Dva temnopolta igralca kot grška junaka: Je Hollywood v Odiseji prestopil mejo?
V Nolanovi Odiseji v dveh izrazito grških vlogah nastopata temnopolta izvajalca: Lupita Nyong’o igra Heleno Trojansko, ameriški raper Travis Scott pa grškega barda. Je kulturna pristnost pomembna samo takrat, ko Hollywood pripoveduje zgodbe neevropskih ljudstev?
Temnopolta igralka v vlogi Helene Trojanske
Lupita Nyong’o, temnopolta igralka kenijskega rodu, v filmu igra Heleno Trojansko in Klitajmestro. Helena je špartanska kraljica in ena najbolj prepoznavnih žensk grške mitologije, njena zgodba pa je neločljivo povezana s trojansko vojno. Christopher Nolan je igralkino dvojno vlogo tudi uradno potrdil.
Helena seveda ni zgodovinsko dokumentirana oseba, katere natančen videz bi poznali. Je mitološki lik. Toda ali mitološki izvor res ne šteje nič? Lik ima jasno identiteto, izhaja iz Šparte in pripada grškemu svetu. Če kulturno okolje ni pomembno, zakaj potem ustvarjalci sploh uporabljajo Homerjevo zgodbo, grška imena in grško dediščino?
Temnopolti ameriški raper kot grški pripovedovalec
Tudi drugo izpostavljeno vlogo igra temnopolti izvajalec. Travis Scott, ameriški raper, v filmu nastopi kot bard, ki pripoveduje o Odisejevih podvigih. Nolan njegovo izbiro povezuje z dejstvom, da so starodavne epske pesnitve prvotno peli in ustno prenašali, sodobni rap pa naj bi predstavljal podobno obliko ritmičnega pripovedovanja.
Razlaga je lahko ustvarjalno zanimiva, toda vprašanje ostaja: zakaj je moral grškega pevca predstavljati prav ameriški glasbeni zvezdnik? Ali med grškimi igralci, pevci in pripovedovalci res ni bilo nikogar, ki bi lahko tej vlogi dodal avtentičnost?
Predstavljajmo si obratno izbiro
Kaj bi se zgodilo, če bi Hollywood posnel afriški mit, legendarno afriško kraljico zaupal svetlopolti evropski igralki, tradicionalnega afriškega pripovedovalca pa belemu ameriškemu glasbeniku? Zgražanje bi bilo skoraj neizogibno. Govorilo bi se o kulturnem prisvajanju, izbrisu identitete in nespoštovanju prednikov.
Pri evropski dediščini pa naj bi gledalci vse sprejeli kot umetniško svobodo. Prav tu kritiki vidijo dvojna merila. Težava ni v sposobnostih Nyong’ojeve ali Scotta, temveč v odločitvi Hollywooda, da je mogoče grško podobo poljubno preoblikovati, pomisleke pa odpraviti kot nazadnjaške.
Umetnost sme izzivati. Toda tudi občinstvo sme vprašati, zakaj spoštovanje kulturnega izvora ne velja enako za vse.
