Si predstavljaš 10 dni brez hrane? To, kar je doživela ona, ti bo spremenilo pogled na post
Post kot pot k celostni prenovi: telesno razstrupljanje in duhovno prebujenje
V svetu, ki nas sili v stalno hitenje in pretirano konzumacijo – informacij, hrane, odnosov –, je post morda eden zadnjih prostorov tišine. In resničnosti. Duhovna voditeljica Karmen Kristan v intervjuju na iskreni.net opozarja, da je post več kot odrekanje – je povabilo. Vračanje. Obnova.
Post ni stradanje – je nekaj čisto drugega
“Postenje ni stradanje. Gre za razstrupljanje in obnavljanje telesa, duše in duha,” pove Karmen Kristan, ki že trinajst let vodi duhovne vaje s postenjem. Sicer pa – pozabite na običajne odpovedi. Ekranom, sladkarijam, cigaretom. To ni to. “Gre za izročitev Bogu, za držo ponižnosti, kjer se zavem svoje slabotnosti – in tudi svoje ljubljenosti,” doda.
In res. Ko se odpoveš trdi hrani, se zgodi nekaj zanimivega. Telo začne govoriti. Glasno. Jasno. Brez filtra. In duša mu sledi.
Zakaj je fizični post skoraj izginil?
Kristan opozarja: “Z odpovedjo ekranom si ego hitro pripiše zasluge – ‘jaz pa zmorem’. Pravi post pa oslabi ego in okrepi duha.” Kar ni le duhovna domislica. Po treh dneh tekočega posta telo preklopi iz presnove glukoze v ketogeno stanje. Po domače: začne se prehranjevati iz svojih lastnih maščobnih zalog. Sliši se ekstremno – pa ni. Je naravno. In zdravilno.
Avtofagija – proces, kjer telo odstranjuje poškodovane celice in se obnavlja – se po navedbah Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) iz ZDA sproži prav v takih pogojih. In to je tisto, kar postu daje tudi znanstveno težo. Ne le verskega pomena.
Ampak – zakaj smo se temu odpovedali?
Deloma zaradi udobja. Deloma zaradi neznanja. In deloma zato, ker smo duhovne prakse zreducirali na moralne obveznosti. Kar pa post nikoli ni bil. Nikoli.
Duhovni eksperiment ali potovanje vase?
“Post je močan simbol, da nas živi Bog in da smo v njegovi roki,” pravi Kristanova. V skupinah, ki jih vodi – v Strunjanu in na Krku – udeleženci deset dni ne jedo trde hrane. Pijejo sokove, zeliščne čaje, izvirsko vodo. Včasih kefir iz domačih kefirjevih zrn. Maše, kontemplativna molitev, skupno branje evangelijev.
“Duhovna hrana je najpomembnejši del posta.”
In res, po petih dneh se začne čistiti tudi duša. Nežno, a globoko. Ljudje se začnejo jokati. Ne zato, ker bi jih bilo sram. Ampak zato, ker se znotraj nekaj premakne. Odpira. In – kot pravi Kristanova – “Bog nas v teh dneh poveže. Smo kot družina.”
Praktični vidik? Nič manj pomemben.
Post je treba znati izpeljati. Ni šala. In ni za vsakogar. “Ne moreš kar začeti čez noč,” opozarja. Teden dni prej je treba opustiti kavo, alkohol, cvrtje, sladkor. Povečati vnos presne hrane. Telo potrebuje pripravo.
Za tiste, ki delajo, skrbe za otroke ali enostavno nimajo časa za desetdnevni post, je na voljo milejša oblika: prekinjevalni post. 16 ur samo tekočine, v osmih pa hrana. Polnovredna. Brez packarij. “Tudi takrat pride do avtofagije,” doda. Ne tako močne kot pri popolnem postu, a vendar.
Povratek – najtežji del
Ko se post zaključi, pride skušnjava. Ogromna. Zmažeš pico? Sendvič? “Ne!” pravi Kristanova. Telo potrebuje počasen prehod. Presna zelenjava, kakovosten kruh, jajca – ampak od kokoši, ki je videla sonce in travo, ne iz baterijske reje. Da se telo ne sesuje.
Po postu se okusi izostrijo. “Tvoje telo ti samo pove, kaj mu ustreza in kaj ne.” In takrat imaš možnost. Da ostaneš v tem občutku. Da se ne vrneš nazaj. V stare vzorce. Star kruh. Stare strupe.
Občestvo kot prostor ozdravljenja
V skupnosti je moč. Vedno. Kristanova vodi štirikrat letno desetdnevne postne odmike – pred veliko nočjo, junija in dvakrat septembra. “V desetih dneh se zgodi ogromno. Ne samo na telesu – tudi v duši. In duhu.”
Počutje? Drugačno. “Oči se zasvetijo, koža zažari, človek oživi.” Udeleženci se med seboj povežejo. Včasih pridejo iz Šentjurja, Lendave, Avstrije. Ni važno. V tistem trenutku so vsi eno. Sliši se romantično – ampak to je moč skupnosti. Ne teorija. Praksa.
Ignacijanska metoda poslušanja. Skupna molitev. Duhovno spremljanje. Ne kot terapija, temveč kot trialog: jaz, ti in Bog. Čisto preprosto. Čisto močno.
Hrana kot odnos – ne ideologija
“Prehranjevanje nikoli ne sme postati religija,” opozarja Kristanova. Če ti nekdo iz ljubezni ponudi domač pršut – ga sprejme. Čeprav ne je mesa. “To sprejmem iz njihove ljubezni in ga z ljubeznijo pojem. Verjamem, da to mojemu telesu ne škoduje.”
Pavel je podobno svetoval Korinčanom – pomembno je, da ne pohujšaš bližnjega. (1 Kor 10,31)
Kristanova dodaja še eno dimenzijo: “Na svojem vrtu vidim, kako majhen je moj prispevek. Bog je tisti, ki daje rast. Mi smo sodelavci.”
In res – od Celja do Krasa vse več ljudi znova goji svojo hrano. Ne zaradi trenda. Zaradi stika. Prsti. Miru. “Doma pridelana hrana bolj nasiti. Ima večjo vrednost. In človek poje manj.”
Zakaj danes bolj kot kadarkoli?
Zaradi odtujenosti. Ne poznamo več lastnega telesa. Kaj šele duše. “Razvajenost in odtujenost od telesa nas oropata naravne modrosti,” opozori. In dodaja: “Ko se izprazniš, te Bog lahko napolni.”
Post torej ni religiozni relikt. Niti čudežna dieta. Je vabilo. Pot vase. In navzven. K občestvu. K naravi. K Bogu.
Ali to res deluje? Mnogi, ki so poskusili, ne dvomijo več.
Pripravil: N. Z.
Vir:
- NIH (National Institutes of Health)
- Svetopisemski citati (Evangeliji, 1 Kor 10,31, Mt 4,4)
- Pogovor z duhovno voditeljico Karmen Kristan na iskreni.net
- Frančiškanska zbirka Lectio Divina
- Evropsko združenje za nutricionistiko
