Dan upora proti okupatorju bi moral biti praznik spomina, spoštovanja in državne zrelosti. A zapis Aste Vrečko je mnoge zmotil prav zato, ker ni ostal pri čestitki, temveč je praznik hitro spremenil v ostro politično sporočilo.

Namesto skupnega spomina – očitek političnim nasprotnikom

Asta Vrečko je ob državnem prazniku zapisala, da organizirana borba proti okupatorjem ne sme biti pozabljena, saj naj bi prav ta prihodnost omogočila tudi današnjim generacijam. Spomnila je na boj za mir, demokracijo in enakopravnost ter poudarila, da so to vrednote, na katerih je utemeljena slovenska država. Toda njen zapis se ni ustavil pri zgodovinskem spominu. V nadaljevanju je prešla v jasno politično obtožbo. Zapisala je, da tudi pri nas prihajajo tisti, »ki raje simpatizirajo s kolaboracijo kot uporom« in ki jim je »bližje razdvajanje kot solidarnost«. Prav te besede so sprožile burne odzive, saj so mnogi v njih prepoznali neposreden napad na politične nasprotnike in volivce drugačnega pogleda.

Praznik kot oder za ideološki obračun

Namesto da bi ministrica ob državnem prazniku iskala skupni imenovalec, je uporabila jezik, ki deli. Govorila je o porastu fašizma, avtokratih, skrajnih ideologijah, sovraštvu in uničenju, nato pa vse to navezala tudi na slovenski prostor. Takšen ton je med komentatorji vzbudil občutek, da praznik ni bil uporabljen za povezovanje, ampak za označevanje »naših« in »njihovih«. Pod objavo so se zato hitro vsuli komentarji. Nekateri so ji pritrdili, drugi pa so ostro opozorili, da je Slovenija svojo samostojnost dosegla leta 1991, s plebiscitom, osamosvojitvijo in novo ustavo. Več komentatorjev je zapisalo, da se ob takšnih praznikih vedno znova odpira stare ideološke rane, namesto da bi politika naredila korak nazaj.

Ko oblast govori o razdvajanju, a ga sama poglablja

Največji očitek Vrečkovi je prav v tem protislovju: v zapisu govori proti razdvajanju, obenem pa z ostrimi besedami jasno nakaže, kdo naj bi bil na »napačni« strani zgodovine. Takšno sporočilo iz ust ministrice ni več le osebno mnenje, ampak politični signal. In tu se odpira ključno vprašanje: ali lahko državni praznik sploh še ostane skupen, če ga predstavniki oblasti uporabljajo za obračun z drugače mislečimi? Prazniki bi morali narod vsaj za trenutek povezati. A po zapisu Aste Vrečko se zdi, da tudi dan upora proti okupatorju ostaja ujetnik stare slovenske delitve.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V vasi Avber se je včeraj popoldne zgodila huda nesreča s traktorjem, v kateri se je huje poškodoval komaj 16-letni fant. Traktor je zdrsnil po pobočju, se prevrnil, najstnik pa je ostal ukleščen pod vitlom.

Popoldne, ki se je v trenutku spremenilo v dramo

Včeraj popoldne je vas Avber pretresla huda nesreča s traktorjem. Po podatkih Policijske uprave Koper so bili policisti o dogodku obveščeni ob 14.10, ko je na dvorišču prišlo do nevarnega zdrsa vozila. Po prvih ugotovitvah je 16-letnik s traktorjem zapeljal vzvratno z dvorišča. V tistem trenutku pa je vozilo zdrsnilo po hribu približno pet metrov nižje. Tam se je traktor prevrnil, prizor pa je bil po prvih informacijah zelo resen.

Ostal ukleščen pod vitlom traktorja

Najstnik je po nesreči ostal ukleščen pod vitlom traktorja. Prav ta del nesreče kaže, kako hitro lahko delo ali premik s kmetijskim strojem postane izjemno nevaren, še posebej na nagnjenem terenu, kjer je prostora za napako zelo malo. Po prvih podatkih je mladostnik utrpel hujše poškodbe. Šlo naj bi za zlom obeh stegnenic, kar pomeni izjemno resno poškodbo, ki zahteva hitro in strokovno medicinsko pomoč.

Na pomoč tudi helikopter

Na kraj nesreče so posredovali reševalci, ki so poškodovanega 16-letnika oskrbeli. Zaradi resnosti poškodb so ga nato s helikopterjem prepeljali v UKC Ljubljana, kjer je prejel nadaljnjo zdravniško pomoč. Takšni dogodki vedno znova opozarjajo, kako nevarni so lahko traktorji in drugi kmetijski stroji, tudi kadar gre za navidezno kratek premik na domačem dvorišču. Teža stroja, teren, nagib in trenutek nepazljivosti lahko skupaj ustvarijo okoliščine, ki se končajo tragično ali skoraj tragično.

V vasi ostaja skrb za mladega fanta

Nesreča je pretresla lokalno okolje. Ko se poškoduje mlad človek, še posebej v domačem kraju, tak dogodek ne ostane le policijsko poročilo. Za njim so družina, sosedje, prijatelji in vprašanje, ki visi v zraku: kako hitro se lahko običajen dan spremeni v boj za zdravje. Za zdaj ostaja najpomembneje, da je bil fant hitro oskrbljen in prepeljan v bolnišnico. Vsi pa si želijo predvsem eno – da bi si po hudih poškodbah čim bolje opomogel.

Pripravil: I.M.

VIr: PU Koper, Facebook

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je ob dnevu upora proti okupatorju poslal sporočilo, ki presega zgolj praznično voščilo. Govoril je o svobodi, razdeljeni Sloveniji in državi, ki mora znova začeti služiti ljudem – ne politiki, sistemu ali privilegiranim krogom.

Praznik kot opomin, ne le spomin

Dan upora proti okupatorju je praznik, ki v Sloveniji vedno znova odpira vprašanje, kaj svoboda pravzaprav pomeni danes. Ne le v zgodovinskih knjigah, ne le v slavnostnih govorih, ampak tukaj in zdaj – v vsakdanjem življenju ljudi.
Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je v poslanici poudaril, da svoboda nikoli ni bila podarjena in da tudi nikoli ne sme postati nekaj samoumevnega. Po njegovih besedah je konec aprila 1941 pomenil trenutek, ko so se ljudje odločili, da se ne bodo uklonili. Slovenija je bila razkosana, okupator je želel izbrisati jezik, kulturo in voljo naroda, a se je zgodil upor.

»Preveč smo razdeljeni«

Stevanović je opozoril, da danes nimamo okupatorja v klasičnem smislu. Nihče nam ne zapoveduje v tujem jeziku, nihče ne prihaja nad nas z vojsko. A to še ne pomeni, da pritiskov ni.
Po njegovem se danes soočamo z drugačnimi pritiski: političnimi, gospodarskimi in vrednotnimi. Posebej ostro je opozoril na sisteme, ki prepogosto pozabijo na človeka, in na občutek, da so nekateri v državi pomembnejši od drugih.
»Država je včasih preveč zapletena za poštenega človeka in preveč prijazna do tistih, ki znajo izkoristiti luknje v sistemu,« je bilo eno izmed sporočil, ki najbolj odmeva.

Interesi ljudi pred politiko

Najmočnejši del poslanice je bil poziv, da mora Slovenija interese ljudi postaviti pred politiko, ideologijo, strankarske interese in osebne zamere. Stevanović meni, da narod, ki se prepira sam s seboj, ne more narediti koraka naprej.
Njegovo sporočilo je jasno: država mora služiti ljudem, ne sistemu, omrežjem ali privilegiranim krogom. V tem vidi tudi sodobno nadaljevanje vrednot upora – ne kot boj z orožjem, temveč kot vsakodnevno zavezo poštenosti, resnici, solidarnosti in dostojanstvu človeka.

Tudi Golob pozval k povezovanju

Ob prazniku se je oglasil tudi premier Robert Golob, ki opravlja tekoče posle. Tudi on je poudaril pomen poguma, solidarnosti, zaupanja in povezovanja. Po njegovem prihodnost ni določena vnaprej, ampak jo ustvarjamo skupaj, vsak dan.
In prav tu se obe poslanici srečata: pri opozorilu, da Slovenija v težkih časih ne potrebuje še več razdora, temveč več treznosti, poslušanja in odgovornosti. Vprašanje pa ostaja: ali bo politika tokrat znala slišati ljudi – ali bo vse ostalo le pri lepih prazničnih besedah?

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook

Dodatek k pokojnini za posebne zasluge znova odpira vroče vprašanje: komu država še vedno izplačuje posebne pokojninske ugodnosti in zakaj javnost za leto 2025 še nima celotne slike? Po podatkih, ki jih je objavil Spletni časopis, so bili med prejemniki oziroma upravičenci tudi znana imena in dediči nekdanjih prejemnikov.

Podatkov za leto 2025 še ni na mizi

Ministrstvo za delo, ki ga za zdaj še vodi Luka Mesec, po navedbah kritikov še ni uradno razkrilo celotnih podatkov o dodatkih k pokojninam za posebne zasluge za leto 2025. Prav tu se začne zgodba, ki je v javnosti znova odprla staro vprašanje: ali gre za pravično priznanje izjemnim posameznikom ali za ostanek sistema, v katerem politika odloča, kdo si zasluži več?

Gre za področje, ki je občutljivo že samo po sebi. Pokojnine so za mnoge upokojence komaj dovolj za dostojno življenje, zato vsaka informacija o posebnih dodatkih, še posebej visokih, hitro sproži ogorčenje.

Imena, zneski in vprašanje dedovanja

Spletni časopis je poročal, da je Svetlana Makarovič leta 2024 prejela 21.515 evrov dodatka k pokojnini za posebne zasluge, dodatek pa naj bi prejemala od leta 1999. Po istem poročanju je bil na vrhu Arnož Polič, sin pokojnega igralca Radka Poliča, z 30.965 evri v letu 2024 oziroma približno 2.580 evri mesečno neto dodatka. Spletni časopis navaja tudi, da je dodatek podedoval septembra 2022.

Še bolj bode v oči podatek o najdlje trajajočem podedovanem dodatku. Po poročanju istega portala naj bi Majda Branka Hribar podedovani dodatek prejemala že od leta 1969. Takšna številka pri marsikom sproži vprašanje: kako dolgo lahko traja pravica, ki izvira iz zaslug nekoga drugega?

Stari zakon, novo nezadovoljstvo

Pravna podlaga za izjemno priznanje in odmero starostne oziroma družinske pokojnine izhaja iz stare ureditve, odločanje pa je bilo vezano na posebne zasluge in predloge pristojnih organov. Zakon še vedno odpira vprašanje, kako naj sodobna država ravna z dediščino preteklega sistema.

Delo je lani poročalo, da je izjemne pokojnine po starem zakonu prejemalo 58 posameznikov, država pa je za to namenila skoraj 457.700 evrov, dodatnih dobrih 271.500 evrov pa za družinske člane po pokojnih zaslužnih športnikih, umetnikih in znanstvenikih. Skupaj to pomeni približno 730.000 evrov.

Ko javnost čaka odgovore

Zato se zdaj pritisk seli na ministrstvo. Če so podatki javni interes, potem javnost upravičeno pričakuje seznam, zneske in jasna pojasnila. Ne zato, da bi se kogarkoli javno linčalo, ampak zato, ker gre za denar vseh davkoplačevalcev.

In prav tu je jedro zgodbe: dokler bodo podatki prihajali pozno, po kapljicah ali šele po pritisku medijev, bo sum ostajal. Pri pokojninah, še posebej pri privilegijih, pa tišina nikoli ni dobra strategija.

Pripravil: I.M.

VIr: Omrežje X

Tina Gaber se že več tednov ni oglasila na družbenih omrežjih, kar je pri njenih sledilcih sprožilo številna vprašanja. Zdaj se širi še govorica, da naj bi z omrežij umaknila priimek Golob, a pri tej zgodbi je pomembna ena podrobnost: ni jasno, ali ga je tam sploh kdaj uporabljala.

Najprej poroka, nato fotografije, zdaj pa tišina

Tina Gaber in Robert Golob sta lani v začetku septembra stopila v zakonski stan v Vili Tartini v Strunjanu. Obred je potekal brez prisotnosti javnosti in medijev, vodil pa ga je ljubljanski župan Zoran Janković. Takrat je bil dogodek eden najbolj opazovanih v državi – zaseben, a hkrati tako javno zanimiv, da se mu skoraj ni bilo mogoče izogniti. Po poroki sta se mladoporočenca oglasila tudi javno. Robert Golob je po poroki dejal, da je “od danes naprej Tina Gaber Golob”. Sledile so fotografije, utrinki in zapisi, ki so javnosti dali vsaj nekaj vpogleda v njun veliki dan.

Zakaj je njena odsotnost tako opazna?

Prav zato je trenutna tišina toliko bolj nenavadna. Tina Gaber je znana kot vplivnica, ki je bila na družbenih omrežjih dolga leta zelo prisotna. Njeni profili niso bili le osebni dnevnik, ampak tudi prostor, kjer je gradila svojo javno podobo, delila stališča, fotografije in utrinke iz življenja. Zdaj pa se mnogi sprašujejo: zakaj se ne oglasi? Po navedbah, ki krožijo med sledilci, naj bi bila njena zadnja objava na Instagramu objavljena 20. marca. Od takrat pa nič. Nobenega pojasnila, nobene nove fotografije, nobenega javnega odziva.

Priimek Golob: izbrisan ali nikoli dodan?

V zadnjih dneh se je začela širiti tudi govorica, da naj bi Gabrova z družbenih omrežij izbrisala priimek Golob. A tukaj je treba biti previden. Na njenem Instagram profilu je trenutno vidno ime Tina Gaber, ne Tina Gaber Golob. Toda že septembra lani so nekateri mediji poročali, da po poroki na svojih spletnih profilih ni spremenila imena in da še vedno uporablja samo priimek Gaber. To pomeni, da za zdaj ni mogoče potrditi, da je priimek Golob res izbrisala. Bolj zanesljivo je reči, da ga na družbenih omrežjih ni videti – vprašanje pa ostaja, ali ga je tam sploh kdaj dodala.

Fotografije ostajajo, vprašanja pa tudi

Ob tem je pomembna še ena podrobnost. Po dostopnih informacijah na njenih profilih še vedno ostajajo skupne fotografije, tudi poročni in zasebni utrinki. To vsaj za zdaj ne kaže na popoln izbris skupne zgodbe iz javnega prostora. A splet, kot vedno, tišino hitro napolni z vprašanji. In ko gre za znan par, še posebej za zakonca predsednika vlade, je vsaka odsotnost, vsak izbrisan ali nedodan priimek, vsaka nenavadna pavza takoj pod drobnogledom. Kaj se dogaja? Za zdaj je iskren odgovor samo eden: uradnega pojasnila ni, govorice pa so glasnejše prav zato, ker Tina molči. O zadevi smo za pojasnilo povprašali tudi Tino Gaber, vendar njen odgovor še čakamo.

Pripravil: I.M.

Vir: Instagram, Facebook

Danes, 27. aprila, Slovenija praznuje dan upora proti okupatorju – državni praznik, ki nas vrača v eno najtežjih obdobij naše zgodovine. To ni le dela prost dan, ampak opomin, da svoboda nikoli ni bila samoumevna.

Praznik, ki nosi težo zgodovine

Dan upora proti okupatorju obeležujemo 27. aprila, ko se Slovenija spominja začetkov organiziranega odpora med drugo svetovno vojno. Praznik je povezan z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda leta 1941, v času, ko je bilo slovensko ozemlje pod okupacijo in ko se je zdelo, da so prihodnost, jezik in narodna samozavest nevarno ogroženi.

Za mnoge je to dan spomina na pogum ljudi, ki so se v negotovih razmerah odločili, da se ne bodo uklonili. Ne gre le za zgodovinski datum v koledarju, temveč za simbol odpora, trme in prepričanja, da ima narod pravico obstati.

Zakaj je 27. april dela prost dan?

Dan upora proti okupatorju je v Sloveniji državni praznik, ob katerem se izobeša tudi slovenska zastava. Vlada med prazniki, ob katerih se izobeša zastava Republike Slovenije, posebej navaja tudi 27. april.

Prav zato marsikdo današnji dan preživi doma, z družino, na izletu ali ob krajšem oddihu pred prvomajskimi prazniki. A za prazničnim mirom stoji resnejše sporočilo: spomin na čas, ko mir ni bil samoumeven in ko so bile odločitve posameznikov lahko vprašanje življenja ali smrti.

Praznik, ki še vedno odpira vprašanja

Kot številni zgodovinski prazniki tudi 27. april v slovenski javnosti včasih odpira različne razlage in razprave. A ne glede na politične poglede ostaja njegovo jedro jasno: spomin na odpor proti okupaciji in na ljudi, ki so verjeli, da se pred nasiljem, raznarodovanjem in strahom ne sme molčati.

V tem je tudi današnje sporočilo praznika. Ne govori samo o preteklosti, ampak tudi o sedanjosti. O tem, kako hitro lahko pozabimo, kaj pomeni svoboda. In kako pomembno je, da jo znamo varovati, ne le slaviti.

Dan za spomin, ne le za počitek

Današnji praznik je zato več kot podaljšan konec tedna. Je dan, ko se lahko ustavimo, pogledamo nazaj in se vprašamo, kaj bi brez poguma prejšnjih generacij sploh imeli danes. Svoboda se pogosto zdi tiha, skoraj nevidna. A prav zato jo je treba znati ceniti, dokler jo imamo.

Pripravil: I.M.

Vir: Wikipedija

Anže Kopitar je po dvajsetih sezonah v ligi NHL tudi uradno sklenil svojo izjemno športno pot. Po zadnji tekmi so ga pospremile stoječe ovacije, ob njem pa sta bila tudi hčerka Neža in sin Jakob – dva razloga, zaradi katerih se zanj zdaj začenja drugačno, bolj družinsko poglavje.

Zadnja tekma, ki je bolela bolj kot poraz

Slovenski hokej je dočakal trenutek, za katerega smo vedeli, da prihaja, pa se nanj vseeno ni bilo mogoče zares pripraviti. Anže Kopitar, kapetan Los Angeles Kings in eden največjih slovenskih športnikov vseh časov, je po porazu kraljev proti Colorado Avalanche končal svojo bogato kariero. Los Angeles je v prvem krogu končnice izgubil še četrtič zapored, serija se je končala s 4:0 v zmagah za Colorado. A tisti večer rezultat ni bil edina zgodba. Pravzaprav je v ozadju skoraj zbledel. V ospredju je bil človek, ki je dvajset let nosil isti dres, isto številko in isto odgovornost.

Stoječe ovacije za dečka iz Slovenije

Kopitar je zadnjo tekmo odigral pred domačimi navijači v Crypto.com Areni. Na ledu je preživel 17 minut in 52 sekund, v statistiko vpisal strel na gol, nalet in 67 odstotkov dobljenih sodniških metov. Tokrat ni dosegel gola, ni prispeval podaje. A to ni bil več večer številk. Po koncu tekme so se igralci Colorada po tradicionalnem stisku rok pri njem zadržali nekoliko dlje. Tudi nasprotniki so vedeli, da se poslavljajo od velikana. Nato so ga obkrožili še soigralci, dvorana pa mu je namenila stoječe ovacije.

"I mean, over the course of your career, whether it's 5, 10, 15, 20 years, I think you want to be remembered as a good teammate first and foremost."

A class act. A true pro. Congratulations on an incredible career, Anze Kopitar 👏

Full postgame presser ⬇️ pic.twitter.com/cGdflthGpB

— DNVR Avalanche (@DNVR_Avalanche) April 27, 2026

»Hvala za vse, AK11!«

Ganljivo se je odzvala tudi Hokejska zveza Slovenije. Kopitarja so opisali kot igralca, ki je s talentom, predanostjo, delovno etiko in športnim duhom navduševal hokejski svet ter Slovenijo predstavljal na največjem odru svetovnega hokeja. Njegova kariera res ni le zgodba o golih, podajah in dveh Stanleyjevih pokalih. Je zgodba o tem, da lahko tudi iz majhne hokejske države pride igralec, ki ga spoštuje ves svet. Hrušičan je postal obraz slovenskega hokeja, kapetan, ambasador in vzor generacijam, ki so zaradi njega prvič prijele za palico.

Anze Kopitar leaves the ice for the final time in his NHL career 🩶 pic.twitter.com/6IGEe5VJg6

— NHL (@NHL) April 26, 2026

Zdaj bo predvsem oče

Na novinarski konferenci sta bila ob njem tudi hčerka Neža in sin Jakob. Kopitar ni skrival čustev. Dejal je, da je trenutek sladko-grenak, da bo potočil še kakšno solzo, a da je to življenje. Najbolj se je dotaknil stavek o družini. Zaradi kariere je bil, kot je priznal, doslej le občasni oče. Zdaj bosta Neža in Jakob očeta imela ves čas. In morda je prav v tem najlepši konec športne pravljice. Led je zapustil kapetan. Domov pa se vrača oče.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

V nedeljo zvečer so seizmografi zabeležili šibek potres v bližini Zgornjega Jezerskega. Čeprav magnituda ni bila visoka, je bil potres zelo plitek, zato so ga lahko nekateri prebivalci v okolici tudi začutili.

Nedeljski večer prekinil rahel tresljaj

V nedeljo, 26. aprila 2026, ob 20.55 so tla na območju Jezerskega za hip zadrhtela. Nadžarišče potresa je bilo približno šest kilometrov severozahodno od Zgornjega Jezerskega, torej na območju, kjer so ljudje vajeni miru, gora in tišine – ne pa nenadnega občutka, da se je pod nogami nekaj premaknilo.

Po osnovnih podatkih je imel potres magnitudo 1,2. Na prvi pogled gre za šibek potres, takšen, ki ga marsikdo sploh ne zazna. A tokrat je pomemben še en podatek: globina je bila le dva kilometra. Prav plitvi potresi se lahko v bližini nadžarišča občutijo bolj izrazito, čeprav so po moči majhni.

Šibek, a dovolj blizu, da ga kdo opazi

Ko se zgodi potres takšne magnitude, običajno ne povzroči škode. Ne gre za dogodek, ob katerem bi pričakovali razpoke na stavbah ali večje posledice. Je pa lahko dovolj, da nekdo v mirnem večeru zasliši rahlo pokanje, začuti kratek sunek ali opazi, da se je predmet na polici za trenutek premaknil. Takšni dogodki nas pogosto presenetijo prav zato, ker pridejo nenadoma. Ni opozorila, ni uvoda, ni časa za razmislek. Samo kratek trenutek, nato pa vprašanje: »Sem to res začutil?«

Jezersko leži na občutljivem gorskem območju

Območje severne Slovenije in širšega alpskega prostora ni neznano po potresni dejavnosti. Večina takšnih potresov je šibkih in jih zaznajo predvsem merilne naprave, občasno pa jih opazijo tudi prebivalci. Tokratni potres je bil zabeležen na koordinatah 46,44 severne zemljepisne širine in 14,47 vzhodne zemljepisne dolžine.

Podatki so bili posodobljeni 27. aprila 2026 ob 7.01, kar pomeni, da so seizmologi dogodek naknadno obdelali in dopolnili osnovne informacije.

Majhen potres, a opomin, da se tla nikoli povsem ne umirijo

Čeprav tokrat ni razloga za preplah, takšni tresljaji vedno znova spomnijo, da živimo na območju, kjer se zemlja ves čas premika. Večino teh premikov sploh ne občutimo. Včasih pa nas narava za sekundo ustavi – dovolj, da dvignemo pogled, prisluhnemo tišini in se vprašamo, kaj se je pravkar zgodilo.

Pripravil: I.M.

Vir: ARSO

Zoran Stevanović je v državnem zboru hitro pokazal, da predsedniškega kladivca ne misli držati le za okras. V objavljenem posnetku z izredne seje je dal vedeti, da poslovnik velja za vse – tudi za poslance iz lastnih vrst.

Nova drža na vrhu državnega zbora

Zoran Stevanović, novi predsednik Državnega zbora, je že ob prvih vodenjih sej pokazal precej drugačen slog, kot so ga bili mnogi vajeni. Manj popuščanja, manj raztegovanja razprav in predvsem veliko več sklicevanja na pravila. Njegova izvolitev na čelo DZ je bila po podatkih o sestavi novega sklica povezana z novim razmerjem moči po volitvah, saj je bil za predsednika izvoljen 10. aprila 2026. V praksi pa zdaj kaže, da funkcije ne razume kot protokolarne, temveč kot zelo konkretno nalogo: držati red v dvorani.

Ko opomin pade tudi po lastnih

Najbolj odmevno je, da Stevanović ni pogledal skozi prste niti poslanki Katji Kokot iz Resni.ce. Čeprav prihajata iz iste politične skupine, jo je opozoril, ko je ocenil, da razprava ne teče po pravilih. Prav ta trenutek je mnogim padel v oči. V slovenski politiki namreč ni ravno vsakdanji prizor, da predsedujoči tako neposredno opozori »svoje«. S tem je Stevanović poslal jasno sporočilo: v dvorani ne bo veljala strankarska bližina, ampak poslovnik.

Černač, Cigler Kralj in meja dovoljenega

Podobno odločen je bil tudi pri bolj izkušenih parlamentarcih. Zvone Černač in Janez Cigler Kralj sta naletela na predsednika, ki ni dopuščal proceduralnega raztezanja. Posebej pri zahtevi za repliko na repliko je Stevanović mirno, skoraj hladno pojasnil, da tega poslovnik ne dovoljuje. Brez dvignjenega glasu, brez dolgih razlag – samo rez. In prav ta mirnost je njegovemu nastopu dala dodatno težo.

Lena Grgurevič naletela na hladen zid

Največ odzivov pa je sprožil trenutek z Leno Grgurevič iz Gibanja Svoboda. Ko je poskušala predsedniku sugerirati, komu naj podeli opomin, jo je Stevanović hitro ustavil. Ni dovolil, da bi poslanka prevzela vlogo razsodnice iz klopi. Na družbenih omrežjih so mnogi ta prizor razumeli kot simbol novega vodenja: manj kaosa, manj medsebojnega ukazovanja in več jasne hierarhije v dvorani.

Bo red zdržal tudi, ko se razgreje politika?

Stevanović se za zdaj predstavlja kot predsednik DZ, ki želi biti enako strog do vseh. To mu lahko prinese pohvale, lahko pa tudi nove konflikte, ko bodo razprave postale bolj napete. Parlament ni učilnica, a včasih deluje, kot da jo potrebuje. In če bo Stevanović vztrajal pri tem slogu, se bo kmalu pokazalo, ali slovenska politika res sprejema red – ali pa ga hvali samo takrat, ko udari po drugih.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Sredi noči so škofjeloški policisti obravnavali prometno nesrečo, ki že na prvi pogled odpira več vprašanj. Komaj 18-letni voznik naj bi brez vozniškega izpita in pod vplivom alkohola z neregistriranim mopedom trčil v neregistriran traktor pred seboj.

Nočna vožnja se je končala z nesrečo

Malo po polnoči se je na območju občine Gorenja vas – Poljane zgodila prometna nesreča, ki bi se lahko končala precej huje. Po doslej zbranih podatkih je 18-letnik vozil neregistriran moped, pri tem pa naj ne bi imel vozniškega izpita. Pred njim je vozil neregistriran traktor. V nekem trenutku je mladi voznik mopeda trčil vanj. Kaj natančno je botrovalo trčenju, policisti še ugotavljajo, že prvi podatki pa kažejo na nevarno kombinacijo okoliščin, ki na cesti nikoli ne obeta nič dobrega.

Alkotest pokazal visoko stopnjo alkohola

Policisti so 18-letniku odredili preizkus alkoholiziranosti. Rezultat je bil zaskrbljujoč: 1,10 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. To je količina, pri kateri voznikovo zaznavanje, odzivnost in presoja praviloma močno odpovedo. In prav tu se zgodba spremeni iz običajne nočne nesreče v opozorilo. Brez izpita, z neregistriranim vozilom in pod vplivom alkohola je voznik sedel na moped ter se podal na cesto, kjer ni ogrožal le sebe, temveč tudi druge udeležence.

Neregistriran moped in neregistriran traktor

Posebnost nesreče je tudi ta, da po podatkih policije nista bila registrirana ne moped ne traktor. To odpira dodatna vprašanja o tehnični brezhibnosti, odgovornosti lastnikov in tem, kako pogosto se po lokalnih cestah še vedno znajdejo vozila, ki tam ne bi smela biti. Podeželske ceste so ponoči pogosto slabo osvetljene, hitrosti se zdijo nižje, nevarnost pa je lahko še večja. Dovolj je trenutek nepazljivosti. Dovolj je alkohol. Dovolj je napačna odločitev.

Opozorilo, ki ga ne gre preslišati

Policisti bodo zoper 18-letnika izvedli ustrezne postopke. A ta primer je več kot le zapis v policijski statistiki. Je opomin, kako hitro se lahko nočna vožnja spremeni v nevarno lekcijo. Cesta ne odpušča lahkomiselnosti. Še posebej ne takrat, ko se za volan oziroma krmilo usede nekdo brez izpita, z alkoholom v telesu in vozilom, ki sploh ne bi smelo biti v prometu.

Pripravil: I.M.

Vir: PP Škofja Loka