Saša Lendero se je tako ganljivo poslovila: “Moja zlata mamči … Del mene. Za vedno!”
Včasih se zdi, da so nekatere besede pretežke za izgovoriti, še težje pa jih je zapisati – še posebej, ko govorimo o izgubi nekoga, ki nam je bil najbližje. In prav to je storila Saša Lendero, slovenska pevka, ki jo poznamo ne le po njenem glasu, ampak tudi po iskreni in ranljivi osebnosti. Na obletnico smrti svoje mame je delila zapis, ki je bil tako čustveno surov, da je mnoge pustil brez besed, nekatere pa opomnil na njihovo lastno smrtnost in pomen odnosa s starši.
Kdo je Saša Lendero?
Je ena najbolj prepoznavnih slovenskih pevk, čigar glas se je usidral v kolektivni spomin naroda. Njen glasbeni opus sega od čustvenih balad, kot je Ne grem na kolena, do energičnih hitov, ki so odmevali na porokah, zabavah in lokalnih radijskih postajah. A Saša ni le pevka – je mati, soproga, javna osebnost, ki v svojih intervjujih vedno preseneča z iskrenostjo in toplino. Prav to je morda razlog, zakaj njen zapis o mami ni bil le še ena “standardna objava”, ampak globoko osebna zgodba, ki se dotakne src tudi tistih, ki je morda sploh ne poznajo.
Ganljiv zapis, ki nas popelje v spomine
V svojem zapisu Saša opisuje zadnje trenutke s svojo mamo, trenutke, ki so ostali vrezani globoko v njeno srce. Prizor je skoraj kot iz filma – “v najtemnejših urah novega dneva, zadnjič božala njena topla lička, ji govorila, pela med solzami njene najljubše pesmi in vedela, da je zadnjič v življenju.” Če to ne pretrese vsakega, ki bere, potem imate verjetno srce iz kamna.
Saša mamo opisuje kot skrbno, a hkrati živahno žensko, ki je vedno našla način, kako vnesti toplino v njihov dom. Spominja se, kako je mama pripravljala čokoladni liker, razmišljala, kam postaviti pohištvo, ali celo, kako je oboževala vrt. “Ko je že skoraj tema, še vedno dela na vrtu, ker ga obožuje…”
Čustvena moč spominov
V zapisu Saša ne opisuje le mame, ampak tudi neizbrisno sled, ki jo je pustila za sabo. Spomini so zdaj postali njeno zavetje, njen diamant – nekaj, kar jo opominja, kako ljubezen presega smrt. A ni ironično? Ko so ti ljudje še z nami, jih jemljemo za samoumevne. In šele ko jih ni več, spoznamo, kako globoko smo jih potrebovali – vsak pogled, vsak objem, vsako besedo.
Ko opisuje trenutke, ko ji je mama polagala roko na čelo, da bi jo potolažila, se zdi, kot da se naša celotna kultura – kultura, ki temelji na družinskih vrednotah – preliva v teh besedah. Kaj ni to nekaj, kar si vsi želimo? Ne gre za materialne stvari ali velike geste. Gre za občutek, da je nekdo tam, da nas pomiri. Tako preprosto, pa hkrati tako redko cenjeno.
Sašin zapis presega njeno osebno zgodbo. Je opomnik vsem, da življenje mineva, da so odnosi minljivi – a ljubezen, ki jo gojimo, ni. Zato je zapis tudi sporočilo generacijam: cenite svoje bližnje, dokler jih imate. Ne čakajte, da bi izrazili ljubezen – objemite jih zdaj, povejte jim zdaj.
Saša je odprla vrata v to tabu temo, pokazala, da je sprejemljivo žalovati, govoriti o izgubi, priznati, da nas boli. In prav to je tisto, kar naredi njen zapis tako močan.
Spomini kot zaklad
Zapis se zaključi z mislijo, ki nosi težo vseh preteklih petih let brez mame: “Pred petimi leti so se vsi ti spomini spremenili v diamant v mojem srcu. Boli in tišči. A vendar sije in je nuničljiv. Večen in neprecenljiv. Del mene. Za vedno.” Te besede nosijo težo, ki jo lahko razume le nekdo, ki je izgubil nekoga bližnjega.
Sašin zapis ni zgolj besedilo na Facebooku. Je poklon mami, ki bo za vedno živela v njenem srcu, in opomin vsem nam, da ljubezen presega čas in prostor. Ne glede na to, kje smo ali kaj počnemo, so naši bližnji tisti, ki nas opominjajo, zakaj je življenje vredno živeti.
Vir: Facebook objava Saše Lendero, 24. november 2024.
Napisal: N. Z.
