Javila se nam je bralka Katja – pes laja vsako noč, soseda je prijavila… a naletela na hladen tuš!
Katja že leto dni ponoči ne more spati. Sosedov pes laja neprestano – včasih tudi po tri ure skupaj. Posnela je hrup, vložila prijave, obvestila vse pristojne – a odzivi so bili zgolj simbolični.
Namesto konkretnega ukrepanja je naletela na vrtenje v krogu, v katerem vsak organ za ukrepanje pokaže na nekoga drugega. Njena zgodba razkriva, kako neučinkovit je obstoječi sistem, ko gre za zaščito miru stanovalcev pred dolgotrajnim pasjim laježem.
Njeno zgodbo nam je bralka Katja sporočila po tem, ko prebrala naš članek, ki je požel izredno veliko odzivov: Sosedje se pritožujejo nad vašim psom? Tako grdo vas lahko uradno ‘zafrknejo’.
Pes neprestano laja – dokazi, prijave, a nobenega ukrepa
»Sama sem pred kratkim zaradi neprestanega nočnega lajanja psa (ki se dogaja že od lanskega poletja – za katerega imam zbranih več mesecev zvočnih dokazov, prijav policiji, medobčinskemu redarstvu, saj je pes lajal neprestano po več ur v nočnem času) klicala policijo, ki pravi, da zaradi pasjega laježa ne morejo ukrepati.
Z njihove strani je bil opravljen le pogovor s sosedom, vendar me nihče ni obvestil, da bi bil izveden kakršen koli uradni ukrep. Po tej izkušnji imam vtis, da sistemskih in učinkovitih mehanizmov za zaščito občinskega odloka o miru stanovalcev v nočnem času zaradi laježa psa v resnici ni ali pa so izjemno redko uporabljeni,« je zapisala bralka.
Kaj je odgovorila veterinarska inšpekcija?
Po njeni prijavi se je odzvala tudi veterinarska inšpekcija. V odgovoru so zapisali:
»Imetniku psa je bila v zvezi z ugotovljeno nepravilnostjo izdana ureditvena odločba, po kateri je oskrbnik moral psu zagotoviti predpisan pesjak, kar je bilo tudi zagotovljeno. Drugih nepravilnosti v postopku nismo ugotovili.
Glede izpolnjevanja določil občinskih odlokov se obrnite na pristojno medobčinsko inšpekcijo. V primeru pomanjkljivega nadzora nad psom (pes se potepa, prosto giblje brez nadzora lastnika…) se takoj, ko pride do takšnega dogodka, obrnite na policijo ali redarsko službo, ki lahko kršitelja sankcionira.«
Katja pa pojasnjuje, da so razmere še vedno problematične:
»V mojem primeru je veterinarska inšpekcija začetno ukrepala – pes je bil sprva privezan na verigo in lastniku izdala kazen ter nalog, naj psa namesti v zanj primeren prostor. Trenutno je pes večino časa zaprt v pesjaku, ki pa se nahaja v neposredni bližini našega spalnega okna (objekt črne gradnje). Kadar je pes izpuščen, pogosto sam tava po vasi oziroma ni na povodcu. V zvezi s tem sem s strani policije prejela namig, da lahko v času, ko je pes na prostosti, pokličem na postajo za morebitno ukrepanje.«
Pesjak kot rešitev? Hrup zdaj še bližje
»V postopku je bila ugotovljena minimalna, a formalno zadostna skrb za psa, zaradi česar je bil postopek zaključen. Hrupne motnje, zlasti nočno lajanje pa za pristojne očitno niso bile zadosten razlog za nadaljnje ukrepe, čeprav za nas kot stanovalce predstavljajo resno in ponavljajočo se motnjo.«
Medobčinska inšpekcija
»Kar se tiče medobčinske inšpekcije, ki je bila vključena v komunikacijo, sem prejela zgolj ustno zagotovilo, da zadevo obravnavajo oziroma so jo obravnavali. A kot dobro veste, njihova pristojnost in delovni čas ne omogočata ukrepanja v primerih, ko pes laja sredi noči, na primer ob polnoči.
Čeprav se mi zdi, da se pristojni organi vsaj po telefonskih pogovorih sodeč nekako obračajo na pritožbe z razumevanjem, se vsak pristojni organ pri vprašanju konkretnega ukrepanja sklicuje na drug organ oz. nezmožnost ukrepanja, kar v praksi pomeni, da učinkovite zaščite ni.«
Kaj pravi zakonodaja in zakaj ne deluje v praksi?
Na prvi pogled zakonodaja ne dopušča dvoma. Več predpisov jasno opredeljuje, kaj pomeni motenje miru – in kdo naj bi ukrepal. Med ključnimi so:
1. Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1)
8. člen določa, da je motenje nočnega miru s hrupom (npr. glasna glasba, kričanje, tudi pasji lajež) med 22. in 6. uro prekršek, za katerega lahko policija izreče globo. V praksi pa policija največkrat poda le ustno opozorilo.
2. Stvarnopravni zakonik (SPZ)
99. člen določa, da ima posameznik pravico do zaščite posesti, kadar je ta motena kar vključuje tudi dolgotrajno zvočno vznemirjanje iz sosednjih nepremičnin. A gre za civilni postopek, ki zahteva zasebno tožbo, pravno pomoč in pogosto dolgotrajno obravnavo.
3. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv)
Zakon predvideva ukrepe v primeru zanemarjanja živali, a če ima pes streho nad glavo, hrano in vodo, inšpektor pogosto ne vidi razloga za nadaljnje ukrepanje, četudi pes moti sosede.
4. Občinski odloki
Vsaka občina ima svoj odlok o javnem redu, ki dodatno opredeljuje, kdaj gre za prekršek. A nadzor izvajajo medobčinski redarji, ki pa običajno ne delajo ponoči, ko se večina kršitev dogaja.
Zakonski okvir obstaja, a izvajanje odpove
Vse skupaj pomeni, da je zakonodaja sicer razmeroma jasna – a razpršena med več predpisov in organov, ki delujejo vsak v svojem okviru. Ko gre za pasji lajež ponoči, pa se ti okviri ne povežejo v učinkovit sistem:
- Policija redko izreče globo, ker hrupa ne meri.
- Veterinarska inšpekcija ne ukrepa, če pes ni zanemarjen.
- Redarstvo nima nočne službe.
- Civilne tožbe so zamudne in zahtevajo sredstva.
Pes laja, a nihče ne ukrepa in vsak pokaže na nekoga drugega?
»Vsak pristojni organ pri vprašanju konkretnega ukrepanja sklicuje na drug organ oz. nezmožnost ukrepanja, kar v praksi pomeni, da učinkovite zaščite ni,« je zapisala bralka.
In prav zato objavljamo ta primer, da pokažemo, kako pogosto ostane posameznik brez zaščite, čeprav naj bi jo zakon zagotavljal.
Opomba uredništva:
Vse navedeno temelji na dejanski korespondenci z bralko. Ime je zaradi zasebnosti spremenjeno. Če imate tudi vi podobno izkušnjo, nam lahko pišete na [email protected].
Napisal: K. J.
Viri: ZJRM-1, SPZ, ZZZiv, Poročila Varuha človekovih pravic RS, sodnapraksa.si, odgovor veterinarske inšpekcije, izkušnja bralke
