Kako internet spreminja komunikacija med ljudmi

Internet je komunikacijo naredil hitrejšo, dostopnejšo in stalno prisotno, hkrati pa jo je temeljito preoblikoval. Komunikacija se danes ne odvija več le med dvema osebama v istem prostoru, temveč prek zaslonov, platform in algoritmov, ki vplivajo na njen potek. Raziskave kažejo, da spletna komunikacija lahko povečuje pogostost stikov in zmanjšuje občutek osamljenosti, obenem pa odpira nova tveganja za nesporazume in čustveno izčrpanost. Vprašanje zato ni, ali internet vpliva na komunikacijo, temveč kako globoko in s kakšnimi posledicami.

Zakaj je spletna komunikacija drugačna kot prej?

Ker je premaknil tri osnovne “osi” pogovora: prostor, čas in občinstvo. Prostor je postal skoraj nepomemben stik z nekom v drugem kraju je za večino uporabnikov enako enostaven kot stik čez cesto. Čas se je razcepil: imamo pogovor v živo (klic, video) in pogovor z zamikom (sporočila, e-pošta), ki ga vsak bere, ko lahko in prav ta zamik pogosto spremeni ton, saj brez takojšnje povratne informacije lažje zgrešimo namen. Občinstvo pa je nenadoma večplastno: isti stavek je lahko zasebno sporočilo, komentar pred znanci ali javna izjava, ki ostane najdljе.

Kdaj internet ljudi res približa?

Ko dopolnjuje odnose, namesto da jih nadomešča. Empirični podatki iz študije v reviji Behavioral Sciences (avtorji Chao Li, Guangjie Ning in sodelavci) kažejo, da je pri njihovem vzorcu večja uporaba interneta povezana z več komunikacije: pri porastu uporabe za eno standardno deviacijo se je tedenska komunikacija z družino v povprečju povečala za približno 102 minut, s prijatelji pa za približno 55 minut. Avtorji poročajo tudi o povezavi z nižjo osamljenostjo, pri čemer naj bi bila ključna prav okrepljena komunikacija z družinskimi člani.

To je intuitivno tudi v evropskem prostoru: študenti na izmenjavi, delavci migranti, sorodniki v različnih državah za mnoge je video klic postal “redno vzdrževanje” odnosa, ne posebna priložnost. Še en primer so podporne skupnosti: ljudje s redkimi boleznimi, starši otrok s posebnimi potrebami ali posamezniki v stiski lažje najdejo sogovornike, ki jih v lokalnem okolju morda sploh ne bi srečali.

Starši, pozor: ta ideja za rojstni dan navduši otroke in olajša življenje vam

Iščete nekaj, kar bo rojstni dan vašega otroka zares dvignilo na višji nivo? Imamo rešitev za vas ... Taja Gorenc s poslikavami obraza poskrbi za navdušenje otrok, nasmehe do ušes in nepozab

Kdaj spletna komunikacija odnose zaplete?

Ko se komunikacija spremeni v neprekinjen tok drobcev, brez jasnih meja. Hitrost in stalna dosegljivost sta lahko prednost, lahko pa postaneta pritisk: odgovor “bi moral priti takoj”, tišina pa se začne brati kot zavrnitev. Druga točka je kakovost signala. Besedilo je učinkovito, a pogosto revno: iz njega izpadejo mimika, tempo govora, kratki premori in “mehčalci”, ki v živo preprečujejo konflikt. Ko tega ni, se spor hitreje zaostri posebej v skupinskih klepetih, kjer se pomen razbije med več vzporednih niti.

Tretji problem je okolje: platforme niso nevtralne. Način prikaza vsebin, priporočila in “nagrajevanje” čustveno nabitih odzivov lahko ustvarijo občutek, da je normalno govoriti ostreje, kot bi v živo. Temu se pridružijo še širši riziki od dezinformacij do družbene fragmentacije.

Ali drži, da video klici preprosto nadomestijo osebni stik?

Ne čisto in prav video je dober primer, kako internet hkrati pomaga in izčrpava. Prof. Jeremy Bailenson, ustanovni direktor Stanfordovega Virtual Human Interaction Lab, je med prvimi sistematično razstavil pojav “utrujenosti od videoklicev” na več mehanizmov. Med njimi izpostavlja nenaravno količino očesnega stika od blizu, stalni “samopogled” (kot bi ves čas gledali sebe v ogledalu), zmanjšano možnost gibanja ter večji kognitivni napor pri ustvarjanju in branju neverbalnih znakov prek zaslona.

Njegova poanta ni, da je video slab, ampak da ga je treba uporabljati namensko. V Stanfordovem povzetku raziskave je to povedal zelo preprosto (prevod): »Samo zato, ker lahko uporabljaš video, še ne pomeni, da moraš.« V praksi to pomeni: za pogovor, kjer je pomemben odnos (konflikt, občutljiva novica, zaupanje), video pogosto pomaga; za rutinske uskladitve pa je lahko glas ali besedilo manj naporno in enako učinkovito.

Ali drži, da na spletu izgubljamo zaupanje in pristnost?

Delno odvisno od konteksta in od tega, kako dobro poznamo sogovornika. Pri neznancih je spletna komunikacija praviloma bolj tvegana, ker je lažje prikriti identiteto, igrati vlogo ali manipulirati z vtisom. Tu je zanimivo delo prof. Jeffreyja Hancocka s Stanforda: kot ustanovni direktor Stanford Social Media Lab se ukvarja prav s tem, kako jezik in digitalni signali razkrivajo (ali zakrivajo) psihološko dinamiko, kot so zavajanje, zaupanje, intimnost in socialna podpora.

Mit vs. dejstvo:

• Mit: “Internet nas nujno odtuji.”
• Dejstvo: Učinek je mešan. Pri mnogih ljudeh se stik z družino in prijatelji okrepi, kar lahko zmanjša osamljenost, vendar so koristi večje pri tistih, ki splet uporabljajo za socializacijo in imajo boljše digitalne spretnosti.
• Mit: “Več kanalov pomeni boljšo komunikacijo.”
• Dejstvo: Več kanalov pomeni več možnosti – a tudi več nesporazumov, če izberemo napačnega (npr. hladno sporočilo tam, kjer bi potrebovali pogovor v živo).

Kaj se v Sloveniji in EU spreminja zaradi pravil, ki urejajo platforme?

V EU se internetna komunikacija vse bolj dotika tudi pravic in postopkov. Digital Services Act (DSA) na primer uvaja pravila za spletne posrednike in platforme ter krepi položaj uporabnika: če platforma odstrani vsebino, mora pojasniti zakaj; uporabnik dobi možnosti pritožbe, lažje prijavljanje nezakonitih vsebin, na največjih platformah pa tudi možnost, da se izogne profiliranemu “feedu” in izbere nepersonaliziran prikaz.

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

V Sloveniji zakon določa, da naloge koordinatorja digitalnih storitev izvaja AKOS, Informacijski pooblaščenec pa je določen kot drugi pristojni organ za določena področja nadzora. To ni “tehnicizem”: vpliva na to, kako hitro in pregledno se rešujejo spori glede odstranjenih objav, prijav nezakonitih vsebin ali pritožb uporabnikov torej tudi na občutek, ali je spletni prostor predvidljiv in varen za komunikacijo.

Kaj če želimo, da spletna komunikacija dela za nas, ne proti nam?

Najbolj praktična ugotovitev iz raziskav in izkušenj je banalna, a pogosto spregledana: kanal naj sledi vsebini, ne navadi. Če gre za hitro uskladitev, besedilo deluje. Če gre za dvom, konflikt ali pomembno odločitev, je smiselno dodati glas ali video ne zato, ker je “bolj moderno”, ampak ker vrne kontekst, ki ga besedilo izgubi. In če videoklici utrujajo, to ni osebna slabost, ampak deloma posledica zasnove orodij; zato ima smisel omejiti trajanje, zmanjšati “self-view” in si dovoliti tudi pogovor brez kamere, kjer je to mogoče.

Kaj si je vredno zapomniti?

Internet je komunikacijo razširil ne le po hitrosti in dosegu, ampak tudi po tveganjih. Lahko gradi bližino, posebej tam, kjer bi jo razdalja sicer razjedla, hkrati pa zahteva več zavestne izbire kanala, tempa in meja. Največja sprememba morda ni v tehnologiji, ampak v odgovornosti: kako bomo govorili, ko lahko govorimo vedno.

Pripravil: L. H.
Viri: clrn.org, nih.gov, owlcation.com, wordscr.com, apa.org