Otrok noče več trenirati? Morda problem ni v športu, ampak v pristopu.

Otroka pri športu praviloma bolje motiviramo s podporo kot s pritiskom. To ne pomeni, da od njega ničesar ne pričakujemo, ampak da se izognemo priganjanju, sramotenju, pretiranemu analiziranju napak in temu, da bi bil rezultat edino merilo uspeha. Raziskave o mladih športnikih kažejo, da je starševska podpora povezana z več užitka v športu, medtem ko je pritisk pogosteje povezan z manj veselja, več napetosti in večjo verjetnostjo, da otrok začne izgubljati voljo.

Zakaj pritisk pri športu pogosto ne pomaga dolgoročno?

Pritisk včasih res prinese hiter učinek. Otrok pride na trening, odigra tekmo, se bolj potrudi ali skuša popraviti napako. Toda to še ne pomeni, da je tudi res motiviran. Če šport postopoma postane predvsem prostor ocenjevanja, se lahko zgodi, da otrok vztraja predvsem zato, da ne bi razočaral staršev, trenerja ali sebe. Takšna zunanja prisila je navadno manj stabilna od motivacije, ki raste iz občutka napredka, pripadnosti in veselja do igre. Pregledne raziskave o vlogi staršev v mladinskem športu to razliko pokažejo precej jasno.

Na to opozarja tudi AAP. V povzetku posodobljenega poročila o preobremenitvah in izgorelosti pri mladih športnikih je zapisano, da lahko pretirano usmerjanje v rezultat, prevelik obseg treninga in stalna tekmovalna napetost vodijo v slabše počutje, upad kakovosti življenja in izgorelost. To je pomembno predvsem zato, ker otroški šport ni isto kot vrhunski šport odraslih.

Kako je videti podpora brez pritiska?

Podpora brez pritiska je manj opazna, kot si odrasli pogosto predstavljajo, a je ravno zato pomembna. Ne kaže se nujno v velikih govorih, ampak v načinu, kako je starš prisoten ob treningih, tekmah in tudi po slabem nastopu. Otrok hitro zazna, ali ga odrasli spremlja z zanimanjem ali z merjenjem. Razlika med obema je včasih slišna že v enem stavku.

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Starš, ki podpira brez pritiska, ne izgine iz zgodbe, ampak ostane v njej na miren način. Ne prevzame vloge dodatnega trenerja, ne spreminja vsake vožnje domov v analizo in ne daje občutka, da je bila tekma test otrokove vrednosti. Bolj kot rezultat ga zanima, kako se je otrok počutil, kaj mu je uspelo in kaj bi želel naslednjič narediti bolje. Tak odnos je bližje podpori kot nadzoru, raziskave pa prav takšno starševsko vlogo povezujejo z bolj pozitivno športno izkušnjo otrok.

Razlika se največkrat pokaže po tekmi

Prav po tekmi ali treningu se pogosto vidi, ali otrok doma dobi oporo ali dodaten pritisk. Če najprej sliši, kaj je naredil narobe, kako bi moral reagirati ali zakaj ni bil dovolj dober, se šport hitro spremeni v prostor strahu pred napako. Če pa sliši mirno vprašanje, kako je doživel nastop in kaj je iz njega odnesel, ostane šport prostor razvoja. To ni mehkejši pristop zato, ker bi bil bolj prijeten, ampak zato, ker otroku pušča občutek varnosti. Ravno ta občutek pa je pogosto odločilen, da se lahko osredotoči na igro, učenje in napredek, ne pa na to, kako bo videti v očeh odraslih.

Kdaj otrok potrebuje spodbudo in kdaj jasno mejo?

Brez pritiska ne pomeni brez mej. Otrok pri športu še vedno potrebuje red, ritem in odgovornost. Če se je odločil za dejavnost, je smiselno, da hodi na trening, pride pravočasno in ne odneha ob prvi frustraciji. To je okvir, ki mu pomaga razvijati disciplino. Problem nastane, ko se temu okvirju doda še občutek krivde, dolga ali strahu. Takrat meja ni več samo meja, ampak postane čustveni pritisk.

Dobro je ločiti med stavkoma, ki sta na videz podobna, v resnici pa nista. “Na trening greš, ker smo se tako dogovorili,” je meja. “Po vsem, kar vlagamo vate, si tega ne moreš privoščiti,” pa je pritisk. Prvo otroku sporoča odgovornost, drugo pa mu naloži še breme, da mora z nastopom upravičevati trud, čas ali denar odraslih. To je razlika, ki jo otroci zelo hitro začutijo, tudi če je ne znajo natančno poimenovati.

Kaj če otrok izgublja voljo do treninga?

Takrat ni najbolje, da odrasli takoj sklepa, da je otrok len, nehvaležen ali premalo vztrajen. Upad motivacije je lahko znak marsičesa: utrujenosti, strahu pred napako, napetega odnosa s trenerjem, slabega počutja v ekipi ali preprosto tega, da je šport izgubil svoj smisel in postal samo še prostor rezultatov. AAP zato posebej opozarja na preobremenitev, pretreniranost in izgorelost, ki jih pri mladih športnikih ni pametno spregledati.

V takem trenutku navadno bolj pomaga miren pogovor kot dodatno priganjanje. Smiselno je, da starš najprej preveri, kaj se pravzaprav dogaja, ne pa da takoj ponudi razlago. Včasih otrok ne potrebuje motivacijskega govora, ampak občutek, da ga nekdo posluša brez takojšnje sodbe.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Ali otrok brez pritiska sploh lahko napreduje?

Lahko, in pogosto napreduje bolj zdravo. Ko otrok čuti, da sme narediti napako, da ni vreden manj po slabi tekmi in da napredek ni omejen samo na rezultat, lažje vztraja dalj časa. Starševska podpora je v raziskavah povezana z večjim športnim užitkom, večjo zavzetostjo in boljšim občutkom lastne sposobnosti. Pritisk pa je pogosteje povezan z amotivacijo in bolj negativnim doživljanjem športne izkušnje.

Pomemben je tudi širši okvir. UNICEF v besedilu Konvencije o otrokovih pravicah v 31. členu poudarja, da ima otrok pravico do počitka, prostega časa ter igre in rekreativnih dejavnosti, WHO pa izpostavlja, da telesna dejavnost pri otrocih in mladostnikih prispeva k dobremu počutju, samopodobi, socialni vključenosti in splošnemu zdravju. Šport je torej več kot rezultat; je tudi del zdravega razvoja.

Kaj lahko starš v praksi naredi drugače?

Največkrat niso odločilne velike spremembe, ampak nekaj mirnejših navad:

1. Po tekmi ne začnite takoj z analizo napak.
2. Ne sprašujte vedno najprej po rezultatu.
3. Pohvalite trud, disciplino in odziv po napaki, ne samo dosežka.
4. Ne postanite še en trener ob robu igrišča.
5. Ko otrok izgublja voljo, najprej preverite razlog.

Tak pristop ne pomeni medalje in tudi ne tega, da bo šlo vedno gladko. Lahko pa močno poveča možnost, da bo otrok šport doživljal kot nekaj svojega, ne kot prostor, kjer mora ves čas dokazovati, da je dovolj dober.

Kako torej otroku pri športu pomagati, da vztraja?

Najbolj uporabna kombinacija je ponavadi precej preprosta: jasna pričakovanja, miren odnos in podpora, ki ni vezana samo na rezultat. Otrok pri športu ne potrebuje odraslega, ki ga stalno ocenjuje, ampak nekoga, ki je dovolj blizu, da ga podpira, in dovolj miren, da mu ne vzame veselja. Pritisk včasih res prinese hiter učinek, podpora pa veliko pogosteje zgradi odnos do športa, ki traja.

Pripravil: J.P.

Vir: AAP, HealthyChildren.org, UNICEF, WHO, PMC.