Viralno ne pomeni resnično: zakaj nas množične delitve tako hitro zavedejo?

Viralnost praviloma ne pove, kaj je res, ampak kaj je ljudi dovolj močno zadelo, da so vsebino množično delili. Ko nekaj eksplodira po omrežjih, to pogosto deluje kot “družbeni dokaz” pomembnosti in s tem premakne javno mnenje, včasih v smeri boljšega razumevanja, pogosto pa v smeri hitrih, čustvenih sodb. Ključni učinek je ta: viralna vsebina postane okvir, skozi katerega ljudje pozneje razlagajo preostale informacije. Zato lahko vpliv viralnosti ostane tudi potem, ko se pokaže, da je bil prvi vtis zavajajoč.

Zakaj viralne objave tako hitro oblikujejo, “kaj si ljudje mislijo”?

Najprej zato, ker ljudje pri presoji pogosto uporabljamo bližnjice: če nekaj vidiš povsod, se zdi pomembnejše; če ima veliko delitev, se zdi verodostojnejše; če sproži močna čustva, se zdi nujno. To je klasičen mehanizem socialnega dokaza: v negotovosti se orientiramo po vedenju drugih. Ko je nekaj viralno, dobi videz kolektivne potrditve, tudi če delitve v resnici pomenijo le jezo, posmeh ali šok, ne pa strinjanja.

Drugi razlog je hitrost. Viralna vsebina ljudi doseže pred kontekstom: najprej pride posnetek, izsek izjave ali “screenshot”, šele pozneje razlage, popravki in podrobnosti. Prvi vtis pa ima prednost. V praksi to pomeni, da se javno mnenje pogosto začne oblikovati na podlagi delčka zgodbe, ki je bil najbolj “deljiv”, ne pa najbolj reprezentativen.

Kdaj viralnost pomaga in kdaj škodi razumevanju?

Viralnost lahko pomaga, ko razširi temo, ki bi sicer ostala spregledana: posnetki nepravilnosti, izkušnje ljudi z institucijami, opozorila na nevarne prakse. V takih primerih množična delitev odpre prostor za javni nadzor in odziv pristojnih.

Škodi pa, ko viralnost nadomesti preverjanje. Raziskava, objavljena v reviji Science, je na velikem vzorcu širjenja govoric na Twitterju pokazala, da se neresnične zgodbe praviloma širijo dlje in hitreje kot resnične, ne zato, ker bi bile bolj “prepričljive”, ampak ker so pogosto bolj nove, presenetljive in čustveno nabite. To je pomembno: platforme ne nagrajujejo resničnosti, ampak odziv.

Starši, pozor: ta ideja za rojstni dan navduši otroke in olajša življenje vam

Iščete nekaj, kar bo rojstni dan vašega otroka zares dvignilo na višji nivo? Imamo rešitev za vas ... Taja Gorenc s poslikavami obraza poskrbi za navdušenje otrok, nasmehe do ušes in nepozab

V vsakdanji praksi se to vidi pri “posnetkih brez ozadja”. En izsek prepira ali domnevne nepravilnosti lahko ustvari jasno zgodbo (kriv je ta, sistem je tak, vsi so isti), medtem ko je resnica pogosto bolj zapletena. Viralnost nagrajuje enostavne razlage, realnost pa je pogosto večplastna.

Ali drži, da lažne vsebine širijo predvsem “boti”?

To je pogost mit. Podatki iz iste linije raziskav kažejo, da avtomatizirani računi sicer širijo vsebino, vendar niso glavni razlog, zakaj se lažne zgodbe razširijo tako eksplozivno; človeško vedenje in odzivi so odločilni. Z drugimi besedami: problem ni samo “tehnologija”, ampak kombinacija tehnologije in naših navad, delimo, še preden preverimo, ker se nam zdi pomembno, ker se sklada z našim pogledom ali ker nas je razjezilo.

Zakaj ljudje delijo sporne vsebine, tudi če jim ni povsem verjeti?

Tu pomaga “strokovni glas”, ki je tudi preverljiv. Psiholog Gordon Pennycook (University of Regina) in sodelavci so v raziskavi v Nature pokazali, da ljudje na družbenih omrežjih pogosto delijo netočno vsebino ne zato, ker bi si želeli deliti neresnice, ampak ker jim je med uporabo omrežij pozornost preusmerjena drugam (identiteta, humor, pripadnost skupini), zato “ne aktivirajo” preverjanja točnosti. Ko so raziskovalci ljudi subtilno spomnili na vprašanje točnosti, se je kakovost deljenja opazno izboljšala.

To je uporabno za razumevanje viralnosti: v viralnem trenutku šteje impulz, ne natančnost. In če objava zadene pravi občutek (jeza, strah, posmeh), bo potovala hitreje kot mirna razlaga.

Kaj se zgodi, ko se napačna zgodba že “prime” – in zakaj popravki pogosto ne zaležejo?

Ko se mnenje oblikuje na podlagi viralne vsebine, začne delovati kot filter. Ljudje si pozneje zapomnijo “občutek” (nekaj smrdi, nekdo laže, nekaj skrivajo), podrobnosti pa zbledijo. Popravki imajo še eno težavo: običajno niso tako deljivi. Niso šokantni, pogosto zahtevajo branje, včasih pa tudi priznanje, da smo bili prehitri.

Zato se pri viralnih zgodbah pogosto izplača preprost test: ali bi si enako mislil, če bi isto trditev prišla v obliki uradnega pojasnila ali daljšega članka brez dramatičnega posnetka? Če ne, je verjetno, da mnenje poganja format, ne vsebina.

Kako se to pozna v Sloveniji in EU – in kaj se pri tem sploh da narediti?

V Sloveniji je pri občutljivih temah (zdravje, migracije, varnost, volitve) pogosto opazno, da se del javne razprave začne z viralnimi trditvami, šele nato pridejo preverjanja. Prav zato imajo vlogo projekti preverjanja dejstev, kot je Razkrinkavanje.si (Oštro), ki sistematično opozarja na zavajajoče trditve in razlaga kontekst. Na Razkrinkavanju se na primer pojavljajo tudi razlage, kjer institucije, kot je NIJZ, pojasnjujejo izvor in trdnost določenih mitov (npr. trditev o povezavi cepiv in avtizma).

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Na ravni EU pa je pomembno, da se odgovornost vsaj deloma premika tudi na platforme. Digital Services Act (DSA) postavlja pravila za spletne storitve in pri največjih platformah zahteva ocenjevanje in zmanjševanje sistemskih tveganj, večjo transparentnost ter zunanji nadzor v določenih oblikah. Poleg DSA obstaja tudi okrepljeni Kodeks ravnanja glede dezinformacij, ki skuša standarde in poročanje poenotiti.

Najbolj realističen odgovor je kombinacija: platforme morajo zmanjševati sistemske spodbude za manipulacijo, mediji in preverjevalci konteksta morajo hitro pojasnjevati, uporabniki pa potrebujejo preproste navade (ustavi se, preveri, primerjaj).

Kdaj je smiselno “zaupati” viralnosti in kdaj ne?

Smiselno:

• ko viralna vsebina kaže preverljiv dogodek, ki ga nato potrdijo tudi neodvisni viri;
• ko gre za jasno dokumentirano stvar (uradni dokument, posnetek z neprekinjenim kontekstom, javno dostopni podatki);
• ko se zgodba izboljšuje z dodatnimi informacijami (ne razpada ob prvih preverjanjih).

Ni smiselno:

• ko je vsebina sestavljena iz izsekov, “screenshotov” brez izvora ali posnetkov brez časa/kraja;
• ko te primarno potisne v čustvo in zahteva takojšnjo sodbo;
• ko jo delijo predvsem profili, ki vedno “najdejo krivca”, ne glede na dejstva.

Viralnost je močno orodje za širjenje pozornosti, ne za merjenje resnice. Če jo beremo kot signal “to ljudi premika”, nam lahko pove nekaj o družbi; če jo beremo kot dokaz “to je tako”, nas lahko hitro odnese. Najbolj varen pristop je preprost: viralno objavo obravnavaj kot začetek preverjanja, ne kot zaključek razprave.

Pripravil: J.P.

Vir: Science Magazine, Nature Human Behaviour, European Commission – Digital Services Act, WHO – Infodemic Management, Razkrinkavanje.si (Oštro), Pew Research Center