Stanovanjska politika je postala ena največjih življenjskih tem v Sloveniji. Ne gre več samo za številke, kvadratne metre in gradbena dovoljenja, ampak za zelo preprosto vprašanje: si lahko človek z običajno plačo še privošči varen dom?

Stanovanjska politika ni več oddaljena tema uradnikov

Stanovanjska politika se morda sliši kot suhoparen izraz, ki spada v vladne dokumente, občinske načrte in razprave strokovnjakov, a v resnici močno posega v vsakdanje življenje ljudi. Od nje je odvisno, ali si mlad par lahko najame stanovanje, ali se družina lahko preseli v večje stanovanje, ali upokojenec z nizko pokojnino še zmore plačevati najemnino in ali si zaposleni z redno plačo sploh lahko predstavlja nakup prve nepremičnine. Ko stanovanjska politika ne deluje, posledice niso vidne samo na nepremičninskem trgu, ampak tudi v družinah, odnosih, odločanju za otroke, selitvah in občutku varnosti.

Zakaj je stanovanje postalo tako velik problem?

V Sloveniji je lastništvo stanovanja dolgo veljalo za nekaj skoraj samoumevnega. Veliko ljudi je odraščalo v prepričanju, da bo ob redni službi, nekaj odrekanja in kreditu nekoč mogoče priti do svojega doma. Danes je ta predstava za mnoge precej bolj oddaljena. Cene stanovanj so se v zadnjih letih močno dvignile, najemnine so v večjih mestih za številne gospodinjstva zelo visoke, ponudba dostopnih stanovanj pa ne dohaja povpraševanja. Po podatkih vlade je v pripravi nov Nacionalni stanovanjski program za obdobje 2026–2035, ki naj bi določil vizijo, ukrepe in financiranje stanovanjske politike za prihodnje desetletje.

Najtežje je mladim, družinam in tistim z eno plačo

Najbolj boleče posledice slabe stanovanjske politike občutijo tisti, ki nimajo podedovanega stanovanja, pomoči staršev ali dovolj visokih prihodkov za velik kredit. Mladi se vse dlje zadržujejo doma, ker si najema ne morejo privoščiti ali pa jim po plačilu najemnine in stroškov ne ostane skoraj nič. Mlade družine se pogosto znajdejo pred izbiro, ali živeti v premajhnem stanovanju, se preseliti daleč iz mesta ali sprejeti zelo visok kredit. Še težje je samskim osebam, saj ena plača pogosto ni dovolj za nakup, včasih pa komaj za najem. Stanovanjska politika zato ni samo vprašanje zidov, ampak vprašanje dostojnega življenja.

Javni najemni fond bi moral biti varnostna mreža

Ena ključnih rešitev, o kateri se v Sloveniji govori že leta, je več javnih najemnih stanovanj. To so stanovanja, ki niso namenjena hitremu zaslužku na trgu, ampak temu, da ljudem omogočijo stabilen in cenovno dostopnejši najem. Vlada je leta 2025 napovedala cilj gradnje 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2035, pri čemer naj bi bila namenjena mladim, družinam, zaposlenim v ključnih poklicih in starejšim. Če bo ta cilj res dosežen, bi lahko stanovanjska politika postala bolj oprijemljiva rešitev, ne le obljuba na papirju. A ljudje bodo spremembo občutili šele takrat, ko bodo stanovanja dejansko zgrajena, vseljiva in dostopna po najemninah, ki jih zmore običajen človek.

Denar je obljubljen, vprašanje pa je izvedba

Na papirju se stvari premikajo. Vlada je februarja 2026 sprejela sklep o povečanju namenskega premoženja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije za 75 milijonov evrov, pri čemer zakon zagotavlja 100 milijonov evrov letno za javno stanovanjsko gradnjo. To je pomemben korak, saj brez stabilnega financiranja ni mogoče resno graditi javnih najemnih stanovanj. Toda pri stanovanjski politiki denar sam po sebi še ni dovolj. Potrebna so zemljišča, projekti, dovoljenja, izvajalci, nadzor nad stroški in predvsem politična volja, da se gradnja ne ustavi v birokraciji. Ljudje ne potrebujejo zgolj napovedi, temveč konkretne ključe stanovanj.

Cene na trgu so za mnoge že pobegnile

Velik del stanovanjske stiske izhaja iz tega, da se trg premika hitreje kot plače. Kdor danes išče stanovanje v Ljubljani, na Obali ali v drugih bolj zaželenih krajih, hitro ugotovi, da so zneski za povprečnega kupca izjemno visoki. Tudi najem ni več preprosta rešitev, saj se za spodobno stanovanje pogosto zahteva visoka najemnina, varščina in dokazila o rednih prihodkih. Za ljudi brez finančne rezerve je to lahko skoraj nepremostljiva ovira. Stanovanjska politika bi morala zato odgovoriti na vprašanje, kako zaščititi ljudi, ki delajo, plačujejo davke, a si kljub temu ne morejo privoščiti primernega doma.

Prazna stanovanja in turistični najemi odpirajo dodatna vprašanja

V razpravah o stanovanjski politiki se vse pogosteje pojavlja tudi vprašanje praznih stanovanj in kratkoročnega oddajanja. V nekaterih mestih se del stanovanj ne uporablja za dolgoročno bivanje, ampak za investicije, občasno uporabo ali turistični najem. To lahko dodatno zmanjša ponudbo za ljudi, ki stanovanje potrebujejo za življenje. Seveda ni mogoče vsakega lastnika obravnavati kot krivca, saj ima vsak primer svoje okoliščine. A država in občine se bodo morale odločiti, ali je stanovanje predvsem tržno blago ali tudi osnovna življenjska potreba. Prav tu se pokaže, ali je stanovanjska politika res socialna in razvojna politika ali pa samo opazovanje trga od daleč.

Občine imajo pri tem večjo vlogo, kot se zdi

Stanovanjska politika ni samo naloga države. Zelo pomembno vlogo imajo občine, saj odločajo o prostorskih načrtih, zemljiščih, komunalni opremljenosti in lokalnih stanovanjskih skladih. V nekaterih krajih je problem v tem, da stanovanj ni dovolj, v drugih pa v tem, da ni dovolj služb, javnega prevoza, vrtcev ali zdravnikov, da bi se ljudje tja sploh želeli preseliti. Zato gradnja stanovanj sama po sebi še ne reši vsega. Če nekje zgradimo blok, vendar tam ni povezav, šol, trgovin in delovnih mest, stanovanjska politika ne doseže svojega namena. Dom ni samo stanovanje, ampak tudi okolje, v katerem lahko človek normalno živi.

Dobra stanovanjska politika mora biti konkretna

Dobra stanovanjska politika bi morala imeti jasne cilje: več javnih najemnih stanovanj, hitrejšo gradnjo, bolj pregledne razpise, urejen najemni trg, zaščito najemnikov in spodbude za tiste, ki lahko ponudijo stanovanja za dolgoročni najem. Pomembno je tudi, da se pomaga različnim skupinam ljudi. Mladi potrebujejo lažji prvi korak do samostojnosti, družine potrebujejo dovolj velika stanovanja, starejši potrebujejo oskrbovana in dostopna stanovanja, zaposleni v ključnih poklicih pa možnost bivanja blizu delovnega mesta. Če si medicinska sestra, učitelj, policist ali mladi delavec ne more privoščiti življenja v kraju, kjer dela, to ni več samo osebni problem, ampak problem celotne skupnosti.

Bo stanovanjska politika končno prešla od obljub k dejanjem?

Slovenija je pri stanovanjski politiki na prelomni točki. Na eni strani so obljube, programi, financiranje in napovedi gradnje, na drugi strani pa ljudje, ki že danes plačujejo previsoke najemnine, živijo pri starših ali obupujejo nad cenami nepremičnin. Stanovanjska politika bo uspešna šele takrat, ko se bo razlika med političnimi napovedmi in vsakdanjim življenjem začela zmanjševati. Dokler pa si bo človek z redno plačo težko privoščil varen dom, bo vprašanje stanovanj ostalo ena najbolj občutljivih in bolečih tem v državi.

Stanovanjska politika ne sme ostati pri obljubah

Pri stanovanjski politiki je ena največjih težav ta, da ljudje obljube poslušajo že leta, konkretnih rešitev pa pogosto ne občutijo dovolj hitro. Vsaka vlada govori o dostopnih stanovanjih, večji gradnji, boljšem najemnem trgu in pomoči mladim, toda na terenu se marsikdo še vedno srečuje z enako stisko. Mladi par, ki išče najemniško stanovanje, ne čaka na strategijo do leta 2035, ampak potrebuje rešitev danes. Družina, ki se ji je najemnina zvišala za več sto evrov, ne more živeti od napovedi novih projektov. Upokojenec, ki mu po plačilu stroškov ostane le malo denarja, ne potrebuje zapletenih razprav, ampak varno in cenovno vzdržno bivanje.

Kdo bo do stanovanja sploh prišel?

Pomembno vprašanje je tudi, komu bo nova stanovanjska politika dejansko pomagala. Če bodo javna najemna stanovanja dostopna le majhnemu številu ljudi, bo učinek omejen. Če bodo razpisi zapleteni, pogoji prestrogi ali postopki predolgi, bodo mnogi znova ostali zunaj sistema. Dostopna stanovanja morajo biti namenjena tistim, ki so danes ujeti med dvema svetovoma: niso dovolj socialno ogroženi, da bi hitro prišli do pomoči, hkrati pa nimajo dovolj visokih prihodkov, da bi lahko normalno kupili ali najeli stanovanje na trgu.

Dom ne sme postati privilegij

Na koncu bo uspeh stanovanjske politike odvisen od zelo preprostega merila: ali bodo ljudje lažje prišli do doma. Ne bo dovolj, da se zgradijo stanovanja, če bodo še vedno predraga. Ne bo dovolj, da se sprejmejo programi, če bodo ostali na papirju. In ne bo dovolj, da se govori o mladih, če bodo ti še naprej živeli v negotovosti. Stanovanjska politika bo prepričljiva šele takrat, ko bodo njene rezultate občutili običajni ljudje — tisti, ki vsak mesec plačujejo najemnino, iščejo prvo stanovanje ali se sprašujejo, ali bo dom v Sloveniji postal privilegij namesto osnovne varnosti.

Stanovanjska politika ni tema, ki bi zanimala samo politike, gradbince in nepremičninske posrednike. Zadeva skoraj vsakega človeka, ki plačuje najemnino, išče stanovanje, odplačuje kredit ali skrbi, kje bodo živeli njegovi otroci. Če bo država res zagotovila več javnih najemnih stanovanj in če bodo ukrepi izvedeni pravočasno, bi se lahko razmere postopoma izboljšale. Če pa bodo rešitve ostale počasne, razpršene in premalo odločne, bo streha nad glavo za vse več ljudi ostala življenjski luksuz, ne pa osnovna varnost.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, YouTube

Noč je v Halozah prinesla strah, bobnenje vode in prizore, ki jih domačini še dolgo ne bodo pozabili. Najhuje je neurje udarilo v občini Žetale, kjer se je sprožilo okoli 50 zemeljskih plazov, župan Matjaž Kopše pa opozarja, da škoda verjetno sega v milijone evrov.

Ko je v nekaj urah padlo toliko dežja, da je zemlja popustila

Občina Žetale se je zbudila v težko jutro. Po nočnem neurju z obilnimi padavinami so ceste poškodovane, mostovi načeti, pobočja razmočena, domačini pa zaskrbljeni pogledujejo proti plazovom, ki so se sprožili v temi. Po besedah župana Matjaža Kopšeta je v kratkem času padlo kar 117 litrov dežja na kvadratni meter. To ni bil le naliv. To je bila voda, ki je v nekaj urah spremenila podobo krajev.

Najbolj skrb vzbujajo podatki o približno 50 zemeljskih plazovih. Po prvih informacijah sta poškodovana dva državna mostova, en občinski most in več odsekov cest. Poplavilo je tudi stanovanjske in gospodarske objekte, zato so pristojne službe že zgodaj zjutraj odšle na teren.

Gasilci, civilna zaščita in občina na terenu

Župan je poudaril, da so gasilska društva, civilna zaščita, vzdrževalci cest in občinska uprava že začeli izvajati prve nujne ukrepe. Glavna naloga je jasna: najprej varnost ljudi, nato vzpostavitev prevoznosti in pregled škode. “V tem trenutku je naša prednostna naloga zagotoviti varnost ljudi, pregledati stanje na terenu in vzpostaviti pogoje za čim hitrejšo sanacijo posledic neurja,” je dejal Kopše.

Občina prebivalce poziva k veliki previdnosti, predvsem na območjih plazov, poškodovanih cest in vodotokov. Prav tako naj upoštevajo zapore cest ter navodila pristojnih služb. Kdor je utrpel škodo, naj jo pred začetkom sanacije fotografira in prijavi občinski upravi.

Ogrožena hiša, poškodovano igrišče in strah pred novo škodo

Veliko škode je nastalo tudi na zasebni lastnini. V Čermožišah naj bi bila zaradi plazu ogrožena hiša, poškodovano pa je tudi športno igrišče pri osnovni šoli, kjer so lani namestili novo površino iz umetne mase. Župan ne skriva skrbi: “Škoda gre verjetno v milijone evrov in občina sama tega ne bo zmogla sanirati.”

O vodi, ki je ponoči zalila kleti stanovanjskih objektov, poročajo tudi iz Kozmincev v sosednji občini Podlehnik ter iz Gorišnice. A najhuje je, kot kaže, udarilo prav Žetale. Zdaj se začenja dolgotrajno delo: popis, čiščenje, sanacija in iskanje pomoči. Ko voda odteče, namreč ostane tisto najtežje – razmočena zemlja, poškodovani domovi in vprašanje, kako hitro bo kraj spet zadihal normalno.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Občina Žetale

Na družbenih omrežjih se je odprlo vprašanje, ki ni več samo vprašanje ene objave, ampak vprašanje političnih meril. Zoran Stevanović je bil zaradi besed o “pocestniškem obnašanju” deležen ostrih napadov, zdaj pa se mnogi sprašujejo, ali bo enaka občutljivost veljala tudi ob zapisu Aurelia Jurija o poslanki Katji Kokot.

Iskra, ki je znova odprla staro rano

Objava Milene Miklavčič je zadela točko, ki v slovenski politiki že dolgo boli: zakaj se javni prostor ob določenih izjavah v trenutku vname, ob drugih pa nenadoma utihne? V zapisu je opozorila na primer Aurelia Jurija, ki je poslanko Katjo Kokot na omrežju X primerjal z risanim likom Pujse Pepe. Juri je ob tem zapisal, da je nad poslanko “očaran”, jo označil za “najbolj simpatično poslanko” in dodal, da vse piše “z vsem spoštovanjem” do njenih sposobnosti. Njegov zapis je še vedno javno viden na profilu X.

A prav ta navidezna prijaznost odpira vprašanje: ali se žaljivka res spremeni v kompliment, če jo zaviješ v mehkejše besede? Primerjava odrasle poslanke z otroškim risanim likom ni politična kritika programa, stališč ali glasovanj. Je osebna opazka. In v času, ko se politika rada zaklinja k spoštovanju žensk v javnem prostoru, takšne primerjave težko ostanejo samo “šala”.

Spomnimo, kaj se je zgodilo pri Stevanoviću

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je pred dnevi razburil politični prostor, ko je zapisal, da se “določene poslanke Svobode” obnašajo “pocestniško”. Njegov zapis so ostro obsodili v SD, Levici in Gibanju Svoboda, Robert Golob pa je napovedal postopke. Mediji so poročali, da so iz Svobode sledili ostri odzivi, očitki pa so šli v smeri poniževalne in seksistične retorike. Tukaj se pokaže bistvo spora. Stevanovićev izraz je bil grob, politično neroden in v javnosti razumljen kot napad na poslanke. Toda pri Juriju imamo drugo obliko istega problema: osebno zbadanje ženske političarke, le da prihaja iz drugega političnega okolja in v bolj “duhoviti” embalaži. Če za prvo zahtevamo javno obsodbo, je težko razumeti, zakaj bi drugo mirno spregledali.

Pod objavo Jurija so “eksplodirali” komentarji:

Sem očaran od ge. Katje Kokot, najbolj simpatične poslanke v Državnem zboru, in ker rad asociiram obraze k risankam, mi povejte ali delite z mano izbor Pujse Pepe? Pa to z vsem spoštovanjem do njenih sposobnosti in vrhunskih nastopov. Polna dobrote, empatije in modrosti. Enkratna pic.twitter.com/GSw129jVJm

— Aurelio Juri (@AurelioJuri) June 9, 2026

Kdo je Juri in zakaj njegov zapis ni nepomemben

Aurelio Juri ni naključni spletni komentator. Gre za nekdanjega poslanca, nekdanjega evropskega poslanca in dolgoletnega javnega akterja. Bil je tudi povezan s Socialnimi demokrati, iz stranke pa je izstopil leta 2009. Prav zato njegove besede nosijo večjo težo kot običajen komentar pod objavo. Katja Kokot pa je ena od bolj prepoznavnih novih poslank Resni.ce. Poslanka, ki je hitro opozorila nase s prvimi parlamentarnimi nastopi in izjavami o porabi javnega denarja. Z drugimi besedami: gre za političarko, ki jo je mogoče ostro kritizirati po vsebini. A ravno zato je toliko bolj vprašljivo, zakaj se razprava raje premakne k videzu, asociacijam in risanim likom.

Dvojna merila vedno udarijo nazaj

Vse skupaj se dogaja v času, ko se je predsednica republike Nataša Pirc Musar znašla pod kritikami zaradi izobešanja palestinske zastave na predsedniški palači, potem ko je bila ta odstranjena z vladne stavbe. Uradna razlaga je bila, da zastava izraža solidarnost s Palestinci, kritiki pa potezo berejo tudi kot politično sporočilo novi vladi. Zato ne preseneča, da se del javnosti sprašuje, zakaj se vrh politike odziva na simbole, ne pa tudi na osebne napade, ko ti pridejo iz “prave” smeri. In tu je jedro zgodbe. Ne gre za to, da bi morali vsi vsak dan obsojati vsak zapis na družbenih omrežjih. Gre za to, da javnost hitro opazi, kdaj moralna merila niso več načelna, ampak politično izbrana. Če je nesprejemljivo, ko Stevanović grobo govori o poslankah Svobode, potem bi moralo biti nesprejemljivo tudi, ko Juri poslanko Resni.ce primerja z risanim prašičkom. Sicer ne govorimo več o politični kulturi, ampak o selektivni ogorčenosti.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Janja Sluga Žanu Mahniču očita zlorabo pooblastil in kršitev pravil zaradi besed o aferi Black Cube. Toda bolj ko se zgodba zaostruje, bolj se odpira vprašanje, ali gre res za dokazano kršitev ali predvsem za politični pritisk zaradi neprijetne razprave.

Mahnič dregnil v temo, ki očitno močno boli

V državnem zboru se je znova vnelo. Tokrat je v središču poslanka Svobode in predsednica Knovsa Janja Sluga, ki je ostro napadla poslanca SDS Žana Mahniča. Očita mu, da je med razpravo govoril o podatkih, s katerimi naj bi se seznanil na seji komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Mahnič je namreč pri aferi Black Cube omenjal, da naj ne bi bilo dokazov, da je posnetke posnela prav ta agencija, pri tem pa se je skliceval tudi na dogajanje oziroma slišano na Knovsu. Slugova je takoj sprožila alarm. Govori o zlorabi pooblastil, kršitvi zakona, poslovnika in o tem, da Mahnič s svojimi besedami omogoča špekulacije, neresnice in manipulacije.

Toda ali je kršitev sploh dokazana?

Tu pa se zgodba za Slugovo precej zaplete. Eno je politični očitek, drugo pa dejanska, dokazljiva kršitev. Po javno znanih podatkih namreč ni jasno, kateri konkretni tajni podatek naj bi Mahnič sploh razkril. Ni znano, da bi javno razkril dokument, operativne podatke, imena, metode dela Sove ali gradivo z oznako tajnosti. To je pomembna razlika. Ni vsaka omemba zaprte seje Knovsa že avtomatsko razkritje tajnih podatkov. Mahničev nastop je bil lahko oster, provokativen ali politično neprijeten za Svobodo, toda pot od takega nastopa do dokazane kršitve zakona je precej daljša, kot jo zdaj poskuša prikazati Slugova.

Mahnič: Ni dokazov, da je snemal Black Cube.

Janja Sluga: Mahnič zlorabil pooblastila, ko je na seji DZ-ja javno razpravljal o podatkih seje Knovsa.

Najbrž bi moral o tem ponovno javno razpravljati 8. marec, sicer podatek ne šteje.

— Igor Muzevic (@igor_muzevic) June 9, 2026

Sluga trdi eno, javnost pa še vedno nima ključnega odgovora

Predsednica Knovsa poudarja, da komisija ni imela posebne točke o aferi Black Cube, ampak naj bi obravnavala le poročilo o delu in finančnem poslovanju Sove za lansko leto. Po njenem zato Mahnič ni imel podlage, da bi javnosti dajal vtis, da Knovs razpolaga z novimi dejstvi. A če novih dejstev ni bilo, se postavlja logično vprašanje: kaj točno naj bi potem Mahnič razkril? Prav tu je Slugin napad najšibkejši. Namesto da bi jasno povedala, kateri tajni podatek naj bi prišel v javnost, je zadevo zavila v široke očitke o zlorabi, manipulacijah in kršitvah.

Za pomoč zdaj kliče Stevanovića

Zanimivo je tudi, da se je Slugova obrnila na predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Od njega pričakuje, da bo poslance opozoril na pravilno ravnanje s tajnimi podatki in v prihodnje preprečil podobne zlorabe. To je politično pomenljivo. Svoboda, ki je bila v preteklosti pogosto zelo glasna pri ostrih nastopih, zdaj od Stevanovića pričakuje red in omejevanje razprav, ko te postanejo neprijetne zanjo. Vprašanje pa ostaja: gre res za zaščito tajnih podatkov ali za poskus discipliniranja poslanca, ki je odprl občutljivo temo?

Očitek še ni dokaz

Afera Black Cube očitno ostaja odprta rana slovenske politike. Mahničev nastop je Slugovo močno razburil, a njen odziv je morda odprl še več vprašanj, kot jih je zaprl. Če je prišlo do kršitve, naj bo ta jasno dokazana. Če pa konkretnega razkritja tajnega podatka ni, potem gre predvsem za politični obračun. In prav zato ta zgodba ni samo spor med Slugovo in Mahničem. Je tudi preizkus, ali bo politika vsak neprijeten stavek razglasila za zlorabo, kadar ji vsebina ne ustreza.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Nedeljski žreb igre Joker je nekomu v Ljubljani spremenil večer, morda pa tudi življenje. V 90. krogu je bil namreč vplačan dobitek Ekstra Joker 6, vreden izjemnih 300.000 evrov.

Šest številk, ki so prinesle veliko veselje

Izžrebane številke igre Joker so bile 2, 4, 5, 0, 3 in 2. Na prvi pogled le zaporedje številk, za nekoga pa kombinacija, ki pomeni ogromno. Po poročilu Loterije Slovenije za žrebanje 7. junija 2026 je bil glavni Joker 6 sicer brez rednega dobitka, a je zato padel podvojeni dobitek Ekstra Joker 6. In ta je bil vse prej kot majhen. Vrednost? Kar 300.000 evrov.

Dobitek vplačan v Ljubljani

Najbolj zanimiv podatek za mnoge je kraj vplačila. Srečni listek je bil vplačan v Ljubljani, kar pomeni, da se nekje v prestolnici morda že piše povsem nova osebna zgodba. Morda je dobitnik listek že preveril. Morda ga ima še vedno spravljenega v denarnici, torbici ali na polici doma, ne da bi se sploh zavedal, kaj ga čaka. Pri takšnih novicah se vedno porodi isto vprašanje: kdo je srečnež? Nekdo, ki je v igro vstopil čisto mimogrede? Redni igralec? Ali nekdo, ki je listek kupil bolj za šalo kot zares?

Rok za izplačilo ni nepomemben

V poročilu je zapisan tudi rok za reklamacije, 6. avgust 2026, ter zadnji dan za izplačilo dobitkov, 13. avgust 2026. To pomeni, da mora dobitnik pravočasno preveriti listek in urediti vse potrebno za prevzem nagrade. Znesek 300.000 evrov je dovolj visok, da lahko človeku prinese precej mirnejše življenje. Lahko pomeni poplačilo kredita, nakup nepremičnine, pomoč družini ali pa preprosto varnost, ki je v današnjih časih za mnoge največja vrednost.

Ko se sreča ustavi pri pravem listku

Takšne zgodbe imajo poseben čar, ker v njih vsak najde kanček sebe. Vsi poznamo tisti občutek: “Kaj pa, če bi enkrat uspelo meni?” Tokrat je uspelo nekomu v Ljubljani. Ime ostaja neznano, zgodba še skrita, a eno je jasno – nekdo bo ob preverjanju listka doživel trenutek, ki ga ne bo pozabil nikoli.

Pripravil: I.M.

Vir: Loterija Slovenije

Portorož v letošnje poletje vstopa drugače, kot so ga bili vajeni številni obiskovalci. Del osrednje plaže ob nekdanjem Metropolu, ki so ga mnogi povezovali z mehkim, muljasto-peščenim dnom in značilno portoroško podobo, je zdaj prekrit z belim prodcem.

Portorož se poslavlja od starega občutka pod nogami

Kdor se je leta vračal na osrednjo portoroško plažo, bo letos ob pogledu na del ob nekdanjem Metropolu hitro opazil spremembo. Znamenite mivkaste oziroma mehke podobe tam ni več. Namesto nje se proti morju spušča bela prodnata površina, ki celotnemu delu plaže daje bolj svetel, urejen in turistično svež videz. Za ene je to velika pridobitev, za druge pa konec podobe, ki je Portorož spremljala desetletja. Prav ta mešanica občutkov je prenovo hitro spremenila v temo, o kateri ljudje razpravljajo že pred pravim začetkom sezone.

Zakaj so se odločili za bel prod?

Glavni razlog za poseg je pogled na morje. Slovensko morje sicer velja za zelo čisto, vendar se je v Portorožu zaradi muljasto-peščenega dna voda ob gibanju kopalcev pogosto hitro skalila. Tako je bila videti bolj motna, kot je bila v resnici. Z belim prodcem želijo pristojni doseči, da bi voda pokazala svojo pravo barvo in čistost. Piranski župan Andrej Korenika je ob objavi posnetka prenovljene plaže zapisal: »Vedno je bilo čisto. Zdaj se to tudi vidi.« In prav ta stavek najbolje povzame idejo prenove – ne le urediti plažo, ampak spremeniti tudi občutek, ki ga obiskovalec dobi ob prvem pogledu na morje.

V morje nasuli 3700 kubičnih metrov prodca

Dela so se začela sredi aprila, v morje pa so nasuli približno 3700 kubičnih metrov belega rečnega prodca iz porečja Soče. Nova prodnata površina sega približno 15 metrov v morje in se z blagim naklonom spušča proti globljemu delu zaliva. Območje omejujejo bloki peščenjaka, ki naj bi prod zadrževali na mestu, hkrati pa ustvarjali pogoje za nastanek novih življenjskih prostorov za morske organizme. Projekt izvaja podjetje Grafist, ureditev pa je nadaljevanje lanske pilotne izvedbe, ko so podoben poseg preizkusili na precej manjšem območju.

Navdušenje in pomisleki hkrati

Nova podoba je na družbenih omrežjih sprožila precej odzivov. Mnogi prenovo pozdravljajo in pravijo, da je plaža videti lepša, svetlejša in bolj vabljiva. Nekateri pišejo, da je Portorož končno dobil podobo, ki bolj ustreza poletnemu letovišču. A niso vsi brez zadržkov. Del javnosti se sprašuje, kakšen bo vpliv prodca na morski ekosistem, drugi opozarjajo na dostopnost za starejše in invalide ter na širša vprašanja urejanja obale. Pred posegom so območje pregledali strokovnjaki Morske biološke postaje Piran, pristojni pa poudarjajo, da na tem delu ni zaščitenih habitatov, kot so morski travniki.

Piran plažo že uporablja, Portorož še čaka odprtje

Podobna ureditev poteka tudi v Piranu, kjer so pred Gledališčem Tartini že uredili nove stopnice, klančino in nasuli prod za udobnejši dostop v morje. Tam obiskovalci površino že uporabljajo in se na njej radi zadržujejo. Portorož pa bo na uradno odprtje prenovljenega dela plaže počakal do ponedeljka, 15. junija. Naložba je vredna približno 685 tisoč evrov, nekoliko pozneje pa naj bi namestili še posebno napravo za lažji vstop invalidov v morje. Ena stvar je jasna: Portorož je dobil novo razglednico. Ali bo bela prodnata plaža postala ponos poletja ali pa bodo ljudje pogrešali staro mivkasto podobo, bo pokazala sezona.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Ameriški par si je med obiskom Rima privoščil nekaj povsem običajnega – dva sladoleda. A ko sta pozneje pogledala račun, je prijeten mestni postanek dobil precej bolj grenak okus.

Ko se sladek trenutek spremeni v neprijetno presenečenje

Rim zna človeka hitro očarati. Ozke ulice, zgodovina na vsakem koraku, vonj po kavi, pica na vogalu in seveda sladoled, ki ga turisti pogosto razumejo skoraj kot obvezen del italijanske izkušnje. Prav zato si je ameriški par med sprehodom po mestu privoščil dve porciji sladoleda v znani sladoledarni Don Nino, nedaleč od trga Piazza Navona. A tisto, kar bi moralo biti le prijetno razvajanje med ogledom mesta, se je končalo z računom, ki ju je pustil brez besed. Za dve porciji sladoleda sta odštela kar 44 evrov.

Naročila sta sladoled, dodatki pa so ceno pognali navzgor

Američanka Nicole Ann je svojo izkušnjo opisala na družbenih omrežjih, kjer popotniki pogosto delijo opozorila in nasvete za obisk italijanske prestolnice. Z možem sta naročila vsak svoj lonček s tremi kepicami. Po njenih besedah je osebje med pripravo dodalo še sladke dodatke, med njimi kanole in makrone. Ker dodatkov nista posebej naročila, sta domnevala, da so del ponudbe oziroma že vključeni v ceno. Šele pozneje je Nicole ugotovila, da temu ni bilo tako. Na računu sta bili dve veliki porciji po 12 evrov, dodatki pa so skupni znesek dvignili še za dodatnih 20 evrov.

Mislila je, da je slišala 14 evrov, nato je pogledala račun

Nicole je priznala, da v tistem trenutku sploh ni dobro pogledala računa. Zdelo se ji je, da je natakar rekel 14 evrov, zato ni takoj posumila, da je nekaj narobe. Šele pozneje je ugotovila, da je plačala bistveno več. Dogodek je označila kot opozorilo drugim turistom. Ne zato, ker bi želela prelagati vso odgovornost, saj je tudi sama zapisala, da bi morala natančneje preveriti cenik, ampak zato, ker se lahko takšna situacija hitro zgodi vsakomur, ki v turističnem vrvežu naroči nekaj “na hitro”.

Grenak priokus ni pustila samo cena

Še bolj neprijetno je bilo, da je bila razočarana tudi nad kakovostjo sladoleda. Zapisala je, da je bil to po njenem mnenju najslabši sladoled, ki ga je poskusila med desetdnevnim obiskom Rima. Objava je sprožila številne odzive. Med komentatorji so se oglasili turisti in domačini, eden od Italijanov pa je zapisal, da ga je zaradi takšnih praks sram, saj mečejo slabo luč na italijansko gostoljubnost. In prav tu zgodba dobi širši pomen: v mestu, kjer turizem živi od zaupanja, lahko en račun za dva sladoleda pusti precej daljši priokus kot sama sladica.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Aleksandar Repić, spletni vplivnež, ki ga mnogi poznajo pod imenom Nepridiprav, vse bolj dviguje prah z namigi o morebitni kandidaturi za ljubljanskega župana. Na Instagramu je objavil anketo, v kateri naj bi njegovo morebitno kandidaturo podprlo približno 90 odstotkov sodelujočih sledilcev.

Anketa, ki je sprožila vprašanja

Ljubljana je že dolgo mesto velikih političnih zgodb, močnih osebnosti in še močnejših razprav. Tokrat pa se je v središču pozornosti znašel človek, ki ne prihaja iz klasičnih političnih vrst, temveč iz sveta družbenih omrežij. Aleksandar Repić naj bi svojim sledilcem zastavil vprašanje o morebitni kandidaturi za ljubljanskega župana, odziv pa je bil, vsaj po podatkih iz objavljene ankete, izjemno visok. Približno 90 odstotkov sodelujočih naj bi njegovo kandidaturo podprlo. Seveda Instagram anketa ni javnomnenjska raziskava in ne kaže razpoloženja celotne Ljubljane, a vseeno nekaj pove: Repić ima občinstvo, ki ga posluša, spremlja in se nanj odziva.

Vplivnež, ki zna dvigniti prah

Repić v slovenskem javnem prostoru ni neznano ime. Kot spletni vplivnež je prepoznaven po neposrednem nastopu, ostrih odzivih in vsebinah, ki pogosto sprožijo veliko komentarjev. Prav zato bi bila morebitna kandidatura zagotovo deležna velike pozornosti – tako podpore kot ostrih kritik. Njegova prednost je neposrednost. Na družbenih omrežjih govori drugače kot klasični politiki. Brez dolgih stavkov, brez uradniškega jezika, pogosto provokativno in brez olepševanja. To je slog, ki del ljudi pritegne, druge pa odbije. A v politiki, posebej lokalni, prav prepoznavnost pogosto odpre vrata, ki so bila še včeraj videti zaprta.

Ljubljana bi dobila drugačno kampanjo

Če bi se Repić res odločil za kandidaturo, bi bila ljubljanska županska tekma precej drugačna. Ne bi šlo le za plakate, soočenja in klasične terenske akcije, ampak tudi za bitko na Instagramu, TikToku in Facebooku. Kandidat z močnim digitalnim dosegom lahko zelo hitro premakne razpravo, posebej med mlajšimi in nezadovoljnimi volivci. A eno je spletna podpora, drugo pa volilna skrinjica. Za resno kandidaturo bi moral Repić pokazati program, ekipo in odgovore na konkretna vprašanja: promet, stanovanja, kanal C0, varnost, razvoj sosesk in odnos do mestne oblasti.

Namig ali začetek resne zgodbe?

Za zdaj uradne kandidature še ni. Obstajajo namigi, anketa in glasen odziv sledilcev. Toda v politiki se velike zgodbe pogosto začnejo prav tako – z vprašanjem, ki se sprva zdi napol šala, nato pa postane tema, o kateri govori vse več ljudi. Ljubljana je očitno dobila novo ime, ki ga bo treba spremljati. Vprašanje je le, ali bo Repić ostal pri namigih ali pa bo res stopil v eno najbolj zahtevnih političnih bitk v državi.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Prebivalce Dekanov je ponoči prebudil močan pok, ki ga marsikdo še dolgo ne bo pozabil. Policija je po eksploziji bankomata takoj zaprla območje, postavila blokadne točke in začela lov za storilci.

Noč, ki jo je presekal silovit pok

V Dekanih se je noč iz ponedeljka na torek nenadoma spremenila v prizor, kakršnega domačini običajno vidijo le v kriminalnih filmih. Nekaj po drugi uri zjutraj je tišino pretrgal močan pok. Kmalu zatem je postalo jasno, da ni šlo za petardo, ne za tehnično okvaro in ne za naključje. Tarča neznancev je bil bankomat.

Policija je bila o dogodku obveščena ob 2.17. Na kraj so takoj prihiteli policisti in kriminalisti, območje so zavarovali, začeli ogled kraja in postavili blokadne točke. Takšni ukrepi običajno pomenijo, da so organi pregona storilce poskušali prestreči še v prvih minutah po dejanju, ko je možnost pobega še najbolj občutljiva.

Bankomata jim kljub eksploziji ni uspelo odpreti

Po prvih ugotovitvah so neznanci bankomat poskušali odpreti z eksplozijo. Gre za nevaren in brutalen način, pri katerem storilci pogosto računajo na presenečenje, hitrost in nočno uro, ko je na ulicah manj ljudi. A tokrat jim načrt očitno ni uspel. Kljub eksploziji bankomata niso odprli.

To pomeni, da so za seboj pustili razdejanje, hrup in prestrašene prebivalce, denarja pa po doslej znanih informacijah niso dobili. Prav zato kriminalisti zdaj iščejo sledi, ki bi jih lahko pripeljale do odgovornih: kdo je bil v bližini, ali je kdo slišal vozilo, opazil sumljivo gibanje ali morda videl osebe, ki so se po eksploziji naglo umaknile s kraja.

Policija nadaljuje preiskavo, domačini čakajo odgovore

Policisti in kriminalisti še naprej intenzivno zbirajo obvestila. Preiskava bo pokazala, ali je šlo za vnaprej načrtovano dejanje, ali so storilci območje poznali in kako so se po eksploziji umaknili. V takšnih primerih so lahko ključne tudi kamere, sledi na kraju in pričevanja ljudi, ki jih je pok prebudil sredi noči.

Dekanom pa je ostal neprijeten občutek. Ko sredi mirne noči odjekne eksplozija, se vprašanja pojavijo sama od sebe: kdo si je drznil, kako blizu so bili storilci in ali se lahko kaj podobnega ponovi? Policija zdaj išče odgovore, domačini pa upajo, da bo nočni pok kmalu dobil epilog. Pripravljeno v skladu z vašimi slogovnimi navodili.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Koper

Na vladnih profilih je padla odločitev, ki močno spreminja ton komunikacije z državljani. Novi v. d. direktorja Ukoma Sebastjan Jeretič je sporočil, da so odstranili blokade 29 uporabnikov, ki so bile uvedene v času vlade Roberta Goloba.

Vladni profili naj bi bili spet odprti za vse državljane

Vršilec dolžnosti direktorja Urada vlade za komuniciranje Sebastjan Jeretič je že v prvih dneh po prevzemu funkcije potegnil potezo, ki bo zagotovo odmevala. Na vladnih profilih so pregledali pretekle omejitve in odstranili blokade uporabnikov, ki so bili v prejšnjem mandatu blokirani na uradnih kanalih države. Po pojasnilih Ukoma je šlo za 29 uporabnikov. Sporočilo je jasno: uradni profili države niso zasebna dvorišča politike, ampak prostor, kjer naj bi imeli državljani pravico izraziti tudi kritično mnenje. Jeretič je poudaril, da morajo biti ti profili odprti za državljane tudi takrat, ko je njihov glas neprijeten, oster ali politično neudoben.

»V tem mandatu ne bomo nikogar blokirali«

Najbolj odmevna je bila njegova napoved, da v tem mandatu uporabnikov ne bodo blokirali. Po njegovih besedah to ne pomeni, da Ukom podpira žaljivo, nespoštljivo ali grobo komunikacijo, pomeni pa, da država ne bo najprej posegla po blokadi, ampak bo skušala ohraniti odprt prostor za razpravo. To je pomemben obrat. Družbena omrežja vlade danes niso več le prostor za objave fotografij in uradnih sporočil. Tam državljani spremljajo opozorila, odločitve, pojasnila in odzive oblasti. Zato vprašanje, kdo sme komentirati, ni malenkost. Je vprašanje odnosa države do ljudi.

⚠️VD direktorja UKOM Sebastjan Jeretič: Danes smo odblokirali vse uporabnike, ki so bili v preteklem obdobju blokirani na vladnih profilih.

Uradni profili države morajo biti odprti za državljane in njihov glas – tudi takrat, ko je kritičen.

🗣️Verjamemo, da je odprt dialog… pic.twitter.com/kdLjXblIj5

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) June 8, 2026

Kritika da, žaljivke in grožnje pa ne

Jeretič je vseeno potegnil mejo. Če bodo na vladnih profilih zaznali vsebine, ki presegajo mejo dopustnega, jih po njegovih besedah ne bodo reševali z blokadami, ampak s prijavami pristojnim organom. Ukom si torej še vedno pridržuje pravico do ukrepanja, predvsem v primerih sovražnega govora, groženj ali drugih nedopustnih objav. Razlika je v pristopu: namesto tihega zapiranja vrat naj bi sledila jasna odgovornost za zapisano besedo.

Pravi preizkus šele prihaja

Odločitev odpira širše vprašanje: ali lahko država prenese kritiko tudi takrat, ko je ta ostra, neprijetna in glasna? Jeretičeva poteza je sporočilo, da bi jo morala. Toda pravi preizkus ne bo samo odblokiranje 29 uporabnikov. Pravi preizkus bo prišel takrat, ko bodo komentarji spet vroči, ko bodo ljudje nezadovoljni in ko bo oblast pod pritiskom. Takrat se bo pokazalo, ali so odprti vladni profili res prostor državljanov ali le lepa obljuba novega mandata.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X