Bolečine v kolenu – 5 najpogostejših vzrokov
Poškodba kolena, vsaj enkrat v življenju, doleti vsakega športnika in nasploh vsakega posameznika, katerega življenjski slog lahko označimo za aktivnega.
Na poškodbo opozarjajo različni simptomi, ki so pomemben znak za obisk strokovnjaka, saj jih je potrebno pravilno diagnosticirati (zakaj so nastali).
Koleno je največji in najkompleksnejši sklep v človeškem telesu, za katerega velja, da je preventivna zaščita vredna več od zdravljenja.
Bolečina v kolenu praviloma nastane kot posledica:
→ nenadne, akutne poškodbe,
→ prekomerne obremenitve in nepravilne uporabe sklepa,
→ infekcijske (vnetje), degenerativne (artritis) ali metabolne bolezni (putika).
V Kliniki za fizioterapijo in telesno pripravo Medicofit, pri fizioterapevtskem zdravljenju poškodb kolena izvajamo pred- in postoperativno fizioterapijo, rehabilitacijo kot posledico kroničnih bolečin in degenerativnih stanj ter celostno neoperativno zdravljenje poškodb.
Pri tem fizioterapevtski program zasnujemo na osnovi temeljitega diagnostičnega pregleda. Postopek zdravljenja se razlikuje glede na tip, stopnjo poškodbe, vzrok nastanka, omejitve in sposobnosti vsakega posameznika.
Anatomija kolena
Koleno je sestavljeno iz treh kosti, ki pripadajo dvema različnima sklepoma – stegnenico (femur) in golenico (tibia) ter mečnico (fibulo), h kateri je treba prišteti še pogačico (patella).
Human Knee Anatomy diagram illustration.
Sklepne površine obdaja sklepni hrustanec, ki pri izvajanju gibov omogoča gladko drsenje sklepnih površin in služi za prenašanje teže.
Za prenos obremenitvenih sil sta zaslužna meniskusa (medialni, lateralni) v obliki polmeseca, ki se nahajata znotraj samega kolena. Statično stabilizacijo v kolenu zagotavljajo sprednji, dva stranska in zadnji ligament.
Sklepno gibljivost omogoča sodelovanje mišic – gib upogiba (flektira), iztega (ekstendira) ter ob delni upognjenosti rotira.
Pri ekstenziji je tako aktivna štiriglava stegenska mišica, pri fleksiji pa so aktivne dvoglava stegenska, podkolenska, polopnasta, polkitasta, krojaška, sloka in dvoglava mečna mišica.
Najpogostejši vzroki za poškodbo kolena
V nadaljevanju predstavljamo pet najpogostejših vzrokov za poškodbo kolena, s katerimi se v kliniki Medicofit, kjer v procesu rehabilitacije stremimo k zmanjšanju akutne ali kronične bolečine (kratkoročno) in vrnitvi polnega obsega obremenitve poškodovanega sklepa (dolgoročno), srečujemo in uspešno zdravimo vsakodnevno.
1. Delna ali polna ruptura sprednje križne vezi
Sprednja križna vez predstavlja enega najpomembnejših ligamentov, ki kolenskemu sklepu zagotavlja stabilnost, nadzoruje rotacijo in omogoča premikanje golenice naprej.
Poškodba vezi zato velja za eno hujših poškodb kolena, saj zahteva dolg ter kompleksen rehabilitacijski proces, a jo je z ustrezno fizično pripravo na aktivnosti večinoma mogoče preprečiti.
Žal pa kljub temu sodi med najpogostejše poškodbe kolena. Povezujemo jo predvsem s smučanjem, košarko, z nogometom, odbojko, rokometom in borilnimi športi, kjer prihaja do udarcev, naletov ter padcev, čeprav lahko nastane tudi na osnovi nekontaktnega mehanizma (denimo odpovedi vezi).
Najpogostejša vzroka zanjo sta prisilna, močna hipertenzija kolena (zabijanje kolena nazaj) in sunkovito pirotiranje (rotacija telesa okrog fiksiranega stopala), tveganja pa še povečujejo slaba vzdržljivost, veliko število doskokov, šibke stegenske mišice, padci ter naleti.
Kot simptomi se javljajo huda bolečina, črno-modra obarvanost, nestabilnost, oteklina (v prvih 24 urah), nezmožnost obremenitve, glasen pok, občutek ohlapnosti in drugi.
Zdravljenje poškodbe se odredi na temelju obsega in stopnje te, medtem ko so za fizioterapevtsko oceno potrebni klinični testi ter slikovna in rentgenska diagnostika. V povezavi z rupturo sprednje križne vezi je pogosta indikacija za operativni poseg – rekonstrukcija vezi, ki ji sledita fizioterapija in kineziologija v trajanju šestih do devetih mesecev.
2. Poškodba meniskusa
Vezano na rupturo sprednje križne vezi in na nestabilnost kolenskega sklepa se pogosto pojavi poškodba meniskusa, s katerim povezujemo polovico poškodb kolena oziroma še več pri osebah nad 65. letom starosti, pri katerih so prisotne degenerativne spremembe.
Načeloma gre za posledico nenadnega zasuka ali travme med športno aktivnostjo, nanjo pa nakazujejo občutek zaklepanja kolena, (zapoznelo) zatekanje in lokalizirana bolečina na medialni ali lateralni strani.
Poškodba meniskusa.
Diagnostika zahteva anamnezo in klinični pregled ter slikovne preiskave, kot so magnetna resonanca, rentgen in artroskopski pregled.
Zdravljenje akutne faze temelji na RICER metodi (počitek, led, kompresija, dvig, napotitev k strokovnjaku), s pomočjo katere znižamo stopnjo bolečine, in metodi NO HARM (brez segrevanja, alkohola, teka, aktivnosti, masaže), s čimer zaustavimo otekanje ter morebitno krvavitev.
Fizioterapevtsko zdravljenje zahteva uporabo najsodobnejših naprav in specialno terapevtsko vadbo – krepitev mišic okoli kolena ter nog in zagotavljanje večje stabilnosti kolenskega sklepa, cilj česar je preprečiti vnovično poškodbo kolena.
3. Tekaško koleno
Pogosta poškodba kolena je domena mladih do 35. leta (pogostejša pri ženskah zaradi drugače oblikovane medenice in posledično povečanega kota pri izvajanju giba zunanje rotacije kolka), ki tečejo ter kolesarijo, saj monotono obremenjuje telo.
Možni dejavniki tveganja za nastanek tekaškega kolena so sprememba podlage, slaba obutev in mišična neravnovesja v stegnih.
Bolečina tekaškega kolena je prisotna med gibanjem, in sicer na zunanji strani kolena, ter se, v kolikor aktivnosti ne prekinemo, stopnjuje in preraste v kronično, ki se pojavi ob točno določenih gibih.
Tekaško koleno.
V kar 90 % je poškodbo mogoče odpraviti brez operativnega posega, a se zdravljenje ločuje na tri faze, med katerimi prva (akutna) vključuje hlajenje z ledom, specialni, individualno prilagojen program kinezioterapevtske vadbe, fizioterapijo in po potrebi nesteroidna protivnetna zdravila.
Za razliko od tega sta druga in tretja faza, subakutna faza ter faza krepitve, usmerjeni v izboljšanje biomehanike stopala. Celoten rehabilitacijski proces povprečno traja med dvema in osmimi tedni.
4. Sindrom Osgood-Schlatter
Poškodba kolena se pojavi v puberteti, ko je rast skeleta pospešena, zaradi česar preobremenitev ter ponavljanje mehanične vleke patelarnega ligamenta na golenico povzročita vnetje.
Značilna je za mlade med 7. in 18. letom, ki se ukvarjajo s športom (posebej z gimnastiko, baletom, odbojko, nogometom in s košarko) oziroma tiste, ki v kratkem času pridobijo večjo telesno težo ali višino.
10 % teh razvije dolgotrajne simptome, prisotne tudi v odraslosti, medtem ko se sindrom Osgood-Schlatter na obeh kolenih pojavi pri 20–30 %.
Dejavniki tveganja za nastanek osgood-schlatter sindroma so ponavljajoče obremenitve, prehitra rast, prevelika telesna teža in travmatične poškodbe, medtem ko se simptomi javljajo kot ostra bolečina pod kolenom, ki se z obremenitvijo še stopnjuje, kostna izboklina pod pogačico, težave z ravnotežjem ter napetost mišic kolenskega sklepa.
Bolečine in znaki, ki kažejo na kaj več.
Vsi našteti znaki so prisotni leto dni ali leto in pol, zato je zdravljenje usmerjeno v zmanjšanje bolečine, povečanje gibljivosti, vzpostavitev pravilnih gibalnih vzorcev in krepitev mišic.
Za izločitev diferencialne diagnoze (druge poškodbe kolena), je treba opraviti vse možne preiskave in teste (rentgen, anamneza, pregled zgodovine bolezni, ocena mišičnega sorazmerja, vzdržljivosti, bolečine, ravnotežja, koordinacije, biomehanike hoje, funkcionalnih gibalnih vzorcev itn.), v tem času pa se priporoča omejeno izvajanje aktivnosti.
5. Zvin kolena
Neustrezni doskoki, udarci v koleno in nenadne spremembe smeri, posebej v povezavi z že nategnjenimi ali natrganimi ligamenti, hitro pripeljejo do poškodbe kolena, kakršen je zvin.
Nanj kažejo oteklina, občutek šibkosti, podplutba, bolečina in vnetje, ki, zahtevajo počitek ter hlajenje, v kasnejšem obdobju pa prilagojeno vadbo za moč.
Zvin kolena.
V kliniki Medicofit je osnova za individualno prilagojenega zdravljenja vsake poškodbe kolena temeljit diagnostični pregled, pri katerem testiramo poškodovani segment, ocenimo mobilnost le tega, izmerimo mišična neravnovesja, moč in vzdržljivost, obremenilno kapaciteto kolena ter pregledamo delovanje sosednjih sklepov.
Pri tem upoštevamo morebitne pretekle poškodbe in patologije, rezultate (predhodno) opravljenih preiskav, zdravstveno dokumentacijo ter splošno psihofizično pripravljenost pacienta kot tudi njegov življenjski slog.
Na podlagi diagnostičnega pregleda se zastavi rehabilitacijski program, ki poškodovanca vodi od akutne poškodbe kolena do odlične telesne pripravljenosti!
Vas pesti poškodba kolena? Naročite se na diagnostični pregled in si zagotovite sodobno strokovno obravnavo.
