Kdo sem, ko me ves čas gledajo ekrani?
Mediji na identiteto ne vplivajo le tako, da nekaj pokažejo. Vplivajo tako, da določajo, kaj je vidno, kaj je zaželeno, komu se verjame in po kakšnih merilih človek presoja samega sebe. Zato vprašanje ni več, ali mediji sodelujejo pri oblikovanju identitete, temveč kako močno in v katerem obdobju življenja.
Mediji identitete ne ustvarijo iz nič. Jo pa vztrajno oblikujejo. To počnejo s podobami, zgodbami, vzorci vedenja, z jezikom, s stereotipi in tudi z zelo preprostim mehanizmom. Kar se ponavlja, začne delovati normalno. UNESCO opozarja, da mediji ljudi in dogodke vedno znova “predstavljajo” skozi izbiro tega, kaj je pomembno, pri tem pa lahko utrjujejo poenostavljene predstave o spolu, razredu, starosti, rasi ali videzu. Mediji torej niso le okno v svet; so tudi okvir, skozi katerega svet razlagamo sebi in drugim.
Zakaj mediji niso le ogledalo družbe?
Pogost mit pravi, da mediji samo odsevajo to, kar družba že je. To ne drži povsem. Seveda črpajo iz obstoječih navad, vrednot in konfliktov, a jih hkrati utrjujejo, širijo in nagrajujejo. Ko nek tip telesa, odnosa, uspeha ali življenjskega sloga dobiva več prostora kot drugi, ne vpliva samo na okus občinstva. Vpliva tudi na občutek, kdo je viden, kdo je pomemben in kdo se zdi “pravilen”. UNESCO to opiše zelo jasno: način, kako so ljudje prikazani, vpliva na to, kako jih vidimo in kako ravnamo z njimi.
To je še posebej očitno pri spolu. Svet Evrope opozarja, da standardi, ki jih v medijih utrjujejo stereotipi in seksistično oglaševanje, ne pritiskajo le na ženske, ampak tudi na moške. Medijska podoba torej ne vpliva samo na zunanji videz, ampak tudi na pričakovanja. Kdo sme biti nežen, kdo mora biti samozavesten, kdo je lahko ranljiv, kdo uspešen, kdo tih in kdo glasen. Identiteta se pogosto začne lomiti prav tam, kjer človek začuti, da mora igrati vlogo, ki mu ni povsem lastna.
Kdaj je ta vpliv najmočnejši?
Najmočnejši je takrat, ko se identiteta še intenzivno gradi v otroštvu, adolescenci in zgodnji odraslosti. Profesorica Sonia Livingstone z londonske šole LSE že dolgo opozarja, da spreminjajoči se medijski pogoji preoblikujejo vsakdanje prakse in možnosti delovanja otrok in mladih v digitalnem okolju. Laura Vandenbosch, izredna profesorica na KU Leuven in vodja Media Psychology Lab, je v evropskem raziskovalnem projektu MIMIc opozorila na pomembno dejstvo. Mladostniki še vedno iščejo lastno identiteto. Zato so še posebej občutljivi na vpliv vrstnikov. To velja tako v živo kot na spletu.
Prav zato ni naključje, da se največ razprav o identiteti in medijih vrti okoli mladih. WHO za Evropo je leta 2024 poročal, da se je delež problematične rabe družbenih omrežij med mladostniki povečal s 7 % v letu 2018 na 11 % v letu 2022, pri dekletih pa je bil višji kot pri fantih. Ob tem WHO opozarja še na drugo plat: intenzivna raba sama po sebi ni vedno škodljiva, saj so nekateri mladostniki z močno, a neproblematično rabo poročali tudi o močnejši vrstniški podpori. To je pomembno. Vpliv medijev ni enosmeren in ni enak za vse.
Ali drži, da so težava le družbena omrežja?
Ne. Družbena omrežja so danes najglasnejši del zgodbe, niso pa edini. Identiteto oblikujejo tudi televizija, filmi, novice, resničnostni formati, oglasi, vplivneži in celo načini, kako mediji poročajo o uspehu, telesu, staranju ali “normalni” družini. UNICEF opozarja, da lahko že samo ponavljajoča se izpostavljenost podobam zelo vitkih ali idealiziranih teles pri mladih spremeni predstavo o tem, kako naj bi telo sploh izgledalo. Ko se takšne podobe združijo še z algoritmi, ki podobne vsebine nenehno vračajo na zaslon, učinek ni več naključen, ampak sistemski.
Tukaj je ključen še en popravek razširjenega mita. Problem niso samo “slabe vsebine”, ampak tudi način, kako platforme delujejo. OECD je letos opozoril, da lahko algoritmi in AI-podprti filtri pri mladostnikih krepijo negativno samopercepcijo, saj promovirajo nerealne telesne standarde. UNICEF zato svetuje tudi zelo praktičen ukrep: včasih ni treba zapreti vsega, ampak je treba “ponastaviti” tok vsebin, omejiti priporočila in zavestno izbrati bolj raznolike račune. To lepo pokaže, da identitete ne ogroža le vsebina sama, temveč tudi logika stalnega priporočanja, primerjanja in odzivanja.
Kaj se zgodi, ko se človek začne gledati skozi tuje odzive?
Takrat mediji nehajo biti samo prostor spremljanja in postanejo prostor samomerjenja. Človek ne preverja več le, kaj drugi objavljajo, ampak tudi, kako je sam sprejet: koliko odzivov je dobil, kako deluje na fotografiji, ali je dovolj zanimiv, dovolj lep, dovolj duhovit, dovolj “prav”. Vandenbosch je opozorila, da redna izpostavljenost idealiziranim podobam lahko poveča pritisk po popolnosti ter vpliva na samovrednotenje in čustveno počutje. Hkrati pa njene ugotovitve kažejo tudi nekaj pomembnega: raznolike, telesno bolj realne in manj uniformirane podobe lahko delujejo razbremenilno.
Zato mediji na identiteto ne vplivajo vedno negativno. Včasih človeku prvič pokažejo, da ni sam. Da obstajajo tudi drugi s podobno izkušnjo, telesom, jezikom, poreklom, življenjskim slogom ali dvomi. Identiteta se lahko v medijih tudi najde, ne le izgubi. A to se praviloma zgodi takrat, ko je medijski prostor dovolj raznolik, ne pa takrat, ko vse sili v en sam ideal.
Zakaj je slovenski in evropski okvir pri tem tako pomemben?
Ker ta zgodba ni abstraktna. V Sloveniji je zelo konkretna. V monografiji Mediji in mladi, ki jo je vodila prof. dr. Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, raziskovalci na podlagi podatkov iz let 2021 in 2022 ugotavljajo, da družbena omrežja uporablja 96 % osnovnošolcev med 11. in 15. letom ter 98 % dijakov med 14. in 19. letom. Med mladimi so to ključni prostori pogovora, glasbe, zasebnih sporočil in vse bolj tudi informiranja. Ista monografija opozarja tudi na vrstniške pritiske primerjanja, osredinjenost na videz in možnost slabše samopodobe, posebej pri dekletih. To je že domač, ne več oddaljen problem.
Evropska unija je medtem medijsko pismenost jasno postavila med ključne veščine digitalne dobe. Evropska komisija poudarja, da je medijska pismenost nujna za kritično presojo vsebin in informirano odločanje, revidirana direktiva AVMSD pa državam članicam nalaga spodbujanje teh znanj. Julija 2025 je Komisija objavila tudi smernice za zaščito mladoletnih v okviru akta o digitalnih storitvah, ki posebej omenjajo zaščito pred škodljivimi vsebinami, zasvojljivimi vedenjskimi vzorci, spletnim nasiljem in škodljivimi komercialnimi praksami. Sporočilo je precej jasno: problem ni več stvar zasebne discipline posameznika, ampak tudi odgovornosti platform in javnih politik.
Kaj iz tega sledi za vsakdanje življenje?
Mediji vplivajo na identiteto zato, ker ne oblikujejo le tega, kaj gledamo, ampak tudi to, kako gledamo sebe. Najmočneje delujejo takrat, ko človek išče pripadnost, potrditev in občutek lastne vrednosti. Zato odgovor ni panika in ni preprosta prepoved, ampak boljša medijska pismenost, več raznolikih podob in več zavedanja, da zaslon ni ogledalo resničnosti, temveč njena izbrana, pogosto zelo prirejena verzija.
Pripravil: L. H.
Viri: FDV UL, UNESCO, WHO Europe, UNICEF
