Ta napaka pri računu v tujino se ponavlja najbolj pogosto (in je draga)
Če izdajate račun v tujino, je najpomembnejše tole: najprej ugotovite, ali je kupec davčni zavezanec (podjetje) ali končni potrošnik, nato pa pravilno določite, kje je kraj obdavčitve in ali se DDV obračuna pri vas ali pri kupcu. V praksi največ napak nastane, ko podjetje na pamet napiše »brez DDV« ali spregleda obveznosti poročanja (DDV-O, RP-O, OSS). Če se pravil držite že ob izdaji računa, si prihranite poznejše popravke in doplačila.
Zakaj je pri tujih računih prvo vprašanje vedno: podjetje ali potrošnik?
Ker se pravila za DDV pri čezmejnih transakcijah v EU in izven EU v veliki meri lomijo prav tu. Pri storitvah je splošno pravilo, da je pri B2B (podjetje–podjetje) kraj obdavčitve tam, kjer ima naročnik sedež, kar v slovenski zakonodaji določa 25. člen ZDDV-1.
V praksi to pomeni:
- če opravljate storitev podjetju v EU (z veljavno ID za DDV), DDV pogosto obračuna kupec (reverse charge),
- če enako storitev opravite fizični osebi, se pravila lahko obrnejo in DDV lahko ostane pri vas ali pa se prenese v državo potrošnika (npr. pri določenih digitalnih storitvah in prodaji na daljavo).
Kdaj velja “reverse charge” in kaj mora pisati na računu?
Pri številnih B2B storitvah v EU se uporablja mehanizem obrnjene davčne obveznosti: DDV ne obračuna dobavitelj, ampak prejemnik storitve. EU pravilo je zapisano v Direktivi o DDV (člen 196), DDV plača prejemnik, kadar storitev spada pod splošno B2B pravilo in dobavitelj ni ustanovljen v državi, kjer je davek dolgovan.
Kaj to pomeni za račun v praksi:
- na računu ne zaračunate slovenskega DDV,
- obvezno navedete ID za DDV kupca,
- jasno označite, da se uporablja obrnjena davčna obveznost (reverse charge).
Evropska komisija (Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo – GD TAXUD) pri pravilih izdajanja računov izrecno poudarja, da je pri B2B dobavah praviloma treba izdati račun in upoštevati EU pravila, pri čemer imajo države lahko še svoje dodatne zahteve.
Primer iz prakse: slovensko podjetje izda račun avstrijskemu podjetju za programiranje. Avstrijsko podjetje ima veljavno AT ID za DDV. Tipičen scenarij je reverse charge, na računu je navedeno, da DDV obračuna prejemnik.
Kdaj mora slovensko podjetje zaračunati DDV kupcu v EU?
Najpogostejši primeri, kjer DDV ni “samoumevno” reverse charge:
- ko prodajate končnim potrošnikom (B2C),
- ko gre za transakcije, kjer posebna pravila določijo kraj obdavčitve drugače (npr. nekatere storitve, povezane z nepremičninami, vstopnine na dogodke ipd. tu je treba biti posebej previden in gledati pravilo za konkretno storitev).
Pri B2C čezmejni prodaji znotraj EU so se pravila za e-trgovanje in določene storitve močno poenotila s sistemom OSS (VEM), ki omogoča poročanje v eni državi za več držav članic. FURS ima za to poseben dokument in pojasnila o “Posebnih ureditvah VEM-OSS”, veljavnih od 1. 7. 2021.
Slovenski portal SPOT (državni podjetniški portal) povzema, da je OSS namenjen poenostavitvam pri prodaji na daljavo in določenih storitvah potrošnikom v drugih državah EU.
Kaj če je kupec izven EU in račun izdate brez DDV?
Pri izvozu (blago) ali storitvah kupcem iz tretjih držav (npr. ZDA, Švica, Srbija) je DDV pogosto lahko oproščen, vendar je razlika med “oproščeno” in “brez DDV” v dokazilih.
Praksa:
- pri blagu morate imeti dokazila, da je blago zapustilo EU (carinski in transportni dokumenti),
- pri storitvah morate znati pokazati, zakaj je kraj obdavčitve izven Slovenije (npr. status naročnika, sedež, pogodba, korespondenca).
Če dokazil ni, se lahko v nadzoru zgodi, da se transakcija obravnava drugače, kot ste mislili in takrat se pogovarjate o popravkih obračunov.
Ali drži, da je dovolj napisati “brez DDV”?
Ne. To je eden najpogostejših mitov.
Mit: “Če napišem ‘brez DDV’, je vse pokrito.”
Dejstvo: Na računu mora biti razvidno, zakaj DDV ni obračunan (npr. reverse charge ali oprostitev) in pogosto tudi na kateri pravni podlagi temelji transakcija.
Če poslujete z davčnimi zavezanci v EU, je v praksi pomembno tudi, da preverite veljavnost ID za DDV kupca. Za to obstaja uradno orodje VIES Evropske komisije.
Kdaj in kako to poročate FURS-u (DDV-O, RP-O, OSS)?
Izdaja računa v tujino ni konec zgodbe, ker se del transakcij poroča posebej.
- RP-O (rekapitulacijsko poročilo): uporablja se za poročanje določenih dobav blaga in storitev davčnim zavezancem v druge države članice EU. V navodilih eDavki je jasno opisano, kdo mora obrazec predložiti in kaj se vanj (ne) vpisuje.
- DDV-O: transakcije morajo biti usklajene tudi z DDV obračunom.
- OSS (VEM): če prodajate potrošnikom v EU (določene storitve ali prodaja na daljavo), se lahko poročanje preusmeri v OSS, kjer prek enotnega sistema poročate DDV za druge države članice.
Praktično pravilo: če imate občutek, da “račun gre v EU, pa saj to ni nič”, si vzemite minuto več in preverite, ali je transakcija B2B (RP-O/ reverse charge) ali B2C (možen OSS).
Kaj morate preveriti pred izdajo računa, da ne popravljate za nazaj?
Najbolj uporabna kontrolna lista v praksi je kratka:
- Kdo je kupec? podjetje ali potrošnik
- Kje ima sedež? EU ali izven EU
- Je ID za DDV veljavna? (če gre za B2B v EU)
- Kaj prodajate? storitev ali blago, in ali veljajo posebna pravila
- Kaj mora pisati na računu? jasno označen reverse charge/oprostitve, pravilni podatki
- Kaj morate poročati? DDV-O, RP-O ali OSS
Če imate te točke urejene, se večina “klasičnih” težav (napačen DDV, manjkajoča klavzula, napačno poročanje) sploh ne zgodi.
Na koncu je bistveno, da pri izdaji računa v tujino ne ugibate: pravila so v EU precej natančno postavljena, v Sloveniji pa jih je treba dosledno povezati še z obrazci in evidencami. Ko enkrat razumete razliko med B2B in B2C ter med EU in tretjimi državami, je večina odločitev rutinirana in račun je hkrati pravilen in “branljiv” tudi v morebitnem nadzoru.
Pripravil: J.P.
Vir: FURS, SPOT – Slovenski podjetniški portal, Evropska komisija (GD TAXUD), ZDDV-1
