Zakaj je svet zaradi tehnologije danes bolj povezan
Tehnologija svet povezuje tako, da zmanjšuje razdaljo med ljudmi, informacijami, storitvami in trgi. To danes ni vidno le pri sporočilih in videoklicih, ampak tudi pri delu na daljavo, spletnem učenju, javnih storitvah in hitrem dostopu do znanja. Toda ta povezanost ni samoumevna in ni enaka za vse: ITU ocenjuje, da je bilo leta 2025 na internetu približno 6 milijard ljudi, medtem ko jih je 2,2 milijarde ostalo brez povezave. To pomeni, da je vprašanje tehnologije hkrati tudi vprašanje dostopa, cene, znanja in varnosti.
Zakaj ima tehnologija tako velik povezovalni učinek?
Ker je postala osnovna infrastruktura vsakdanjega življenja. Prek nje danes ne potekajo le pogovori in sporočila, ampak tudi delo, izobraževanje, bančne storitve, upravni postopki, zdravstvene informacije in mednarodno sodelovanje. Evropska komisija v okviru Digitalnega desetletja digitalno povezljivost obravnava kot eno od ključnih podlag za razvoj družbe, skupaj z digitalnimi veščinami, digitalizacijo podjetij in javnih storitev.
Pomembno je tudi, da tehnologija ne povezuje samo hitreje, ampak širše. Tim Berners-Lee je idejo svetovnega spleta ves čas gradil okoli odprtosti in dostopnosti: splet ima največjo vrednost takrat, ko omogoča sodelovanje med različnimi ljudmi, jeziki in okolji. V praksi to pomeni, da tehnologija ni pomembna zato, ker je nova, ampak zato, ker omogoča stik in sodelovanje tam, kjer ga prej skoraj ni bilo.
Kje se to najbolj konkretno vidi?
Najbolj jasno se to pokaže na nekaj področjih, kjer tehnologija dejansko spremeni vsakdanje življenje.
Pri komunikaciji
Družine, ki živijo v različnih državah, so lahko danes v rednem stiku skoraj brez stroška. Enako velja za prijatelje, sodelavce in strokovne skupine, ki niso več omejene na eno mesto ali eno državo. To, kar je bilo še pred leti logistično zapleteno, je danes pogosto nekaj povsem običajnega.
Pri delu
OECD ugotavlja, da lahko delo na daljavo zmanjša čas za vožnjo, razširi dostop do delovnih mest in v določenih okoliščinah izboljša produktivnost. A ob tem opozarja še na nekaj pomembnega: do teh koristi ne pride samodejno. Organizacije morajo vlagati v digitalna orodja, veščine in kakovostno spletno komunikacijo. Tehnologija torej delo lahko poveže in olajša, ne more pa sama nadomestiti organizacije in jasnih pravil.
Pri učenju in dostopu do znanja
Digitalna povezanost pomeni, da lahko učenec ali študent dostopa do gradiv, predavanj in razlag, ki jih v svojem lokalnem okolju morda sploh nima. To je eden najmočnejših povezovalnih učinkov tehnologije: znanje ni več tako strogo vezano na fizično lokacijo. Hkrati pa prav tu hitro postane jasno, kako pomembni so naprava, povezava in osnovno digitalno znanje.
Pri javnih storitvah
Tehnologija povezuje tudi posameznika z državo. Ko lahko človek vlogo, prijavo ali preverjanje podatkov opravi na daljavo, je razdalja med prebivalcem in institucijo manjša. To je posebej pomembno v manjših krajih, pri starejših in pri vseh, ki težje dostopajo do fizičnih uradov. Evropski okvir Digitalnega desetletja prav zato ne govori le o omrežjih, ampak tudi o digitalnih javnih storitvah kot pomembnem delu sodobne povezanosti.
Ali drži, da tehnologija povezuje ves svet enako?
Ne, to je eden največjih mitov na tem področju. Pogosto se govori, kot da je dovolj, da nekje “imaš internet”, pa je problem rešen. V resnici je razlika med formalnim dostopom in dejansko uporabno povezanostjo zelo velika.
ITU pri tem opozarja na širši pojem smiselne povezljivosti. Ta ne pomeni le tega, da signal obstaja, ampak tudi:
- da je povezava dovolj kakovostna,
- si jo ljudje lahko privoščijo,
- imajo ustrezno napravo,
- jo znajo uporabljati,
- da se pri uporabi počutijo dovolj varno.
Človek s slabim signalom, previsoko ceno prenosa podatkov ali brez znanja za uporabo spletnih storitev ni zares enako povezan kot nekdo v digitalno dobro opremljenem okolju. Zato tehnologija sama po sebi še ne odpravi razlik. Včasih jih celo bolj jasno pokaže.
Kaj to pomeni za Slovenijo in EU?
Pomeni, da je osnovna povezanost razmeroma dobra, vendar še ni dovolj dobra za vse. Evropska komisija v poročilu za Slovenijo za leto 2025 ugotavlja, da se država lahko opira na dobro razvito digitalno infrastrukturo, hkrati pa zaostaja pri digitalnih veščinah. To je zelo povedno: omrežje samo po sebi še ne pomeni, da bo prebivalstvo digitalne možnosti tudi enako dobro izkoristilo.
Podobno kažejo tudi slovenski statistični podatki. SURS je leta 2025 poročal, da je internet uporabljalo veliko prebivalcev, vendar raven digitalnih veščin ostaja neenotna. Posebej zgovoren je podatek, da je leta 2025 le 34 % mladih med 16. in 24. letom v Sloveniji imelo nad osnovnimi digitalnimi veščinami, kar je manj od povprečja EU. To pomeni, da vprašanje tehnologije v Sloveniji ni več le vprašanje dostopa do omrežja, ampak tudi vprašanje sposobnosti in samozavesti pri uporabi digitalnih storitev.
Za EU je to širši politični problem. Cilji Digitalnega desetletja niso usmerjeni samo v hitra omrežja, temveč tudi v digitalne veščine in v to, da bi prebivalci lahko polno sodelovali v digitalni družbi. To pokaže, da Evropa tehnologije ne razume zgolj kot tehničnega sistema, ampak kot pogoj za vključevanje v sodobno življenje.
Kdaj tehnologija ljudi res povezuje – in kdaj jih lahko tudi oddalji?
Tu je koristno razlikovati med dvema zelo različnima učinkoma.
Res povezuje takrat, ko odstrani konkretno oviro
To se zgodi, ko zaradi videoklica ostaneš v rednem stiku z družino v tujini. Ko podjetnik iz Slovenije brez večjih stroškov sodeluje s partnerjem v drugi državi. Ko prebivalec manj dostopnega kraja opravi storitev na daljavo. Ko dijak pride do znanja, ki mu lokalno ni bilo dosegljivo. V vseh teh primerih tehnologija ne deluje kot dodatek, ampak kot most.
Oddalji pa lahko takrat, ko ustvari novo vrsto izključenosti
To se zgodi, ko ljudje nimajo dovolj znanja, ko digitalna okolja postanejo preveč zapletena ali ko je informacij preprosto preveč. SURS je leta 2025 objavil, da je 56 % prebivalcev videlo neresnične ali vprašljive informacije na novičarskih straneh ali družbenih omrežjih. To pomeni, da tehnologija ljudi ne povezuje samo z znanjem in storitvami, ampak tudi z zmedo, nezaupanjem in manipulacijo.
Kaj je torej dejanski preizkus?
Ne, vprašanje, ali nas tehnologija povezuje, ampak kako kakovostno nas povezuje. Če omogoča stik, sodelovanje, dostop do storitev in boljše razumevanje, je njen učinek močno pozitiven. Če pa ustvarja nove razlike med tistimi, ki zmorejo, in tistimi, ki ne zmorejo, potem povezanost ostaja nepopolna.
Tehnologija torej svet res povezuje, vendar ne sama od sebe in ne samodejno pravično. Povezuje ga takrat, ko so ob njej zagotovljeni dostop, znanje, varnost in zaupanje. Prav zato razprava o tehnologiji ni samo razprava o napravah, omrežjih in aplikacijah, ampak tudi o tem, kdo lahko v sodobnem svetu polno sodeluje in kdo še vedno ostaja ob strani.
Pripravil: J.P.
Vir: ITU, EK, SURS, OECD
