To se dogaja v zakulisju Deželaka junaka – in tega vam ne bodo pokazali na Instagramu
Ne gre le za kvadrocikel. Ne gre le za kilometre. Gre za ljudi. In za zgodbe. Tokrat pa tudi – za bolečino.
Ob zagonu 11. sezone ene najbolj prepoznavnih dobrodelnih pobud v Sloveniji – akcije Deželak junak – se ni oglasila le sirena dobrodelnosti. Oglasil se je tudi – klic izčrpanosti. In ta je prišel s strani radijske voditeljice Anje Ramšak, ki je na Facebooku objavila zapis, kot ga v medijskem prostoru redko vidimo.
Ne zaradi pompa. Zaradi resnice.
»Dobro jutro!« – tudi ko ne veš, kaj te čaka
»Ne želim izgubljati besed o tem, kakšni dnevi, tedni so za nami,« je zapisala Ramšakova. In to ni bil dramatičen uvod. To je bil – izdih. Ker kot priznava, zadnje čase na Radiu 1 niso bili preprosti. Celo obratno. O tem so poročali tudi na portalu Top24novice.
Sovražni komentarji, obtožbe brez podlage, spletni napadi in laži – vsak dan novi val. »Težko pa se sprejme laži. Teh je bilo dosti, da bi zlomile marsikoga,« je zapisala. In med vrsticami – da ni bilo samoumevno, da so tokrat sploh začeli.
Kranjska Gora. Za mnoge je bil to samo začetek novega podviga Mihe Deželaka. A znotraj ekipe je bilo čutiti nekaj drugega. Olajšanje – da so še vedno tukaj. Skupaj.
Resnica ni bleščeča
Radijska ekipa – tisti, ki jih vsako jutro poslušate v avtu ali ob kavi – ni imuna na težke dneve. Ne sedijo v steklenih stolpih. In ne skrivajo, da včasih ni lahko. Anjin zapis je bil tega poln. Ni olepševala. Ni zavijala v PR besednjak.
Nasprotno – razgrnila je.
»Včasih je bilo težko iz sebe iztisniti ‘dobro jutro!’, ker nismo vedeli, kakšen dan nas čaka, kakšne zmerljivke, iz sovraštva prevlečene obtožbe.«
Otroci. Ne številke. Otroci.
Če kdo misli, da je Deželak junak le še ena medijska kampanja – se moti. Ramšakova je to v objavi razbila. Z besedami, ki zarežejo:
»To ni fake news, to ni instagram, to ni twitter, to je realnost.«
Večkrat je bila z Deželakom na obisku v otroških kolonijah. Tam je, kot pravi, »videla, spoznala, se slikala, pogovarjala, objemala otroke, ki ste jim omogočili počitnice.«
Vsako leto je jokala. Ne zaradi številk – zaradi življenjskih zgodb.
Anita Ogulin. Potica. In ena obljuba.
Zgodbo je presekala tudi zelo osebna nota – spomin na prvo srečanje z legendarno humanitarko Anito Ogulin. Kraj: Vila Šumica, Kranjska Gora. Deželak je tisti trenutek gonil na Vršič. Anita jih je čakala s potico. Simbolično in dobesedno – mati slovenskega prostovoljstva jih je nahranila z energijo.
»Tudi Aniti smo obljubili, da bomo nadaljevali njeno poslanstvo. Na to nas je dobro pripravila.«
In dodala je še nekaj, kar te ne pusti hladnega:
»Kot nas je pripravila tudi na to, da je sovraštvo zelo močno in razdiralno čustvo, ki marsikoga in marsikaj lepega uniči.«
Zakaj ne zapustijo vsega? Zaradi vas.
Kljub vsemu – sovražnim objavam, zmerjanju, lažem – so šli naprej. Tudi letos. In ko Anja napiše, da tokrat prvič začetek ni bil samoumeven – to ni fraza. To je opozorilo.
Lahko bi se sesulo. Pa se ni.
Zakaj?
Ker »ima Dežela junakov to moč, to ljubezen, to dobro srce, ki preseže ves ta bullshit X komentatorjev, ki se zjutraj zbudijo samo za to, da bi razdrli močno, lepo, dobrodelno, prijazno, nasmejano, združeno skupnost.«
(Tako je napisala. Dobesedno. In prav je, da ostane tako.)
Kum kot najzahtevnejša trasa
Letošnja trasa Deželaka junaka je najzahtevnejša do zdaj. Ena ključnih točk? Kum. Vrh, ki leži 1220 metrov nad morjem – znan tudi kot »zasavski Triglav«. Ni le številka. Je simbol: letos se morajo dvigniti višje kot kdajkoli prej.
In to ni samo v kolesarskem smislu.
Na poti so tudi letos znani obrazi: Denis Avdić, Lara Tošić, Anja Ramšak in drugi. A kar je še pomembneje – za njimi stojijo tisoči poslušalcev. In tisoči otrok, ki bodo zaradi te norosti lahko odšli na morje.
Dobrodelnost ni več romantična beseda
V letu 2025 ni lahko reči: »Delamo za druge.« Takšno priznanje te včasih celo tepe. V komentarjih. V objavah. V meme-jih. In Ramšakova je to naslovila – brez olepšav.
A na koncu njen zapis ni bil klonjen, temveč – dvignjen.
Kot je zapisala: »Dežela junakov ni več le Miha. To smo vsi mi.«
Facebook objava Anje Ramšak je v nekaj urah dobila sto komentarjev. Besede podpore, zahvale, priznanja. Ljudje so delili svoje zgodbe. Otroci – zdaj odrasli – so zapisali, kaj jim je pomenilo tisto eno poletje. In da še danes verjamejo v to skupnost.
Nekdo je napisal: »Če bi vsi ljudje dali samo pet evrov – noben otrok ne bi ostal brez morja.«
Ni znanstveno. Je pa resnično.
Dobrodelnost ni več le lepa zgodba. Je prostor, kjer se srečujeta upanje in odpor. In tam – sredi te borbe – stojijo ljudje kot Deželak in Ramšakova.
Ne brez napak. Ne brez ran. Ampak – še vedno tam.
Vir: Facebook profil Anje Ramšak
Pripravil: N. Z.
