Neuspeh v vrhunskem športu: kako ga predelati

Neuspeh v vrhunskem športu ni nekaj, kar “pozabiš” z enim dobrim treningom. Najbolj pomaga, da ga ločiš od lastne vrednosti: poraz je podatek o nastopu v določenih okoliščinah, ne sodba o tebi kot osebi. V praksi to pomeni tri korake: najprej umiritev (da stresni odziv popusti), potem natančna analiza (kaj je bilo pod nadzorom in kaj ne), nato pa majhne, jasne spremembe v procesu. Če pa se po neuspehu začnejo kopičiti znaki stiske nespečnost, panični občutki, otopelost ali občutek brezizhodnosti to ni “slab karakter”, temveč znak, da potrebuješ strokovno podporo.

Zakaj neuspeh pod reflektorji boli drugače kot navaden poraz?

Ker vrhunski šport ni samo rezultat. Je identiteta, status, pogosto tudi pogodbe, pričakovanja okolice in javna razlaga vsake napake. Športnik je lahko fizično pripravljen, a se na tekmi znajde v kombinaciji: visoka pričakovanja + malo manevrskega prostora + občutek, da “vsi gledajo”. Takrat neuspeh hitro dobi dodatno plast sramu.

Športni psiholog Blaž Zagorc je to opisal zelo neposredno: “Znati tekmovati pod pritiskom je pomembna psihološka vrlina.” In dodal, da na velikih tekmovanjih pod težo pritiska “pogorijo” tudi nesporni favoriti to ni posebnost majhnih držav ali “šibkih glav”, ampak del realnosti vrhunskega športa. Tu je še ena past: po neuspehu ljudje iščemo en sam razlog (“psiha”, “glava”, “premalo želje”), a Zagorc opozarja, da so takšni zlomi skoraj vedno več vzročni preplet notranjih in zunanjih dejavnikov. To je pomembno, ker športnika varuje pred samouničujočim sklepom, da je “pokvarjen”.

Kdaj je neuspeh normalen del poti in kdaj postane rdeča zastavica?

Normalno je, da po porazu pride jeza, žalost, praznina ali dvom. Normalno je tudi, da se nekaj dni “ne sestaviš” in da imaš odpor do treninga. Problem nastane, ko se reakcija ne umirja, ampak širi v vsakdanje življenje: spanje razpade, apetit niha, odnosi se umikajo, koncentracija pada, telo je stalno napeto.

Mednarodni olimpijski komite (IOC) v soglasni izjavi o duševnem zdravju pri elitnih športnikih poudarja, da so duševne težave pogoste, lahko poslabšajo nastop, in da duševnega zdravja ni mogoče ločiti od telesnega (tudi zato, ker se ob duševnih težavah poveča tveganje za poškodbe in se okrevanje lahko podaljša). Uporabno merilo iz prakse:

• DA, normalno: močna čustva 24–72 ur, nato postopno umirjanje; sposobnost, da se pogovarjaš in se vračaš v rutino.
• NE, ni več normalno: občutek, da se “podiraš” tedne; izogibanje vsemu, kar spominja na tekmo; panični ali depresivni simptomi; pretirana raba alkohola ali kompulzivna vadba kot beg.

Kako po neuspehu narediti analizo, ki gradi ne drobi samozavesti?

Najbolj koristna je “hladna” analiza, a šele takrat, ko stres popusti. Če jo delaš takoj po tekmi, boš imel občutek, da rešuješ življenje, ne nastopa.

1) Najprej stabilizacija (isti dan):
Ne potrebuješ motivacijskih govorov. Potrebuješ osnovno fiziologijo: hrano, tekočino, tuš, sprehod, spanec. Kratek pogovor z nekom, ki te ne sili v razlago, je pogosto bolj zdravilen kot deset analiz.

2) Nato razdelitev nastopa (naslednji dan ali dva):

• Pod mojim nadzorom: priprava, taktika, tempo, reakcija na napako, komunikacija.
• Delno pod nadzorom: izbira tveganja, prilagoditev razmeram, energijska razporeditev.
• Izven nadzora: vreme, kriterij sodnikov, nenavadna podlaga, tuja forma, naključje.

Kvalitativna raziskava o spoprijemanju z neuspehom pri elitnih športnikih je pokazala, da se mnogi po porazu oprejo na problemno usmerjene strategije: iščejo povratne informacije, analizirajo napake in izluščijo konkretne korake izboljšav. Ne zato, ker bi poraz “oboževali”, ampak ker mu odvzamejo mistiko.

3) Potem samo dve odločitvi (ne deset):
Ena tehnična, ena psihološka. Primer: (tehnično) prilagoditev startne rutine; (psihološko) trening odziva na napako da po prvem spodrsljaju ne izgubiš tekme še drugič.

Kaj če okolica zahteva takojšnjo razlago trener, mediji, navijači?

Tu se neuspeh rad spremeni v drugo tekmo: tekmo z razlago. Športniki po porazu pogosto izrečejo preostre stavke o sebi (“sram me je”, “nisem za to”), ker hočejo pokazati odgovornost. A to lahko utrdi napačno zgodbo, ki jo kasneje težko razdrejo.

Praktičen okvir za izjavo ali pogovor z ekipo ima tri stavke:

1. Dejstvo: kaj se je zgodilo brez dramatiziranja.
2. Odgovornost: kaj prevzameš nase (ne vsega).
3. Proces: kaj bo naslednji korak v pripravi.

Zagorc je v istem kontekstu opozoril še na družbeni vidik: ekstremni komentarji športniku ne olajšajo spoprijemanja z neuspehom, ampak ga otežujejo kritika je del športa, način pa naredi razliko.

Ali drži, da “psihično močni” neuspeh preprosto prespijo?

To je mit, ki v vrhunskem športu povzroča največ tihe škode.

Mit: psihična trdnost pomeni, da te neuspeh ne prizadene.
Dejstvo: trdnost pomeni, da čustva prepoznaš, jih urediš in kljub temu deluješ smiselno.

Mit: pomoč je znak šibkosti.
Dejstvo: IOC in strokovna literatura poudarjata, da je zgodnje prepoznavanje težav in dostop do ustrezne podpore del odgovornega sistema športa, ne “rezervna rešitev za zlomljene”.

Sistematični pregled raziskav o strategijah spoprijemanja pri elitnih športnikih ugotavlja, da športniki uporabljajo različne pristope (problemno usmerjene, čustveno usmerjene, včasih tudi izogibanje) in da ni enega recepta za vse pomembno pa je, katere strategije dolgoročno varujejo duševno zdravje.

Kaj če v Sloveniji ni jasne psihološke podpore v klubu ali reprezentanci?

To je realen del lokalnega konteksta. V Sloveniji se psihološka priprava še vedno ne vključuje tako samoumevno kot fizioterapija ali kondicijski trening. V članku o duševnih težavah vrhunskih športnikov je navedeno opozorilo prof. dr. Mateja Tušaka, da pri nas še vedno namenjamo premalo poudarka psihični pripravi in da se športni psihologi premalo vključujejo v ekipe v primerjavi s tujino.

Isti vir citira tudi doc. dr. Uroša Perka, ki problem poimenuje brez olepševanja: “Gre za navzkrižje interesov pomembni so rezultati in denar, čeprav na račun zdravja posameznika.”
To je pomembno, ker razloži, zakaj športnik včasih ostane sam s posledicami neuspeha: okolje je usmerjeno v rezultat, ne v okrevanje. Ob tem obstajajo tudi institucionalne poti podpore: Olimpijski komite Slovenije navaja mrežo olimpijskih referenčnih športnomedicinskih centrov ter povezovanje z referenčnimi strokovnjaki z različnih področij (tudi psihologije).

Kaj si je vredno zapomniti, ko neuspeh še “peče”?

Neuspeh ni dokaz, da nisi dovolj dober človek; je signal, da je treba nekaj prilagoditi v procesu ali pa poskrbeti za stisko, ki se je nabrala. Najbolj varna pot je umiritev, nato analiza brez poenostavljanja, potem pa omejen nabor sprememb in po potrebi strokovna pomoč, preden se težave utrdijo. Vrhunski šport nagrajuje zmagovalce, a zdravi sistemi prepoznajo še nekaj: kako se po porazu pobereš, je del tvoje kariere, ne madež na njej., ali so še zdravo “v igri”. Neuspeh ni sramota; nevarno postane šele takrat, ko se spremeni v osamljenost, tišino in prepričanje, da si sam.

Pripravil: L. H.
Viri: Moški svet, Siol.net, British Journal of Sports Medicine, Olimpijski komite Slovenije (OKS-ZŠZ), OKS-ZŠZ / Športniki (ORŠMC)