Ta številka na Thompsonovi majici ni naključna – izvira iz zapora v ZDA
Sobota zvečer. Hipodrom. Tisoče ljudi, zastave, glasba, dim, vzkliki. In ena številka: 03941158.
Na prvi pogled le črna majica z belo natisnjenimi števkami. A vsak, ki pozna Marka Perkovića Thompsona in njegovo zgodbo, ve, da gre za nekaj več. Nekateri ob tem prikimajo, drugi strmijo. Tretji zavijejo z očmi.
Ta številka ima ozadje. Dolgo, kontroverzno in čustveno. Je povezava s preteklostjo, ki Hrvaško še vedno razdvaja.
Zvonko Bušić: kdo je bil mož s številko 03941158?
Leto 1976, ZDA. Zvonko Bušić je s skupino sodelavcev ugrabil letalo TWA na poti med New Yorkom in Chicagom. Namen? Ne denar. Ne slava. Cilj je bil političen – osveščanje Evrope o “hrvaškem primeru”. Letaki, odvrženi nad Parizom in Londonom, naj bi opozorili na – kot so verjeli – zatiranje Hrvatov v takratni Jugoslaviji.
A v igri je bila tudi bomba, postavljena na newyorški podzemni. Policist Brian Murray je umrl pri poskusu deaktivacije. Tragedija.
Bušić je bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo. V ameriškem zaporu je postal zapornik s številko 03941158. Prav to številko zdaj nosi Thompson na svojih koncertih.
Po 32 letih so ga pomilostili. Vrnil se je na Hrvaško. Leta 2013 je naredil samomor. Njegovo dejanje – zanj osebni upor, za druge nesmiselno žrtvovanje.
Thompson in Bušić: povezava, ki traja
Marko Perković Thompson je Bušiću leta 2006 posvetil pesem. Njegova besedila pogosto temeljijo na zgodovinskih dogodkih, vojni, trpljenju, domoljubju – in da, tudi na konfliktu.
Njegov slog je eksploziven. Na eni strani emocije, na drugi militaristična estetika. Na koncertih redno zazvenijo verzi pesmi “Bojna Čavoglave”, ki se začnejo z vzklikom “Za dom spremni” – z ustaškim pozdravom.

Leta 2017 mu je Slovenija odpovedala koncert. V Avstriji so njegovi nastopi prepovedani zaradi povezav z ideologijo, ki je na njihovem seznamu prepovedanih simbolov.
Zagreb, Hipodrom
Na prizorišču ni bila samo glasba. Bilo je tudi ogromno simbolike. Črne majice z napisi HOS, zastave z zgodovinsko obarvanimi motivi, transparenti. Nekateri z obritimi glavami, drugi z otroki na ramenih.
Tegnap este 500 ezres koncert volt Horvátországban, ami világrekord, még nem volt ilyen.
— LIBSISIMOGATÓ PLÜSSBALTA (@lipsisimogato) July 6, 2025
Az énekes Marko Perkovic “Thompson” a zágrábi koncerten azt mondta, hogy “szeretné, ha Európa visszatérne a hagyományaihoz, a keresztény gyökereihez.”
Mindezt meg is jelenítette, ahogy a… pic.twitter.com/pHKz8ai1oA
Vmes pa – majica z številko 03941158. Brez razlage. A z močnim sporočilom.
Hrvaška policija je bila prisotna. Incidentov niso zabeležili. A simboli so govorili svojo zgodbo. Kot vedno. Nekateri obiskovalci so vzklikali domoljubne parole, drugi so s telefonom snemali oder. Na njem – Thompson, kot vedno nepopustljiv v svojih temah.
Ljubiti BOGA, DRUŽINO in DOMOVINO, kot pravi #Thompson ni greh, je nekaj najlepšega in je nekaj, ko levičarjem pade tema na oči in se jim čisto sname…
— Erika Planinšec (@ErikaPlaninsec) April 5, 2025
Kdaj bo imel #Thompson koncert v Sloveniji 🤨❓🤔 pic.twitter.com/5oYjtYjLac
Spomin ali glorifikacija nasilja?
Sociologinja, ki preučuje kolektivni spomin in simbolno politiko, opozarja:
“Fenomen Thompson ni le glasbeni. Gre za kolektivno identifikacijo, kjer se mešata domoljubje in politični ekstremizem. Številka na majici je lahko za nekatere simbol žrtve, a za druge tudi romantizacija nasilnega dejanja.”
Poudarja, da se Hrvaška še vedno ni resnično soočila s svojo preteklostjo:
“Zvonko Bušić ni bil le borec za svobodo. Bil je udeležen v dejanjih, ki so imela smrtne posledice. Če želimo demokratično družbo, moramo znati razlikovati med domoljubjem in poveličevanjem nasilja.”
03941158
— Josip Mihovec (@JMihovec) July 6, 2025
Zivio Zvonko Busic pic.twitter.com/TjLHiHbDbQ

Kaj pomeni 03941158 danes?
Za marsikoga zgolj številka. Za nekatere skoraj sveti simbol. Za druge pa rdeča luč – opozorilo, da se je treba preteklosti lotiti brez romantike.

Na koncertu v Zagrebu je bilo vse to. In še več.
Thompson čustev ne razlaga. Le poje. Kaj si poslušalci vzamejo iz tega, je – kot vedno – na njih. A odgovornosti ni mogoče povsem odmisliti. Ko enkrat pošiljaš sporočila, si njihov del. Ne glede na to, če si to priznaš ali ne.
Pripravil: N. Z.
Vir: Jutarnji list, Index.hr