Otrok me ignorira – je to faza ali klic na pomoč?
Otrok, ki ne sliši, kar rečemo. Ki se ne odzove, ko ga pokličemo. Ki nas »spregleda«, kot da nas ni. Starši se ob tem pogosto počutimo nemočne, užaljene ali celo jezno. A pomembno vprašanje ni, zakaj nas otrok ignorira – ampak kaj nam s tem sporoča.
Je to samo faza? Preizkušanje meja? Ali nekaj globljega, naprimer klic na pomoč?
Najprej: ne jemljite osebno
Ko nas otrok ignorira, ni nujno, da je nespoštljiv. Še manj, da nas ne mara. Pogosto gre za razvojno fazo, ko otrok raziskuje svojo neodvisnost. Ignoriranje je lahko del iskanja lastnega prostora, želje po odločanju ali odziv na preobremenjenost.
Namesto da se počutimo zavrnjene, se vprašajmo: Kaj se dogaja z otrokom? Ne: Kaj je narobe z mano?
Možni razlogi, zakaj otrok ignorira
1. Testira meje
Otrok preverja, koliko vztrajni smo. Če desetkrat rečemo »pospravi igrače«, a nikoli ne sledi posledica, se uči, da nas lahko izklopi.
2. Išče nadzor
Z ignoriranjem otrok dobi občutek moči – odloča, kdaj bo reagiral. To je pogosto pri otrocih, ki se sicer počutijo nemočne ali spregledane.
3. Je čustveno preobremenjen
Otroci težko predelujejo stres. Ko jih preplavijo občutki (jeza, sram, utrujenost), se lahko zaprejo vase – tudi navzven.
4. Občutek neupoštevanosti
Če otrok čuti, da ga ne slišimo, začne vračati enako. Ne zanalašč, ampak kot vzorec: Če mene nihče ne posluša, zakaj bi jaz poslušal?
Otrok me ignorira – Kaj lahko naredim?
1. Vzpostavimo stik pred navodilom
Namesto da kričimo iz druge sobe: »Ugasni televizijo!«, najprej pristopimo, pogledamo v oči in rečemo: »Čas je za večerjo.« Dotik, očesni stik in miren ton naredijo čudeže.
2. Bodite dosledni
Če nekaj rečemo, naj to velja. Brez dolgih pogajanj ali praznih groženj. Otrok naj ve, da mislimo resno – tudi brez vpitja.
3. Opazuj, ne sodi
Namesto: »Spet me ignoriraš!«, raje: »Opazim, da ne želiš govoriti. Si utrujen? Je kaj narobe?« Otrok naj začuti, da ga resnično želimo razumeti.
4. Spodbujaj izražanje
Pomagaj otroku poimenovati čustva. Pogovor o tem, kaj doživlja, zmanjšuje potrebo po zapiranju vase.
5. Preveri rutine in odnose
Je otrok v zadnjem času bolj razdražljiv, zaprt, odmaknjen? Ima dovolj spanja, gibanja, pozornosti? Včasih ignoriranje ni trma – ampak znak stiske.
Kdaj je ignoriranje res znak za alarm?
Če otrok več tednov ne reagira, se umika iz stikov, izgublja zanimanje za igro ali ljudi, postane apatičen ali izrazito jezen – potem ne gre več le za fazo.
V takih primerih je priporočljivo, da se posvetujete z otroškim psihologom ali svetovalcem. Bolje prej kot prepozno.
Poslušaj, tudi ko te ne posluša
Otrokovo ignoriranje je pogosto komunikacija – čeprav tiha. Ne pomeni nujno, da nas ne spoštuje, ampak da morda ne zna drugače izraziti svojih potreb. Kot starši imamo moč, da se odzovemo z razumevanjem, ne z jezo.
Vsak »neodziv« je lahko priložnost za stik. Ne takoj. Ne vedno. A dolgoročno – vsekakor.
Napisal: K. J.
Viri:
- National Child Traumatic Stress Network (NCTSN)
- Child Mind Institute – “When Kids Refuse to Listen”
- American Psychological Association – “Discipline That Works”
- UNICEF Slovenija
