Rosvita Pesek zrla smrti v oči: Kričala sem, na vsake toliko časa so ustrelili
Voditeljica Odmevov Rosvita Pesek, je na facebooku objavila zapis, ki razkriva njeno temno preteklost. Pisalo se je leto 1992, Slovenija je pogumno stopala na pot svoje samostojnosti, na Hrvaškem se je razplamtela vojna. Nekega dne jo je nemški novinarski kolega povabil na neko kokošjo farmo, kjer naj bi se zaradi vojne obetala prava ekološka katastrofa. Sledil je šok.
Grozljiva novinarska reportaža
»Televizija Slovenija je sprevidela, da v Zagrebu potrebuje dopisnika, a ni imenovala nobenega stalnega, pač pa smo tja odhajali za teden ali 14 dni. Izmenjaje. Slavko, Tanja, Janez, Janko, še kdo verjetno, in jaz. Sprva smo bili nastanjeni v hotelu Intercontinental v centru mesta. Hotel nobel, razmere za delo dobre, vsi dopisniki najpomembnejših medijskih hiš so delovali od tam. Največ informacij na kupu je bilo tam. Prijateljevala sem predvsem z nemško govorečimi dopisniki in tupatam smo odšli tudi skupaj na teren. Pa me je nekega jutra povabil poročevalec ORF, da se odpeljemo v vas, kjer je zmanjkalo elektrike, je pa tam ogromno kurjih farm in je prišlo do ekološke katastrofe. Najprej sem godrnjala, da šefi gotovo ne bodo zadovoljni, če bom poročala o ekološki katastrofi, namesto o spopadih, a kolega je veljal za daleč najboljšega novinarja – po mojih merilih – zato sva se snemalcem odpravila na pot,« začne svoj zapis priljubljena novinarka.
Ob tem nadaljuje: »Slabo uro vožnje iz Zagreba je bilo, pripeljali smo se na vrh nekega griča, kjer je bilo že lepo število drugih novinarjev, ki so gledali nekam v dolino, od koder naj bi se širil obupen smrad. Po pol ure postopanja naokoli, se s snemalcem odločiva, da greva pogledat. Drugi so nekaj težili, da se ne sme v dolino, ker je tam menda JLA. Ah, kaj bi to. Pripeljeva se v vaško središče, majhen trg, nikjer žive duše, avto pustiva sredi ceste in greva na ogled. Čez usta in nos ruto, snemalec pa kamero na ramo. Po kakšnih 5 minutah rafal sočnih kletvic, zatem pa potiho…”direkt pred tanki sva. 10 m od cevi… počasi obračaj.” Ne vem ali sem obračala, v trenutku sem se tresla kot šiba na vodi. Snemalec ponovi…”počasi do avta, ne zijaj v živo mejo…direkt na tankovski cevi naju imaju…” Počasi je speljal. Zapuščala sva vas. Pred nama pa je bil še hrib in za njim odrešitev. Sami travniki in med njimi bela makedamska cesta.«
Sledil je grozovit pok, 10 metrov pred njima je vrglo zemljo v zrak. »Snemalec pritisne na plin, drviva proti vrhu hriba. Spet poči, zadeli so 5 metrov od najinega avta. Kričala sem, na vsake toliko časa so ustrelili, bila sva živa bežeča tarča, sama na tisti beli cesti, enkrat so ustrelili levo od naju, drugič desno, enkrat čisto pred nama, drugič za nama…Vožnja smrti, na vrhu sem se zvalila iz avta in ležala na tleh, noge me niso držale. Snemalec je bil čisto zelen, čik je pojedel, namesto da bi ga prižgal, najbolj je pa znorel, ker je kamero ugasnil…”ko bi vsaj zvok posnel…” je tulil.«
N. D.; Foto: youtube
