Znanstvenik podrobno pojasnil, kako bo videti konec sveta: »Sledi pravi pekel«
Znani fizik in televizijski voditelj, profesor Brian Cox, je v nagrajeni BBC-jevi seriji »Čudesa vesolja« podrobno opisal neizogibno usodo našega planeta. Njegova vizija prihodnosti, ki temelji na zakonih fizike, razkriva dramatično zaporedje dogodkov, zaradi katerih bo življenje na Zemlji nekoč za vedno ugasnilo.
Čeprav zveni kot scenarij apokaliptičnega filma, zgodba o »zadnjem popolnem dnevu na Zemlji« ni plod domišljije, temveč znanstvena napoved, ki temelji na neizprosnih zakonih vesolja. Profesor Brian Cox, eden najbolj znanih popularizatorjev znanosti današnjega časa, je v svojem odmevnem BBC-jevem dokumentarcu »Wonders of the Universe« predstavil podroben, čeprav nekoliko zastrašujoč scenarij naše prihodnosti. V središču te zgodbe je Sonce, naša zvezda, ki nam omogoča življenje, a nam ga bo nekoč tudi odvzela. Sonce je namreč približno na polovici svoje življenjske dobe, njegov konec pa je neizogiben, z njim pa tudi usoda našega krhkega sveta.
Prva katastrofalna sprememba se ne bo zgodila jutri, vendar na kozmični časovni lestvici niti ni tako zelo oddaljena. Čez približno milijardo let bo Soncu začelo zmanjkovati vodikovega goriva v jedru. Ta proces bo sprožil verižno reakcijo: jedro se bo začelo krčiti pod vplivom lastne gravitacije, pri čemer bo nastajala ogromna količina dodatne toplote, zaradi katere se bodo njegove zunanje plasti začele širiti.
Za Zemljo bo to pomenilo začetek konca. Naš planet bo postajal vse bolj vroč, kar bo povzročilo izhlapevanje oceanov in nastanek goste atmosfere, podobne tisti na Veneri. To bo zadnji popolni dan, po katerem bodo razmere za obstoj kakršnega koli življenja postale nemogoče, naš svet pa se bo spremenil v pravi, razbeljeni pekel.
Nekaj milijard let pozneje, približno šest milijard let od danes, bo Sonce vstopilo v svojo zadnjo in najbolj dramatično fazo. Postalo bo rdeča orjakinja, zvezda, napihnjena do skoraj nepredstavljivih razsežnosti, tako velika, da bi z Zemlje zapolnila skoraj ves horizont. Njene razširjene zunanje plasti bi lahko pogoltnile Merkur in Venero, in čeprav bi se Zemlja morda izognila neposrednemu uničenju, od nje ne bi ostalo nič drugega kot mrtva, ožgana skala, ki kroži okoli umirajoče zvezde.
Na koncu bo rdeča orjakinja odvrgla svoje zunanje plasti plina in prahu v vesolje ter ustvarila veličastno planetarno meglico. V središču tega kozmičnega oblaka bo ostal le še medel žar, majhen in izjemno gost beli pritlikavec, neživi ostanek nekoč mogočnega Sonca.
Kozmična drama
Gonilna sila te kozmične drame je temeljno načelo fizike, znano kot drugi zakon termodinamike, ki določa tisto, kar Cox imenuje »puščica časa«. Ta zakon pravi, da vse v vesolju naravno prehaja iz bolj urejenega v manj urejeno stanje, kar poznamo kot naraščanje entropije. Prav ta enosmernost časa je razlog, da zvezde ne morejo sijati večno. Porabljajo svoje gorivo in se neizogibno približujejo svojemu koncu.
Usoda Sonca je enaka usodi vseh zvezd. Ko bodo ugasnile še zadnje zvezde, bo vesolje potonilo v večno temo, ki jo bodo osvetljevali le še počasi ugašajoči beli pritlikavci, pozneje pa naj bi ostali tudi črni pritlikavci. V nepredstavljivo dolgem časovnem obdobju naj bi celo zadnji ostanki snovi prešli v sevanje, nazadnje pa naj bi izhlapele tudi črne luknje.
Vesolje bo postalo hladno in prazno morje fotonov, v katerem se ne bo dogajalo skoraj nič več. Puščica časa bo izgubila svoj pomen. Toda prav ta proces, poudarja Cox, ustvarja kratko časovno obdobje, v katerem je življenje sploh mogoče.
(us)
