Matjaž Han je koaliciji poslal previdno, a zelo jasno sporočilo: SD ne bo rušila dobrih zakonov samo zato, ker prihajajo z druge strani. A hkrati opozarja, da formalno partnerstvo brez zaupanja, socialnega dialoga in spoštovanja pravil ne pride v poštev.

Sodelovanje da, politični bianco podpis ne

Matjaž Han je v svoji izjavi ubral ton, ki je v politiki redkejši, kot bi moral biti. Ni mahal z zaprtimi vrati, ni kričal, da je vse narobe, ni napovedal blokade za vsako ceno. Nasprotno. Poudaril je, da spoštuje koalicijo, spoštuje opozicijo in razume odgovornost trenutka. A prav zato je bilo njegovo sporočilo toliko bolj pomenljivo. SD je pripravljena sodelovati pri zakonih, ki bodo po njihovem mnenju dobri za ljudi. Han je kot primer omenil brezplačne vrtce, torej ukrep, ki bi ga marsikatera družina občutila takoj, ne šele v političnih razpravah in parlamentarnih obrazložitvah. »Sodelovali bomo pri vsej zakonodaji, ki bo dobra za ljudi,« je dal jasno vedeti. Toda eno je sodelovanje pri vsebini, nekaj povsem drugega pa formalno partnerstvo, ki bi stranko lahko politično priklenilo na koalicijo.

Najprej zaupanje, šele nato dogovori

Han je bil pri tem precej neposreden. Po njegovih besedah se stranka za formalno partnerstvo še ni dokončno opredelila, a če bi ga vprašali danes, bi bila velika večina za to, da SD v takšno partnerstvo ne gre. To je pomemben politični signal. SD očitno ne želi postati tiha pomočnica koalicije, ki bi na koncu prevzela del odgovornosti, ne da bi imela resničen vpliv. Han zato govori o zaupanju. O pravilih. O demokraciji v parlamentu. O poslovniku. Celo o tem, da je treba slabe prakse, tudi tiste iz preteklosti, popraviti.

Kako kaže s potencialnim partnerstvom SD-ja z novo koalicijo? Predsednik stranke Matjaž Han. pic.twitter.com/Y2DGnq9pvL

— Odmevi (@TVOdmevi) June 11, 2026

Oster očitek zaradi sindikatov

Najbolj ostro pa je Han zadel pri vprašanju sindikatov. »Zakaj je bilo potrebno s sindikati konflikt narediti?« se je vprašal in dodal, da ga to boli. S tem je koaliciji nastavil ogledalo. Če želi širšo podporo, potem ne more že na začetku odrivati socialnega dialoga. Zakoni, ki vplivajo na življenje ljudi, na plače, delo, družine in vsakdan, ne smejo nastajati mimo tistih, ki jih bodo najbolj občutili.

Hanova meja je jasna

Hanovo sporočilo ni bilo zaloputnjena vrata. Bilo je opozorilo. SD bo podprla dobre rešitve, ne bo pa podpisovala partnerstva samo zato, da bi koalicija lažje pokazala politično širino. In prav tu je bistvo: sodelovanje se ne začne s podpisom. Začne se z zaupanjem. Če tega ni, ostanejo le lepe besede in prazni papirji.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Pavel Rupar je z novo ostro izjavo znova dvignil prah. Tokrat je meril na Jašo Jenulla in mu namenil sporočilo, ki je hitro zaokrožilo po družbenih omrežjih: po Ruparjevem mnenju bi bila zanj najboljša “prevzgoja” povsem običajen delovni dan.

Rupar brez ovinkarjenja nad Jenulla

Pavel Rupar, nekdanji politik in eden vidnejših obrazov upokojenskih protestov, je v svojem značilnem slogu spregovoril o Jaši Jenullu. Brez diplomatskih ovinkov, brez mehčanja besed. Njegovo sporočilo je bilo kratko, ostro in namenjeno predvsem tistim, ki po njegovem mnenju živijo drugače kot večina ljudi, ki vsako jutro vstane in gre na delo. Rupar je dejal, da bi bila za Jenulla najboljša “prevzgoja” ta, da bi hodil v službo od sedmih zjutraj do treh popoldne. Ob tem je dodal, da bi imel vmes le toliko časa, kot ga imajo običajni zaposleni, in da ne bi počel “kozlarij”.

Sporočilo, ki meri na širši občutek ljudi

Čeprav je izjava neposredno usmerjena v Jenulla, Rupar z njo očitno nagovarja širše nezadovoljstvo dela javnosti. Gre za občutek, ki ga pogosto slišimo med ljudmi: da eni vsak dan delajo, plačujejo položnice, prispevke in davke, drugi pa se po njihovem mnenju pojavljajo v javnosti, protestirajo, pritiskajo na sistem in hkrati ne občutijo enakega vsakdanjega pritiska kot “navadni” zaposleni. Prav zato je Ruparjeva izjava udarna. Ne govori le o Jenullu, ampak o razdeljeni Sloveniji, v kateri se vedno znova odpira vprašanje, kdo dela, kdo plačuje in kdo iz sistema največ dobi.

pic.twitter.com/nyXcfqXGKs

— Pavel Rupar (@rupar_pavel) June 11, 2026

Besede, ki bodo znova razburile javnost

Izjava bo skoraj zagotovo sprožila burne odzive. Eni bodo rekli, da je Rupar povedal tisto, kar si mnogi mislijo. Drugi bodo opozorili, da gre za osebni napad in nepotrebno zaničevanje političnega nasprotnika. A nekaj je jasno: Rupar zna zadeti točko, kjer se politika dotakne vsakdanjega življenja ljudi. Njegove besede niso ostale le pri Jenullu, ampak so odprle širšo razpravo o delu, odgovornosti, protestih in občutku pravičnosti v družbi.

Ko politika zadene živce

Takšne izjave ne izzvenijo hitro, ker se dotaknejo živca. V ozadju ni le spor med Ruparjem in Jenullom, ampak vprašanje, ki v Sloveniji vedno znova razdvaja ljudi: kdo nosi breme sistema in kdo po mnenju dela javnosti od njega predvsem živi. Rupar je tokrat izbral trde besede, Jenullu pa poslal jasno sporočilo: naj izkusi običajen delovni dan. Ali je šel predaleč ali pa je le povedal tisto, kar mnogi šepetajo po tihem? To bo, kot kaže, presodila javnost.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Mestna občina Ljubljana je napovedala sobotni sprevod Parade ponosa 2026, a pod objavo se je hitro vnela burna razprava. Velik del komentarjev je bil izrazito kritičen, mnogi so dogodek označili za nepotreben, sporen ali celo za provokacijo v javnem prostoru.

Objava, ki je sprožila plaz odzivov

Ljubljana bo v soboto, 13. junija 2026, gostila tradicionalni sprevod Parade ponosa. Dogajanje bo potekalo v sklopu Festivala Parada ponosa 2026, Mestna občina Ljubljana pa je ob napovedi poudarila vidnost, enakopravnost in človekove pravice LGBTIQ+ skupnosti. Toda pod objavo se je skoraj takoj odprla burna razprava, ki je pokazala, kako občutljiva tema to še vedno ostaja.

Največ očitkov zaradi javnega izpostavljanja

Med komentarji se je pogosto ponavljalo vprašanje, zakaj je treba takšno dogajanje prenašati na ulice. Več uporabnikov je zapisalo, da naj posamezniki živijo svoje življenje zasebno, ne pa da po njihovem mnenju “vsiljujejo agendo” širši javnosti. Nekateri so dogodek označili za nepotrebno provokacijo, drugi pa so se spraševali, zakaj Parada ponosa sploh potrebuje toliko pozornosti.

Eden od komentatorjev je zapisal: “Ponosni na kva? Pa sej jim noben nič noče, si kar si, ni se treba vn metat.” Podobnih odzivov je bilo več, pri čemer so številni poudarjali, da jih ne moti zasebno življenje posameznikov, temveč javna manifestacija na mestnih ulicah.

Denar, družine in vprašanje prioritet

Druga močna nit komentarjev se je vrtela okoli financiranja in prioritet. Nekateri so spraševali, koliko otrok iz materialno šibkejših okolij bi lahko šlo na počitnice za denar, namenjen takšnim dogodkom. Drugi so izpostavljali invalide, hudo bolne in družine ter se spraševali, zakaj mesto podobne pozornosti ne namenja tudi njim.

Posebej pogosto se je pojavil očitek, da ima junij za mnoge starše drugačen pomen: konec šole, uspehi otrok, zaključki in družinski ponos. Ena od komentatork je zapisala, da je zanjo “junij pravi mesec ponosa” zaradi otrok, ki zaključujejo šolo in odraščajo.

Komentarji razkrili tudi ostrejšo plat razprave

Del odzivov je bil izjemno oster. Nekateri so dogodek označevali za “parado sramote”, drugi so zahtevali prepoved, tretji so pozivali celo h kontra shodu. Ob tem se odpira vprašanje, kje se konča legitimna kritika in kje se začne sovražni govor.

Sobotna povorka bo zato očitno več kot le dogodek v središču mesta. Postala je simbol širše razprave o tem, komu pripada javni prostor, katere teme Ljubljana podpira in zakaj del ljudi ob takšnih napovedih reagira tako burno. Mesto bo v soboto polno glasov, a že komentarji kažejo, da se je razprava začela veliko prej.

Zdaj se odpira še vprašanje javnega denarja

Razpravo je dodatno razgrela še objava posnetka iz aplikacije Erar, ki naj bi prikazoval javna nakazila Društvu Parada ponosa. Na posnetku je kot največji plačnik navedena Mestna občina Ljubljana z zneskom 127.252,72 evra, sledijo pa tudi ministrstva in javni zavodi. Erar je sicer aplikacija Komisije za preprečevanje korupcije, namenjena vpogledu v denarne tokove subjektov javnega sektorja, zato takšni podatki pogosto postanejo izhodišče za vprašanja o porabi javnega denarja.

Prav ta del je med komentatorji sprožil še posebej ostre odzive. Nekateri so zapisali, da naj se društvo financira samo, drugi so spraševali, koliko otrok iz materialno šibkejših okolij bi lahko šlo na počitnice za ta denar. Ob tem se razprava seli iz vprašanja same parade v širše vprašanje prioritet: kaj naj mesto podpira, komu naj namenja javni denar in kako naj občanom razloži takšne odločitve?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Artur Štern je po nočnem druženju v Ljubljani doživel neprijeten zaplet v taksiju. Spor zaradi plačila naj bi se končal s solzivcem, padcem in poškodbami, ki jih pozneje ni mogel skriti niti pred kamerami.

Noč, ki se je začela kot zabava

Artur Štern, znan po svoji neposrednosti, posebnem humorju in življenju, ki ga pogosto spremljajo nenavadne zgodbe, večino leta sicer preživlja na svojem posestvu na Vrabčah. A Ljubljana ga, kot kaže, še vedno hitro potegne v svoj ritem. Prejšnji teden se je iz Šiške odpravil v središče mesta, kjer je naletel na družbo mladih fantov. Beseda je dala besedo, druženje se je zavleklo, noč pa se je počasi prevesila v jutro. Eden od mladeničev naj bi praznoval 23. rojstni dan in si zaželel nadaljevanja zabave. Z Arturjem sta sedla v taksi, a ko sta prispela na cilj, se je zapletlo. Po Šternovih besedah sopotnik ni imel denarja za plačilo vožnje, sam pa računa ni želel poravnati, ker taksija ni naročil.

Spor v taksiju se je hitro zaostril

Takrat naj bi se zgodilo tisto, kar je noč obrnilo v povsem drugo smer. »Taksist je znorel in me pošprical s solzivcem,« je Artur povedal za Žurnal24. Solzivec ga je močno prizadel, po izstopu iz vozila pa naj bi se zaletel v zid ter si poškodoval obraz in komolce. Posledice niso bile nedolžne. Štern je povedal, da nekaj časa sploh ni mogel priti k sebi. Ulegel se je kar na avtobusni postaji, kjer je po lastnih besedah ležal »kot truplo«. Šele pozneje je mimo pripeljal drug taksist in ga odpeljal domov.

Policije ni poklical, zdravnika tudi ne

Čeprav bi marsikdo po takšnem incidentu najprej poklical policijo ali poiskal zdravniško pomoč, se Artur za to ni odločil. Kot pravi, mladim fantom, s katerimi je preživel noč, ni želel povzročati dodatnih težav. K zdravniku prav tako ni šel. V svojem značilnem slogu se je ob tem pošalil, da je tudi sam doktor, in dodal, da so »živinozdravniki najhujše vrste zdravniki«. A modrice so ostale. In prav teh ni bilo mogoče spregledati, ko je v naslednjih dneh snemal podkast A lahko to ostane med nama?, kjer so gledalci hitro opazili poškodovan obraz.

Ko zabavna noč pusti grenak priokus

Artur Štern je sicer poudaril, da takšne divje noči niso njegovo vsakdanje pravilo, temveč bolj izjema. A prav ta izjema se je končala z zgodbo, ki zveni skoraj filmsko: jutranji taksi, spor zaradi denarja, solzivec, padec in modrice pred kamerami. Včasih se zabava konča s smehom. Tokrat se je končala precej bolj boleče.

Pripravil: I.M.

Vir: YouTube

Iz Italije prihajajo zaskrbljujoči prizori, zdaj pa se nevihtni sistem pomika proti Sloveniji. ARSO opozarja na nalive, močne sunke vetra in možnost toče, najprej pa bodo na udaru zahodni in severni kraji.

Iz Italije prihajajo prvi alarmi

Nad severno Italijo se je vreme v nekaj urah močno zaostrilo. Iz pokrajine Treviso poročajo o debeli toči, zrna naj bi ponekod dosegala tudi okoli pet centimetrov, ob tem pa težave povzroča še močan veter. Takšni prizori so vedno opozorilo tudi za Slovenijo, še posebej takrat, ko se nevihtne celice pomikajo iz smeri Furlanije proti našim krajem.

Po napovedih bo Slovenijo ob prehodu hladne fronte zajel nevihtni sistem, ki lahko s seboj prinese nalive, sunke vetra in krajevno točo. ARSO je opozoril, da bodo zvečer in v prvem delu noči nastajale močnejše nevihte, vreme pa naj bi se postopno umirilo šele v drugem delu noči.

Najprej na udaru zahod in sever države

Posebej pozorni naj bodo prebivalci širšega območja Nove Gorice, Tolmina, Kobarida, Bovca, Jesenic in okoliških krajev. Nevihtna celica se pomika proti Sloveniji, ob njenem prehodu pa so možni močnejši nalivi, sunkovit veter in tudi večja toča.

Meteorološki portal Neurje.si ob tem opozarja, da ima največji potencial za močnejša neurja severna polovica države. Tam lahko nevihte spremljajo intenzivni nalivi, močnejši sunki vetra in toča, drugod po Sloveniji pa nevarnost prav tako ni izključena.

Večer, ko je bolje umakniti avto in zapreti okna

Takšne nevihte znajo udariti hitro. Še pred nekaj minutami je lahko mirno, nato pa se nebo zapre, veter potegne čez strehe, dež zabobni po oknih, po cestah pa začne voda teči v potokih. Zato ni odveč opozorilo: umaknite vozila pod nadstrešek, zaprite okna, pospravite predmete z balkonov in teras ter se med nevihto ne zadržujte pod drevesi.

Ob morju lahko po podatkih ARSO zapiha tudi tramontana, kar pomeni, da bodo razmere ponekod še bolj neprijetne.

Noč bo pokazala, kako silovit bo prehod

Glavnina dogajanja se pričakuje v večernih urah in do polnoči. Najbolj nevarni bodo kraji, kjer se bodo nevihtne celice obnavljale ali okrepile tik pred prehodom čez posamezno območje. Vremenoslovci zato opozarjajo na spremljanje radarske slike in uradnih opozoril.

Sloveniji se torej bliža vremensko nemiren večer. Morda bo marsikje šlo le za močan naliv. A tam, kjer bo celica udarila z vso močjo, lahko nekaj minut pomeni razliko med običajno nevihto in škodo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, ARSO

Simbolika je bila preprosta, a zelo jasna. Katja Kokot iz Resni.ce je novemu kmetijskemu ministru Janezu Ciglerju Kralju predala nadvse zanimivo darilo – kot opomin, da slovensko podeželje ne potrebuje več lepih obljub, ampak delo.

Lopata kot sporočilo, ki ga težko spregledaš

V politiki pogosto vidimo rože, stiske rok in uradne nasmeške. Tokrat pa je bilo drugače. Katja Kokot, vodja poslanske skupine Resni.ca in predsednica parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehransko suverenost, je novemu ministru za kmetijstvo Janezu Ciglerju Kralju simbolično predala lopato. Sporočilo je bilo jasno: čas je, da se zavihajo rokavi in začne delati v dobro slovenskih kmetov, podeželja in prehranske suverenosti. To ni bila zgolj simpatična gesta za fotografijo. Lopata je v tem primeru postala politični simbol. Simbol zemlje, dela, truda in tudi pričakovanj. Kmetje namreč že dolgo opozarjajo, da se o podeželju veliko govori, a da se njihove resnične težave prepogosto izgubijo med birokracijo, pravilniki in političnimi razpravami.

Kmetje čakajo dejanja, ne lepih stavkov

Janez Cigler Kralj zdaj prevzema resor, kjer leporečje ne bo dovolj. Pred njim je naloga, ki nikakor ne bo lahka. Slovenski kmetje pričakujejo manj zapletanja in več posluha. Pričakujejo odločitve, ki bodo rasle iz terena, ne iz pisarn. Resni.ca je ob predaji lopate poudarila prav to: minister naj prisluhne tistim, ki vsak dan delajo z zemljo, živalmi in naravo. In ravno tu je bistvo. Kmetijstvo ni le panoga. Je način življenja, je hrana na mizi, je poseljeno podeželje in je vprašanje, koliko bo Slovenija v prihodnje še sposobna poskrbeti sama zase.

Podeželje želi biti slišano

Lopata v rokah ministra zato ni le rekvizit. Je opomin, da slovenski kmet ne more živeti od obljub, konferenc in strategij, če se na koncu na terenu nič ne spremeni. Podeželje želi konkretne ukrepe, manj administrativnih ovir in več spoštovanja do ljudi, ki vsak dan delajo v vseh vremenskih razmerah. Prav zato je bila poteza Kokotove tako opazna. Ker je v enem samem predmetu združila pričakovanja številnih ljudi, ki se pogosto počutijo preslišane.

Zdaj prihaja težji del – delo

Gesta Katje Kokot je bila kratka, a sporočilno močna. Novemu ministru je na nek način predala orodje, z njim pa tudi odgovornost. Zdaj se bo hitro pokazalo, ali bo lopata ostala le zanimiv politični trenutek ali pa bo pomenila začetek bolj konkretnega dela za slovenske kmete. Podeželje ne potrebuje velikih besed. Potrebuje človeka, ki bo znal slišati, razumeti in ukrepati. Lopata je bila predana. Zdaj pa prihaja tisti težji del – delo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Razprava o lokalnih volitvah se je v državnem zboru hitro spremenila v oster politični obračun. V središču je predlog, da državljani tretjih držav ne bi več imeli volilne pravice na lokalnih volitvah – in stavek Žana Mahniča, ki je levico očitno zadel naravnost v živec.

Spor, ki je odprl vprašanje: kdo naj odloča o slovenskih občinah?

Odbor za notranje zadeve in javno upravo je razpravljal o spremembah Zakona o lokalnih volitvah, ki jih predlagajo poslanci SDS, NSi, SLS, Fokusa in Resnice. Najbolj odmeven del predloga je jasen: državljani tretjih držav, torej držav zunaj Evropske unije, po novem ne bi več smeli voliti na lokalnih volitvah. Danes lahko pod določenimi pogoji na lokalnih volitvah sodelujejo tudi tujci s stalnim prebivališčem, predlagatelji pa pravijo, da je čas, da se ta vrata zaprejo. Po njihovem prepričanju mora o županih, občinskih svetih in lokalni prihodnosti odločati predvsem skupnost, ki ima s Slovenijo tudi polno državljansko vez.

Sluga, Novakova in Levica na okopih

Na levi strani politike so se hitro postavili na okop. Janja Sluga je problematizirala razlikovanje med državljani Evropske unije in državljani tretjih držav, a prav tu se odpira bistvena razlika: Slovenija je del Evropske unije, skupnosti 27 držav, v kateri veljajo posebna pravila, pravice in obveznosti. Državljani tretjih držav v ta okvir ne sodijo. Tereza Novak je medtem govorila tudi o integraciji in varnosti, vendar je v zraku ostalo vprašanje, ki ga ni zares pojasnila: kakšno neposredno povezavo ima varnost države z volilno pravico tujcev na občinskih volitvah?

Mahničev udarec: “Na slovenskem smo mi gospodar”

Nato je besedo prevzel predsednik odbora Žan Mahnič in razpravo iz pravnih členov prestavil v politično simboliko. Spomnil je na prizore z Ljubljanskega gradu, kjer naj bi predstavniki politične levice ob 9. maju prepevali pesem Hej, brigade, ki se konča z besedami: “Na slovenskem smo mi gospodar.” Mahnič je nato udaril naravnost: “S tem se strinjam – gospodar Slovenije smo Slovenke in Slovenci. Ne morete pa na Ljubljanskem gradu peti ‘Na slovenskem smo mi gospodar’, v parlamentu pa delati samo za tujce.” Ob tem je levici namenil še očitek, da je najglasnejša prav takrat, ko je treba braniti pravice tujcev pred pravicami slovenskih državljank in državljanov.

Vprašanje, ki ga levica težko pomete pod preprogo

Bistvo razprave zato ni le pravno, ampak tudi politično. Gre za vprašanje, kdo naj odloča o slovenskih občinah, lokalnem denarju, občinskih svetih in županih. Predlagatelji sprememb trdijo, da mora imeti pri tem odločilno besedo slovenski državljan, ne nekdo, ki v Sloveniji sicer prebiva, a ni del državljanskega telesa. Levica pa vztraja pri širšem razumevanju političnih pravic. Prav tu se razprava zaostri. Ker ko politika govori o integraciji, pravicah in odprtosti, se mora prej ali slej vprašati tudi nekaj precej preprostega: kje je meja? In kdo je v resnici gospodar odločanja v Sloveniji?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Prebivalci nad Žusterno že dlje časa opozarjajo, da se divje svinje vse pogosteje približujejo njihovim domovom. Po njihovih besedah ne gre več le za razrite njive in uničene gredice, ampak za vsakdanji strah pred srečanjem tik pred hišnim pragom.

Ko se divjina preseli na dvorišče

Nad Žusterno se je za nekatere domačine vsakdan spremenil v neprijetno previdnost. Tam, kjer so še pred časom divje svinje opažali predvsem na njivah in ob robu zaraščenih površin, jih zdaj prebivalci videvajo tik ob hišah. Po pripovedovanju krajanke iz Ulice Semedela se živali pojavljajo podnevi in ponoči, včasih same, pogosto pa v skupinah po pet ali šest. Najbolj jih skrbi, da so med njimi tudi samice z mladiči. Takrat so srečanja lahko še posebej nepredvidljiva. »Včeraj zjutraj je hči odhajala v službo, pa so bile le nekaj metrov od vrat. Ena se je hotela zagnati proti njej, zato je prestrašena stekla nazaj v hišo,« opisuje domačinka.

Razrite gredice, polomljene veje in občutek nemoči

Divje svinje po besedah domačinov iščejo hrano, za seboj pa puščajo razdejanje. Razkopana zemlja, poškodovane gredice, polomljene veje in uničeno sadno drevje so postali skoraj stalnica. Ena od hrušk naj bi imela polomljeno vejo, okoli nje pa je bila zemlja povsem razrita. »Svinje dobesedno orjejo zemljo. Uničujejo gredice, poškodovale so tudi češnje,« pravi sogovornica. A škoda na zemljišču po njenem ni največja težava. Večji je občutek, da domačini na lastnem dvorišču niso več sproščeni.

Tudi turisti naj bi se bali stopiti ven

Ker ima sogovornica tudi turistične namestitve, se strah prenaša še na goste. Nekateri naj bi divje svinje že videli in si nato niso upali iz hiše. Domačinka jim zato svetuje, naj se ne zadržujejo na njivi in bližnjih poteh. To odpira širše vprašanje: kaj se zgodi, ko se težava z divjadjo iz roba naselja preseli v prostor, kjer živijo družine, starejši in turisti?

Domačini pričakujejo ukrepanje

Prebivalci trdijo, da so o težavah že obveščali pristojne službe, a konkretnih rešitev niso dočakali. Opozarjajo tudi na zaraščene površine v okolici, kjer naj bi si divje svinje našle zavetje. Po njihovem bi redno čiščenje kanalov in neurejenih zemljišč lahko zmanjšalo možnost, da se živali zadržujejo tako blizu domov. »Ne želimo odškodnin. Želimo si predvsem, da lahko normalno živimo in brez strahu stopimo iz hiše,« pravi krajanka. In prav v tem je bistvo zgodbe: dokler se ne bo našla rešitev, bodo domačini vsak šum pred vrati poslušali z nelagodjem.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Regional

Novi kmetijski minister Janez Cigler Kralj je že ob prvem resnejšem srečanju s kmetijskimi organizacijami potegnil odmevno potezo. Z vladne spletne strani so umaknili prehranske smernice prejšnje vlade, ki so po njegovih besedah nastale mimo stroke in sprožile številne pritožbe.

Prvo sporočilo kmetom: ne bomo vas poslušali le na papirju

Janez Cigler Kralj je po današnjem posvetu s predstavniki kmetijskih organizacij nastopil z jasnim sporočilom: ministrstvo želi s kmeti delati kot s partnerji. Ne kot z neprijetno interesno skupino, ne kot z dodatkom k političnim dokumentom, ampak kot z ljudmi, ki vsak dan živijo realnost slovenskega podeželja. »Sam ne morem premakniti nič, če pa bomo s kmetijskimi organizacijami dobri partnerji, potem bomo naredili veliko,« je dejal po sestanku.

Minister je poudaril, da pričakuje zahteven, stalen in iskren dialog. Kmetijske organizacije so mu predstavile svoje zahteve, po njegovih besedah pa se približno dve tretjini teh vsebin pokriva s koalicijsko pogodbo. Med ključnimi nalogami so manj birokracije, poenostavitev postopkov, digitalizacija, večja dostopnost ukrepov in posebna skrb za mlade, ki bi ostali na podeželju ali se tja vrnili.

Smernice prejšnje vlade umaknjene: kaj je bilo sporno?

Najbolj odmevna poteza dneva pa je bil umik prehranskih smernic za leto 2025, ki jih je sprejela vlada Roberta Goloba. Cigler Kralj pravi, da so bile škodljive, pripravljene mimo stroke in deležne številnih pritožb. Še posebej resen je očitek, da so nekateri posamezniki trdili, da so bila njihova imena uporabljena brez prave možnosti vpliva na končno besedilo.

»Ne bom dovolil, da aktivizem prehiti stroko in kmetijske organizacije,« je poudaril minister. Prav ta stavek bo verjetno najbolj odmeval. Ne le med kmeti, ampak tudi med vsemi, ki so v zadnjih letih opozarjali, da prehranska politika ne sme postati ideološko bojišče.

Danes smo s spletišča Vlade RS odstranili vse tekste povezane s spornimi Slovenskimi smernicami za prehrano 2025. Dokument je bil objavljen v izdihljajih prejšnje vlade, ne da bi bil strokovno usklajen in ustrezno formalno potrjen. Javnost pozivamo, naj vsebin, ki so bile…

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) June 10, 2026

Stare smernice se vračajo, a le začasno

Z umikom dokumenta se v veljavo vračajo stare prehranske smernice. A tudi minister priznava, da te niso več dovolj. So zastarele, pravi, in ne odgovarjajo več potrebam ljudi. Zato napoveduje prenovo, v katero naj bi vključili vse ključne deležnike, tudi NIJZ in Inštitut za nutricionistiko.

Odločitev pozdravljajo tudi NIJZ, NUTRIS in Biotehniška fakulteta. Po njihovem mnenju umik ni zmaga enega prehranskega pogleda nad drugim, ampak priložnost za nov, bolj pregleden in strokovno usklajen proces. Ob tem opozarjajo, da Slovenci še vedno pojemo premalo zelenjave, stročnic, polnozrnatih žit in vlaknin, hkrati pa preveč manj ugodnih živil.

Hrana ni ideološki eksperiment

Prehranske smernice niso nepomemben dokument. Vplivajo na vrtce, šole, javne ustanove, zdravje ljudi in nenazadnje tudi na slovenskega kmeta. Zato mora biti njihova priprava resna, strokovna in poštena. Če bo nova vlada res znala združiti stroko, javno zdravje in ljudi, ki hrano pridelujejo, potem ta umik ne bo le politična poteza. Lahko bo začetek bolj zdravega odnosa do hrane, podeželja in zdrave pameti.

Pripravil: I.M.

Vir: STA

Koalicija je opoziciji ponudila sodelovanje pri ključnih vprašanjih države, Levica in Vesna pa sta vabilo zavrnili skoraj takoj. Uradno zato, ker naj bi bil dokument “vsebinsko prazen”. A prav ta hitra zavrnitev razkriva nekaj precej neprijetnega: ko pride možnost vpliva, je očitno najlažje ostati zunaj in metati očitke od daleč.

Ko je “ne” lažji od vsakega predloga

Poslanska skupina Levice in Vesne v partnerstvu s koalicijo ne bo sodelovala. Tako so odločili po prejemu uradnega vabila, sokoordinatorica Levice Asta Vrečko pa je pojasnila, da je osnutek dokumenta vsebinsko prazen, dosedanje poteze nove koalicije pa naj bi jasno kazale njeno usmeritev. A ravno tu se zgodba zaplete. Če je dokument res prazen, zakaj ga Levica ni poskusila napolniti s svojimi predlogi? Če je smer vlade po njihovem nevarna, zakaj se že vnaprej odpovedati možnosti, da bi jo popravljali, omejevali ali vsaj javno soočili s konkretnimi zahtevami? Najlažje je zavrniti. Veliko težje je priti za mizo, napisati rešitve, zahtevati spremembe in pokazati, da politika ni samo nasprotovanje zaradi nasprotovanja.

Partnerstvo ni bila poročna pogodba z vlado

Pri tem je pomembno poudariti, da partnerstvo ne pomeni vstopa v koalicijo. Ne pomeni podpore vladi. Ne pomeni, da bi Levica morala dvigniti roko za vsak zakon, ki pride iz vladnih vrst. Pomeni pa možnost sodelovanja pri večjih sistemskih vprašanjih, kjer bi lahko opozicija dala svoje pripombe, zahteve in popravke. Prav zato je zavrnitev Levice toliko bolj pomenljiva. Nihče jih ni silil, da postanejo del oblasti. Ponujena jim je bila možnost, da vplivajo. Oni pa so se tej možnosti odpovedali, še preden se je sploh začel resen pogovor. To ni ravno dokaz politične moči. Bolj spominja na udobje stranke, ki raje ostane v varni coni večnega očitanja.

Velike besede, majhna pripravljenost

Levica rada govori o socialni državi, zdravstvu, stanovanjih, delavcih in pravičnosti. Prav. To so pomembne teme. A če so res tako pomembne, potem bi jih morali odpreti povsod, kjer se ponudi priložnost. Tudi za mizo s političnimi nasprotniki. Morda predvsem tam. Če verjameš, da imaš boljše rešitve, jih pokažeš. Če verjameš, da vlada dela škodo, ji to dokažeš s konkretnimi predlogi, ne le z vnaprejšnjo zavrnitvijo. V tem primeru pa je Levica izbrala lažjo pot: dokument razglasiš za prazen, vabilo za nesprejemljivo, sebe pa za načelnega varuha ljudi. Lepo zveni. A ljudje od tega nimajo veliko.

Svoboda in SD sta zdaj pred testom

Medtem se v Svobodi in SD do vabila še nista opredelili. Njuna odločitev bo pokazala, ali bo opozicija v celoti sledila najtrši liniji Levice ali pa bo kdo vendarle preveril, ali se da iz pogovorov iztržiti kaj koristnega. Zavrnitev je politično vedno glasna, ni pa vedno pametna. Če bodo vrata zaprli vsi, bo koalicija dobila preprost odgovor za prihodnje očitke: sodelovanje smo ponudili, opozicija ga je zavrnila. In Levica ji je ta argument podarila prva. Skoraj na pladnju.

Ljudje ne živijo od politične drže

Na koncu ostane najbolj preprosto vprašanje: komu takšna politika koristi? Državljanom, ki čakajo na boljše zdravstvo? Mladim, ki iščejo stanovanja? Delavcem, ki jih zanimajo plače in davki? Težko. Njim ne pomaga, če stranka že na začetku reče, da za mizo ne bo sedla. Politična drža je lahko všečna, aplavz na družbenih omrežjih je lahko hiter, toda odgovornost se meri drugje. Meri se tam, kjer moraš tudi z nasprotnikom govoriti o rešitvah. Levica pa je tokrat izbrala nekaj drugega: ostati zunaj, kritizirati od daleč in se izogniti tveganju, da bi morala pokazati, kaj bi v resnici znala doseči.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook