Dobra novica za planet: Ozonska plast naj bi se zacelila do 2060
Po desetletjih skupnih prizadevanj znanstveniki napovedujejo, da bi se zaščitni ščit našega planeta, ozonska plast, lahko povrnil na raven izpred leta 1980 že v naslednjih desetletjih
Ko govorimo o okoljskih zgodbah, ki imajo srečnejši razplet, se skoraj vedno vrnemo k ozonski plasti. Če je danes pri podnebnih spremembah več vprašajev kot odgovorov, je tu situacija drugačna. Številke kažejo, da bi se lahko ta nevidni ščit res povrnil na stanje, kot ga je poznal svet pred štirimi desetletji.
Nevidni ščit nad Zemljo in kriza
Ozonska plast, tisti tanek sloj v stratosferi, je pravzaprav tiha varovalka. Brez nje bi bilo UV-sevanje veliko bolj neusmiljeno. Ljudje bi imeli več raka kože, rastline in pridelek bi trpeli, morski ekosistemi bi bili na udaru.
V osemdesetih letih se je prvič zares zazvonil alarm. Spomin na »ozonsko luknjo« nad Antarktiko je postal skorajda ikona okoljskih kriz, podobno kot danes taljenje ledenikov ali gozdni požari.
Montrealski protokol: ključni obrat
Leta 1987 je sledil premik, ki ga danes težko primerjamo s čim drugim. Svet je sprejel Montrealski protokol in se dogovoril, da se nevarne spojine, predvsem CFC plini, ki so bili takrat povsod, od hladilnikov do razpršilcev, postopoma umaknejo.
To je bil eden redkih trenutkov, ko so države hitro ukrepale. In, kot kaže, tudi učinkovito. Brez tega dogovora bi bil ozonski sloj danes verjetno skoraj povsem uničen.
Okrevanje ozonske luknje in časovnica
Sateliti že dve desetletji kažejo, da se stanje popravlja. Počasno, a vztrajno. Znanstveniki opozarjajo, da bo pot dolga, vendar končna destinacija ni več vprašljiva:
- na severni polobli bi lahko dosegli raven iz leta 1980 do leta 2040,
- na Arktiki okoli 2045,
- na Antarktiki pa šele do leta 2060, saj je tam ozračje najtrdovratnejše.
Lekcija za prihodnost
Kaj nas ta zgodba uči? Da lahko globalno sodelovanje deluje. In še nekaj: mnoge snovi, ki so uničevale ozon, so hkrati močni toplogredni plini. Ko smo jih prepovedali, smo nehote prispevali tudi k upočasnitvi segrevanja planeta.
Ni razloga, da podobne odločnosti ne bi prenesli na podnebne spremembe. Če je šlo pri ozonu, zakaj ne bi šlo pri emisijah CO₂? Razlika je v tem, da je pri ozonu obstajal en jasen krivec in ena jasna rešitev. Pri klimi je zgodba bolj razpršena. A to ne pomeni, da je nemogoča.
Kot radi pravijo v Združenih narodih: »zgodba o ozonu je zgodba o upanju«. In mogoče tudi opomnik, da se človeštvo zna zganiti, ko je ogroženo nekaj, kar je resnično skupno vsem.
Pripravil: J.P.
Vir: NASA, UNEP, World Meteorological Organization, National Geographic
