6000 let stara žvečilna smola – razkriva, kako so ženske lovile in vodile skupnosti
Pred šest tisoč leti je nekdo na skandinavskem otoku Lolland v ustih žvečil kos temne, lepljive smole iz brezove skorje. Danes ta na videz nepomemben košček zgodovine razkriva izjemne podatke o življenju in vlogah žensk v neolitskem obdobju – času, ko so se skupnosti začele stalno naseljevati in gojiti prve pridelke.
Starodavni »žvečilni« DNK
Znanstveniki z Univerze v Københavnu so s pomočjo napredne analize DNK uspeli iz žvečilne smole izluščiti genetske podatke osebe, ki jo je uporabljala, ter celo ostanke mikroorganizmov in hrane. Presenetljivo so ugotovili, da je smolo žvečila ženska. Njene genske značilnosti kažejo, da je bila svetle kože in temnih las, kar sovpada z znanimi lastnostmi prebivalcev severne Evrope iz tistega obdobja.
Kaj nam pove žvečilna smola o življenju takrat
Poleg človeškega DNK so raziskovalci v smoli našli sledi losovega mesa in rib, kar nakazuje, da so ženske v tistem času aktivno sodelovale pri lovu in nabiranju hrane. Do zdaj je veljalo, da so v neolitiku predvsem skrbele za dom in otroke, nova odkritja pa kažejo bolj raznolike in manj stereotipne vloge.
Analiza žvečilne smole odpira novo poglavje v razumevanju zgodovine spola in dela. Dokazuje, da se je delitev med »moškimi lovci« in »ženskami nabiralkami« začela oblikovati šele pozneje, ko so se skupnosti bolj ustalile in razvile jasno razdeljene vloge. V zgodnjem neolitiku pa je bilo preživetje skupnosti odvisno od sodelovanja vseh članov, ne glede na spol.
Mali košček, velika zgodba
Košček brezove smole, najden na Danskem, je danes eden najstarejših dokazov človeškega DNK, ohranjenega zunaj kosti ali zob. Hkrati pa je postal simbol, kako tudi najmanjši predmeti lahko spremenijo naše razumevanje preteklosti in pokažejo, da so bile ženske že pred tisočletji aktivne udeleženke v oblikovanju sveta, ne le njegove opazovalke.
Pripravil: J.P.
Vir: ScienceAlert, University of Copenhagen, Nature Communications
