Ali poper preteče in druge zanimivosti o popru
Poper je poleg soli najbolj poznana začimba na svetu. Ker poper v sebi skriva ogromno skrivnosti, smo se odločili, da vam jih razkrijemo. Ste kdaj razmišljali zakaj točno kihnete, če povonjate poper? V nadaljevanju prispevka boste to tudi ugotovili. Poper je zdaj začimba, ki jo lahko dokaj poceni kupimo na vsakem koraku, nekoč pa je zavzemal največji delež trgovin in bil vreden svoje teže v zlatu. Preverite vse zanimivosti, zgodovino in uporabo popra nekoč in danes. Več o začimbah smo že pisali tukaj.
Poper: Sadje ali zelenjava?
V teoriji je poper rastlina, glavni adut pa njen sadež. Ali to pomeni, da gre za sadje? Nikakor ne. Če začnemo pri vrhu klasifikacije popra se uvršča v kraljestvo rastlin (plantae) in deblo semenk (magnoliophyta). Zdaj smo že pri razredu, kamor poper pade v razred dvokaličnic (magnoliopsida) in kasneje v red poprovcev (piperales). Družina popra so poprovke (piperaceae), rod pa Piper. Črni poper se v latinskem jeziku imenuje Piper Nigrum.
Poper v medicinskih namenih nekoč in danes
Moderna medicina je veliko lastnosti podedovala iz medicine starega sveta in tradicionalne medicine kot take. Tudi danes je poper uporabljen za lajšanje bolečin. Med najbolj rednimi in poznanimi uporabniki popra za te namene so pripadniki indijanskih plemen na področju Severne Amerike ter klasični ranocelci na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Poper se je v taki medicini uporabljal že pred več kot devet tisoč leti. Mnoga ljudstva so ga uporabljala tudi za zdravljenje zaprtosti, zobobolov, opeklin, nespečnosti in ustnih abscesov.
Vrste popra na svetu
V trgovini in na tržnici lahko najdemo več vrst popra, ki ga prepoznamo predvsem po barvah. Tako poznamo črni, zeleni, beli, rdeči in sivi poper. Najbolj poznan je seveda črni poper, ki je na svetu tudi najbolj razširjen in daleč najbolj uporabljan. Zeleni poper se lahko pohvali z nekoliko sadnim priokusom. Beli poper se dodaja juham in omakam, v svojem bistvu pa gre za zreli poper brez lupine. Rdeči poper je najredkejši med vsemi in ga nabiramo iz popolnoma zrele rastline. Sivi poper pa je na koncu le preprosta mešanica belega in črnega popra.
Od kod pride poper?
Poper raste na rastlini poprovec ali poper, kot začimbo pa uporabljamo njen sadež. Sama rastlina je približno deset metrov visoka ovijalka, ki raste ob drevesih. Do njenega tridesetega leta starosti se lahko na leto dvakrat pobira sadeže. Domovina popra je Indija, največje pridelovalke pa so tudi Brazilija, Vietnam, Malezija in Indonezija.
Kratka zgodovina popra
Poper je znan že več tisočletij, zapise o njem pa najdemo po celem svetu. Kulinarike Indije pozna poper že najmanj dve tisočletji. Črni poper je bil najden v nosnicah Ramzesa II., ki je bil mumificiran leta 1213 pred našim štetjem. Zapise najdemo tudi v rimskem cesarstvu skozi njegov celoten obstoj, pred tem pa v grški zgodovini, starodavnem Egiptu, Mezopotamiji in Jemnu. Poper je imel izjemno visoko vrednost, ki si je danes ne znamo niti predstavljati. Ena izmed legend pravi, da naj bi bil poper vreden svoje teže v zlatu. O popru je pisal tudi Plinij starejši, ki je pisal o njegovi podobi, uporabi in priljubljenosti.
Poper je bil priljubljen vse do odkritja »Novega sveta«, ko so na prizor stopili čiliji in podobne razhudnikovke. Ti so lažje rasli na področju Evrope, ki je dobivala primat v svetu. Pred šestnajstim stoletjem je poper gojilo ljudstvo Jave, Sunde, Sumatre, Madagaskarja, Malezije in drugod po Aziji. Ta ljudstva so po večini trgovala s Kitajsko ali pa uporabljala poper za lokalno uporabo.
Poper v različnih jezikih
Poper kot mu rečemo v slovenskem jeziku je v različnih kulturah in jezikih izrečen popolnoma drugače. Latinski jezik je poper imenoval piper. V spodnjem seznamu lahko najdete različne zapise popra v enajstih jezikih poleg slovenskega.
- Slovenščina – poper
- Angleščina – pepper
- Romunščina – piper
- Francoščina – poivre
- Danščina – peber
- Španščina – pimienta
- Turščina – biber
- Nemščina – pfeffer
- Italijanščina – pepe
- Hrvaščina – papar
- Ruščina – perec
- Finščina – pippuri
Sestava popra je precej neznana
Ena čajna žlička popra, ki tehta približno šest gramov vsebuje vitamin K (13 % dnevnega vnosa), železo (10 % dnevnega vnosa) in mangan (18 % dnevnega vnosa). Poleg tega najdemo tudi sledi beljakovin, vlaknin in arom.
Od kod popru njegova vročica?
Poper je za svoj značilen okus in ostrino hvaležen alkaloidu z imenom piperin. Črni poper vsebuje med pet in deset odstotki piperina, beli poper še nekoliko več. Rafiniran piperin je v svoji masi skoraj enako pikanten ali vroč kot kapsaicin, ki ga najdemo v čilijih. Zunanja plast črnega popra je sestavljena iz arom terpena – germakren, limonen, pinen, beta-kariofilen in alfa-felandren. Ti dajejo saden, lesni ali cvetni priokus.
Zakaj kihnemo zaradi popra?
Če bi povohali poper, bi kihnili ali pa bili zelo blizu tega. Piperin v popru namreč zdraži nosnice zaradi svoje pikantnosti, a je pravi razlog še vedno nejasen. Glavne študije, ki se s tem ukvarjajo, navezujejo kihanje ob popru tudi vzdržljivost osebe na pikantnost jedi.
Kako shranjevati poper, da ne izgubi okusa in arome?
Pravilno shranjen poper bo svoj okus in aromo obdržal tudi več let. Obe lastnosti prične izgubljati v svojem četrtem letu zato je bistvenega pomena, da ga pravilno shranjujemo. Daleč najboljše lastnosti bo imel do šestega meseca po nakupu, a je vse odvisno od vaše percepcije njegovega okusa, pikantnost in vonja.
Poper shranjujte na sobni temperaturi v temnem prostoru. Najboljše je, če je shranjen v neprodušnih posodicah, ki so narejene iz stekle. Če ga kupite v plastični vrečki, je najbolje poper preseliti v stekleno posodico, ki jo je možno neprodušno zapreti.
Kako vem, da je poper še dober?
Kot smo omenili v prejšnjem odstavku, je vse odvisno od vaše »imunosti« na poprovo pikantnost in vonj. Če niste prepričani kako dolgo je poper že pri vas, lahko to enostavno preverite in ugotovite, ali je še dober. S pomočjo nožka ga zdrobite ali pa to storite s prsti. Povohajte ga med drobljenjem s prsti in če vam vonj odgovarja, potem je poper še dober. Če arome ni več, potem je poper najverjetneje izgubil svoje lastnosti začimbe.
Avtor: Žiga Kastelic, FOTO: pixabay.com
