bomo še naprej ukvarjali s tem, kdo ima prav? Odgovor na to vprašanje bo oblikoval prihodnost slovenskega naroda – vprašanje pa ostaja, ali smo nanjo pripravljeni.
Morda je res čas, da nehamo rušiti svojo preteklost in začnemo graditi mostove med generacijami – preteklost je že napisala svoje poglavje, kaj pa bomo storili mi?
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
