Po festivalu MMS se je vsul plaz kritik znanih glasbenikov: »To ni festival, to je kuhinja«
Jubilejni 45. festival Melodije morja in sonca bi moral biti večer glasbe, nostalgije in poletnega vzdušja. Toda po razglasitvi zmagovalcev se je slavje hitro prevesilo v burno razpravo o glasovanju, vplivu žirije in vprašanju, ali festival še uživa zaupanje tistih, zaradi katerih sploh obstaja – ustvarjalcev in občinstva.
Festival, ki bi moral povezovati, je razdelil glasbeno sceno
Melodije morja in sonca so eden tistih festivalov, ki imajo v slovenski glasbi posebno mesto. Že ime samo nosi nekaj nostalgičnega: poletje, Portorož, lahkotne melodije, oder, na katerem so se skozi desetletja zvrstila številna znana imena. A letošnja jubilejna, 45. izvedba MMS ni ostala v spominu le po zmagovalni skladbi.
Veliko nagrado sta osvojila Drago Mislej – Mef in Marina Martensson s pesmijo Drugačna je le noč. Na prvi pogled bi lahko rekli: festival je dobil zmagovalca, publika je slišala nove skladbe, glasbeniki so stopili na velik oder. Toda takoj po koncu prireditve se je pokazalo, da pod gladino ni vse mirno.
Namesto enotnega aplavza so začeli prihajati ostri odzivi. Nekateri glasbeniki, avtorji in komentatorji so javno izrazili razočaranje nad potekom glasovanja, predvsem nad velikim razkorakom med odzivom občinstva in oceno strokovne žirije. Vprašanje, ki je obviselo v zraku, je bilo preprosto: koliko na takšnem festivalu sploh šteje glas ljudi?
Goran Šarac opozoril na nenavadno ničlo žirije
Med najbolj odmevnimi odzivi je bil zapis glasbenega producenta Gorana Šarca, sicer soavtorja ene od tekmovalnih skladb. Opozoril je na dejstvo, da je pesem, ki naj bi prepričala občinstvo v Avditoriju in na televotingu, pri strokovni žiriji ostala brez točk.
Takšen razkorak je za marsikoga težko razumljiv. Seveda ima strokovna žirija pravico do svojega mnenja. Glasba ni matematika, okus ni en sam in tudi najbolj priljubljena skladba ni nujno tista, ki jo bo stroka postavila na prvo mesto. A ko pesem dobi močno podporo poslušalcev, nato pa od žirije ne prejme niti ene točke, se neizogibno odprejo vprašanja.
Šarac je bil pri tem zelo neposreden. Po njegovih besedah lahko takšna odločitev pomeni dvoje: ali žirija ni prepoznala potenciala skladbe ali pa je šlo za taktično odločitev, s katero se je preprečila nepredvidena zmaga. Ob tem je dodal, da je v podobnih »igrah« v svoji dolgoletni glasbeni karieri že večkrat bil.
Njegov zapis je močno odmeval tudi zato, ker ni govoril le o osebnem razočaranju. Dotaknil se je občutljive točke vseh festivalov: ali tekmovanje deluje po jasnih, razumljivih in transparentnih pravilih ali pa gledalci in nastopajoči dobijo občutek, da se ključne stvari dogajajo nekje v ozadju.
Daniel Popović brez točk, a z veliko grenkobe
Razočaranja ni skrival niti Daniel Popović, glasbenik, ki ga javnost dobro pozna že desetletja. Na festivalu ni prejel niti ene točke, kar je po koncu prireditve sprožilo precej burne odzive tudi v njegovem krogu.
Njegova soproga Aleksandra Popović je zapisala, da Daniel ne bo več »nasedal« na takšne festivale. Po njenih besedah so zanj glasovali tako v Avditoriju kot na televotingu, rezultat pa je bil na koncu »nič od nič«. Dodala je še pomenljivo misel: »Saj nismo od včeraj.«
Takšni odzivi pokažejo, kako hitro se lahko glasbeni festival iz praznika spremeni v prostor nezaupanja. Za nastopajoče MMS ni le en večer na odru. Za mnoge pomeni mesece priprav, stroške, delo avtorjev, producentov, aranžerjev, pevcev, spremljevalnih ekip. Ko potem dobijo občutek, da njihova skladba pri občinstvu živi, a se to v končnem rezultatu ne pozna, razočaranje ni presenetljivo.
Najbolj občutljivo vprašanje: umetniški vodja in zmagovalna skladba
Največ prahu pa je dvignilo dejstvo, da je bil umetniški vodja festivala Andrea Flego tudi soavtor zmagovalne skladbe. Prav ta podatek je postal središče očitkov o domnevnem navzkrižju interesov.
Treba je biti natančen: samo dejstvo, da nekdo sodeluje pri glasbi, še ne pomeni nujno nepravilnosti. Toda pri festivalih, kjer je zaupanje javnosti ključno, je pomemben tudi videz nepristranskosti. In prav tu se je zataknilo. Kritiki se sprašujejo, ali je primerno, da oseba, ki ima umetniško vlogo pri festivalu, hkrati sodeluje pri skladbi, ki na koncu zmaga.
Andrea Flego je sicer brat Lorelle Flego, dolgoletne voditeljice prireditve. Tudi ta podatek se je znašel v javnih razpravah, predvsem v kontekstu širšega vprašanja, ali je festival dovolj odprt, pregleden in oddaljen od vtisa zaprtih krogov.
V glasbenem prostoru, kjer se številni ustvarjalci že tako pogosto pritožujejo, da se vrtijo ena in ista imena, je takšna situacija še posebej občutljiva. Ne gre samo za eno nagrado. Gre za občutek, ali imajo vsi nastopajoči enako izhodišče.
»To je klasična kuhinja,« so odmevale ostre besede
Med najostrejšimi odzivi je bil zapis Katarine Goričan, ki je dogajanje označila za farso. Po njenem mnenju je absurdno, da je umetniški vodja festivala hkrati soavtor zmagovalne skladbe. Še ostrejša je bila njena ocena, da to »ni več vprašanje okusa«, ampak »klasična kuhinja«.
Takšne besede so težke. A dejstvo je, da so se prijele, ker so povzele občutek dela javnosti: da festival ni dovolj jasno pokazal, zakaj so se stvari iztekle tako, kot so se. Kadar organizatorji ne pojasnijo dovolj prepričljivo svojih pravil, kriterijev in postopkov, praznino hitro zapolnijo dvomi.
Oglasil se je tudi glasbenik, urednik in radijski voditelj Jizah DaFunk. Po njegovem ne more biti nekdo umetniški vodja festivala in hkrati zmagoviti avtor, še posebej če gledalcem ta podatek med prenosom ni jasno predstavljen. Kritičen je bil tudi do ravni komunikacije v prenosu.
Oriana Girotto odprla še širše vprašanje: kaj se s skladbami zgodi potem?
Televizijska voditeljica Oriana Girotto je opozorila na še eno bolečo točko slovenske glasbene scene. Po njenem mnenju MMS vsako leto ostaja festival, ki je »namenjen samo sebi«. Izpostavila je vprašanje, kaj se z nastopajočimi skladbami zgodi po festivalu.
To je pomembna misel. Festival ima smisel, če pesmim odpre vrata do poslušalcev. Če skladbe po enem večeru izginejo, če jih radijske postaje ne vrtijo, če izvajalci ne dobijo prostora v televizijskih oddajah in če se o njih govori le še ob razglasitvi rezultatov, potem festival izgublja svojo dolgoročno moč.
MMS je nekoč znal ustvarjati poletne uspešnice. Danes pa se del javnosti sprašuje, ali je postal bolj televizijski dogodek kot resničen motor domače glasbe. In prav zato so letošnje kritike toliko glasnejše: ker ne govorijo samo o eni zmagi, ampak o stanju celotne scene.
Ko občinstvo plača glas, pričakuje, da bo slišan
Posebej občutljivo je tudi vprašanje televotinga. Ko ljudje glasujejo po telefonu, ne sodelujejo le simbolično. Za svoj glas plačajo. Zato pričakujejo, da bo ta glas imel jasno težo in pomen.
Seveda noben festival ne more temeljiti samo na glasovanju občinstva, če ima v pravilih zapisano tudi strokovno žirijo. A če pride do tako velikega razkoraka, bi bilo dobro, da organizatorji zelo jasno pojasnijo, kako se točke seštevajo, kakšno težo ima posamezen del glasovanja in zakaj lahko nekdo, ki je močan pri občinstvu, na koncu ostane brez možnosti za zmago.
Prav pomanjkanje občutka transparentnosti je tisto, kar najbolj boli. Ljudje morda sprejmejo poraz svojega favorita. Težje pa sprejmejo občutek, da njihov glas ni zares odločal.
MMS zdaj potrebuje več kot le lep oder
Letošnji MMS je tako odprl precej več vprašanj, kot jih je zaprl. Zmagovalca sta znana, pesem je zapisana v zgodovino festivala, a za organizatorje ostaja veliko večji izziv: kako povrniti zaupanje tistih, ki imajo občutek, da festival ni več dovolj pregleden.
Če želijo Melodije morja in sonca ostati festival, ki povezuje, bodo morali odgovorni verjetno razmisliti o jasnejših pravilih glede vlog ustvarjalcev, umetniškega vodstva, žirije in sodelovanja pri tekmovalnih skladbah. Včasih ni dovolj, da je nekaj formalno dovoljeno. Pomembno je tudi, kako to vidi javnost.
Festival lahko preživi kritike. Pravzaprav so kritike včasih celo koristne, če prinesejo boljša pravila in več zaupanja. Težje pa preživi občutek, da je postal sam sebi namen.
In prav zato letošnja zgodba ni le zgodba o zmagovalni skladbi. Je zgodba o tem, komu publika še verjame. Glasbi? Žiriji? Organizatorjem? Ali pa samo še svojemu občutku, da se je po koncu večera zgodilo nekaj, kar bo MMS spremljalo še dolgo po tem, ko bodo poletne luči v Portorožu ugasnile.
