Izobraževanje in AI: kje je meja?

Umetna inteligenca je v izobraževanje vstopila tiho: najprej kot pomoč pri razlagi, potem kot “rešitev” za nalogo, danes pa kot stalna spremljevalka, ki je dosegljiva v žepu. Vpliv je resničen in dvojen: AI lahko naredi učenje bolj prilagodljivo in učitelju prihrani čas, lahko pa tudi zakrije, kaj učenec zares razume. Če želimo pošteno izobraževanje, moramo ločiti med uporabo, ki krepi mišljenje, in uporabo, ki ga nadomesti.

Zakaj je AI vstopila v izobraževanje hitreje kot prejšnje tehnologije?

Ker ne zahteva posebne infrastrukture. Generativna orodja delujejo v brskalniku, odziv dobimo v nekaj sekundah, prag vstopa je skoraj ničeln. V šolstvu smo vajeni, da nove rešitve pridejo prek projektov, opreme, učnih priprav in usposabljanj. Tokrat je obratno: učenci so orodje prinesli s seboj, šole pa zdaj lovijo korak.

OECD pri tem opozarja na pomembno razliko: splošna orodja “za vse” se v razredu lahko uporabljajo koristno, vendar imajo največ potenciala rešitve, ki so narejene prav za učenje in zasnovane s pedagoškim namenom. Andreas Schleicher, direktor OECD za izobraževanje in spretnosti, poudarja, da AI ni čarobna paličica lahko poveča dobro poučevanje, a tudi slabe prakse, če postane nadomestek za razmišljanje.

Kdaj AI izobraževanje res okrepi?

Takrat, ko jo učitelj ali učenec uporabi kot “ogledalo razumevanja”, ne kot tovarno odgovorov. Predstavljajmo si dijakinjo, ki se uči fiziko: naloge ne prosi, naj jo reši, temveč naj ji razloži, zakaj je njen prvi korak napačen, in naj ji ponudi dva podobna primera za vajo. V tem trenutku AI deluje kot dodatna razlaga nekaj, kar bi v razredu pogosto zmanjkalo časa.

Podobno je pri jeziku: učenec napiše sestavek, nato pa prosi za komentar strukture, jasnosti in logike argumenta. Če potem sam popravi besedilo, se izobraževanje poglobi. Razlika je v lastništvu: učenec ostane avtor, AI je le orodje za povratno informacijo. TALIS 2024 pokaže, da učitelji AI najpogosteje uporabljajo prav za “učenje o temi in povzemanje” ter za pripravo dejavnosti in gradiv. To je pragmatična raba, ki lahko razbremeni rutino in odpre prostor za več dela z učenci.

Kdaj AI iz izobraževanja naredi bližnjico?

Ko AI opravi tisti del, kjer nastane znanje: načrtovanje, poskusi, napake, popravljanje. OECD v svojem pregledu opozarja na pojav “lažnega občutka mojstrstva”: učenec dobi lep, samozavesten odgovor, a v glavi se ni zgodilo skoraj nič. V razredu se to pokaže hitro pri vprašanju “zakaj?”, pri nalogi z drugačnimi številkami, pri ustnem zagovoru.

Tu se začne tudi etična plat. Če učenec odda besedilo, ki ga ni sposoben razložiti, izobraževanje izgubi poštenost, učitelj pa izgubi orientacijo: kaj ponoviti, komu pomagati, kje se je razumevanje ustavilo. TALIS poroča, da približno tretjina učiteljev že uporablja AI pri poučevanju, hkrati pa okoli sedem od desetih skrbi, da AI olajša plagiatorstvo in goljufanje.

Ali drži, da so domače naloge in ocene “končane”?

Mit zveni dramatično, a resnica je bolj dolgočasna in bolj uporabna.

Mit: “Domače naloge nimajo več smisla.”
Dejstvo: Smisel se premakne od izdelka k procesu. Naloga, kjer mora učenec pokazati osnutke, razloge za spremembe, vire in razlago odločitev, je veliko težje “oddati namesto sebe”.

Mit: “Ocenjevanje je nemogoče.”
Dejstvo: Ocenjevanje se seli k dokazom razumevanja: kratki ustni zagovori, reševanje problemov v razredu, portfoliji, primerjanje prvih in zadnjih verzij, vprašanja, ki zahtevajo razmislek v trenutku.

Če izobraževanje jemljemo resno, je to tudi priložnost: manj točkovanja teksta, več preverjanja mišljenja.

Kaj mora učitelj znati, da AI ne postane dodatno breme?

Najprej postaviti pravila, ki so razumljiva tudi učencu. Ne dolg seznam prepovedi, ampak preprost dogovor: kdaj je AI dovoljena kot pomoč, kdaj ni; kaj mora učenec označiti; kako pokaže, da razume; kaj je pri nalogi pomembno.

Evropska komisija je pripravila etične smernice za učitelje o rabi AI in podatkov v poučevanju, prav z mislijo na šole, kjer učitelji nimajo veliko podpore ali izkušenj. Smernice ne govorijo le o “tehnologiji”, ampak o odgovornosti, pravičnosti, preglednosti in varstvu učencev. In še ena podrobnost: učitelj mora znati AI “vklopiti” in “izklopiti”. Včasih je najboljša odločitev, da orodja ni. Izobraževanje ni tekmovanje v hitrosti, ampak v razumevanju.

Kaj pomeni evropski pravni okvir za šole?

Najbolj otipljiva novost je jasna meja pri nekaterih praksah. EU AI Act prepoveduje uporabo AI za sklepanje o čustvih posameznika v delovnem okolju in v izobraževalnih ustanovah, razen če gre za medicinske ali varnostne razloge. To je pomembno, ker šole pogosto dobivajo “pametne” rešitve, ki obljubljajo spremljanje pozornosti, stresa ali razpoloženja. Zakon tu postavi rdečo črto.

Drugi del zgodbe so podatki. Evropski odbor za varstvo podatkov (EDPB) je v mnenju o AI-modelih opozoril na tveganja za pravice posameznikov pri razvoju in uporabi modelov, tudi glede zakonite podlage, anonimizacije in posledic nezakonite obdelave. V šolskem okolju to pomeni zelo praktično vprašanje: kaj se zgodi z besedilom učenca, če ga vnesemo v orodje, ki ni namenjeno delu z občutljivimi podatki?

Kako se s tem spopada Slovenija?

Slovenija ni v položaju, da bi lahko temo preskočila. Evropska komisija med slovenskimi naložbami izpostavlja projekt za razvoj izhodišč, scenarijev in smernic za učinkovito rabo generativne AI v izobraževanju; projekt se je začel maja 2024 in je predviden do maja 2026, financiran pa je z Mehanizmom za okrevanje in odpornost.

Na ravni prakse je dragoceno, da imamo tudi domače poglede. Simona Bezjak je v reviji Sodobna pedagogika analizirala poglede srednješolskih učiteljev v Sloveniji: učitelji AI uporabljajo predvsem občasno, pogosto za pripravo gradiv in dopolnitev razlage, odnos pa ostaja previdno pozitiven z največ skrbi glede integritete, odnosov v razredu in dodatnega dela, ki ga prinese uvajanje novih orodij. To je morda najbolj realistična slika: izobraževanje se ne preoblikuje čez noč. Se pa spremeni hitreje, kot smo vajeni.

Kaj si lahko izobraževanje realno obljubi od AI?

AI lahko izobraževanje naredi bolj prilagodljivo in učitelju vrne čas za tisto, česar noben model ne zna: opaziti, kje učenec obtiči, in ga premakniti naprej. Hkrati pa bo izobraževanje pošteno le, če bomo znali zahtevati razlago, proces in odgovornost ne le lepih odgovorov.

Pripravil: L. H.
Viri: OECD, Evropska komisija, UNESCO, EDPB, Evropska komisija, Sodobna pedagogika, EU AI Act