Zakaj jajca danes stanejo več kot kdajkoli prej – in kdo na tem služi?
Včasih se spremembe v družbi ne pokažejo na volitvah ali v zakonodaji. Pokažejo se v trgovini – pri hladilniku z jajci.
ZDA, marec 2025. Na vogalu newyorške ulice – tam, kjer trgovine z utripajočimi neonskimi napisi prodajajo sendviče in časopise – je novinar Mediuma za zajtrk pojedel dve jajci. Umešani. Enostavni. Vsako je stalo en dolar. In se ob tem vprašal: Kako smo prišli do tega?
Nekaj blokov stran, v razkošnih pisarnah proizvajalcev jajc, se o tem verjetno ni nihče preveč spraševal.
Ampak mi se bomo.
Cena, ki se podvaja – in sporočilo, ki ga prinaša
V letu 2023 je bila povprečna cena dvanajstih jajc v ZDA okoli 4,50 USD. Danes znaša tudi do 12 dolarjev – odvisno, seveda, od kakovosti in lokacije. U.S. Bureau of Labor Statistics navaja, da je bila rast cen v tem času skoraj 200-odstotna.
In ne – ni to zgolj zaradi hipsterskih jajc proste reje iz kmetije z instagrama.
Tudi Slovenija ni imuna. Po podatkih Statističnega urada RS so cene desetih jajc proste reje v letu 2022 znašale povprečno 2,40 evra. V začetku leta 2025 pa se na policah Mercatorja, Spar-a in Hoferja pojavljajo cene okoli 3,30–3,60 evra. Kar je – da, skoraj 50 % več.
Kaj se dogaja? In zakaj prav jajca?
Ko kokoš kihne, ekonomija zakašlja
Krivca ni težko najti. Vsaj na prvi pogled. Ime mu je H5N1 – visoko patogena različica ptičje gripe, ki se je po svetu razširila v letu 2022 in povzročila pravi masaker med kokošmi.
Reuters poroča, da je bilo v ZDA zaradi preprečevanja širjenja okužbe usmrčenih več kot 148 milijonov kokoši. Tudi Evropa ni bila prizanesena – v Italiji, na Nizozemskem, v Franciji in na Poljskem so morali v letih 2022–2024 pobiti milijone živali.
Kako to izgleda v praksi? Precej grobo. Če v perutninski farmi odkrijejo eno okuženo kokoš, se zaradi strogih protokolov (in strahu pred pandemijo) pobije celotna jata. Brez izjeme. Takšen je postopek. Brutalen – a “učinkovit”.
In če kokoši ni, ni jajc.
Ampak – ali je to res vse?
Ko bolezni izkoriščajo tisti, ki že imajo največ
Leta 2023 je največji proizvajalec jajc v ZDA – Cal-Maine Foods – doživel neprijetno epizodo. The New York Times je poročal, da so bili na sodišču spoznani za krive sodelovanja v kartelnem dogovarjanju o cenah. Ja, medtem ko so potrošniki plačevali vedno več, so v ozadju nekateri največji igralci usklajevali cene in povečevali dobičke.
Danes ameriško pravosodno ministrstvo preiskuje, ali se zgodovina ponavlja. Sum ostaja – a uradnih rezultatov še ni.
Ampak številke govorijo zase.
V letu 2015 je ptičja gripa povzročila približno 40-odstotni dvig cen, opozarja pravnik za konkurenčno pravo Basel Musharbash v seriji analiz za The Medium. Danes – po skoraj enaki epidemiji – beležimo več kot 200-odstotni skok.
Sliši se… sumljivo?
Naša glava, ko stvari ni – zakaj nam jajca zdaj pomenijo več?
Če si se zalotil, da si pri zajtrku zreš v jajce in ga ne poješ kar tako – nisi sam.
Dr. Paul Harrison, vedenjski znanstvenik in raziskovalec potrošniškega vedenja, je za The Medium dejal: “Večina našega vedenja temelji na dojemanju, ne na realnosti. Ko nekaj postane redko, se nam zdi vrednejše.”
To pomeni: ko nas je strah, da bo nekaj zmanjkalo, bomo to bolj cenili. In bolj kupovali. Tudi če ne potrebujemo.
To ni le zgodba o ekonomiji – temveč tudi o psihologiji. Pomanjkanje nas spremeni. Če jajc ni, jih želimo še bolj. In če so dražja, se nam zdijo celo boljša. Logično? Ne. Človeško? Povsem.
Sistem, ki predpostavlja neskončnost. Telo, ki je končno.
Kokoš – to čudno, vsakdanje bitje – ne more znesti več kot eno jajce na dan. Včasih celo manj. In to ne glede na to, ali jo hraniš z zlato krmo ali s pesmijo.
A kljub temu ekonomija deluje, kot da ni omejitev. “Naši gospodarski modeli temeljijo na predpostavki neskončne rasti,” opozarja Harrison. “A kokoš ne more zneseti več jajc, kot jih lahko.”
To je srž problema. Sistem, ki zahteva vedno več, se ne ujema z biološkimi realnostmi. In ko pride do trenja – kdo trpi? Potrošnik. Kmet. In na koncu – kokoš.
Kaj pa Slovenija?
Naj ne bo pomote – Slovenija ni v vakuumu. Čeprav po podatkih Ministrstva za kmetijstvo pokrijemo več kot 90 % domačih potreb z lastno proizvodnjo jajc, se spremembe na globalnih trgih takoj poznajo.
Cene krme, energentov, embalaže – vse to se oblikuje globalno. Če ameriški trg zmanjša izvoz, evropski kupci (tudi slovenski trgovci) iščejo alternativne vire. Pritisk naraste. Cene zrastejo. In to ne le na papirju, ampak tudi v radovljiški trgovini ali v grosistovem katalogu v Logatcu.
Poleg tega – ko večji evropski proizvajalci (recimo Nizozemska) zaprejo farme zaradi ptičje gripe, to neposredno vpliva tudi na slovenske distributerje, ki od tam uvažajo jajca višjih kakovostnih razredov.
Kako se odzvati? In kaj to pomeni dolgoročno?
Ni enostavnih rešitev. Ampak nekaj možnosti obstaja.
Ekonomistka dr. Tanja Kodre z Ekonomske fakultete v Ljubljani pravi, da bi morali več staviti na lokalne prehranske sisteme: “Manjši pridelovalci, ki neposredno prodajajo kupcem, so manj izpostavljeni globalnim šokom. Potrebujemo podporo za tovrstne verige.”
Druga pot? Kritičen razmislek o tem, koliko rasti sploh potrebujemo – in kdo si jo privošči. Morda moramo priznati: sistem, v katerem vse temelji na nenehni rasti, včasih ne deluje. In jajce, to navadno, tiho živilo, nam to sporoča bolj jasno kot marsikatera analiza.
Ko dražje jajce pove več kot sto govorov
Ko boš naslednjič v vrsti na blagajni z jajci v košarici, si morda zastavi vprašanje: Zakaj je to tako drago? Ne zgolj “koliko stane”, ampak: “Kdo je na drugi strani te cene?” Kdo zasluži. In kdo izgubi.
Morda se prav v tej preprosti, vsakdanji situaciji skriva odgovor na večja družbena vprašanja – o zaupanju, o moči, o krhkosti naših sistemov.
In mogoče je čas, da prisluhnemo. Ker včasih je najglasnejši alarm… tišina kokošje jate.
Vir:
- Reuters
- The Medium
- The New York Times (NYT)
- U.S. Bureau of Labor Statistics (BLS)
- Statistični urad RS (SURS)
- Ministrstvo za kmetijstvo RS
- EF UL – dr. Tanja Kodre
Pripravil: N. Z.
