Afriška Dolenjka Jana Dular: V Sloveniji čutim veliko strahu
Že kot štiriletna deklica je staršem pričela govoriti: »Poslušajta me, resno govorim, ko bom zrasla, bom šla v Afriko pomagat otrokom.« Jana Dular iz Jurke vasi pri Straži tako začne opisovati svoje sanje iz otroških let. To pa niso ostale zgolj sanje – tridesetletna Jana, univerzitetno diplomirana pravnica, danes že sedmo leto živi v Afriki, kjer številnim ponuja znanje in veščine, vsako leto pa se za en mesec vrne v Slovenijo. »Temwanani – prinašalko ljubezni«, kot ji rečejo v njeni malavijski vasi, smo za trenutek ujeli na njenem nedavnem potopisnem predavanju v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Povedala nam je veliko o njenih humanitarnih projektih v Ugandi, Tanzaniji in Malaviju.
Pred štirimi leti ste v vasi Mazembe odprli vrata kulturno-izobraževalnega centra Ela, kjer vsak dan skrbite za 250 otrok, parsto mladincev ter žensk. So Malavijci z navdušenjem sprejeli vaš center?
Vsako jutro pride k meni 50 otrok s posebnimi potrebami. So naglušni, slabovidni, imajo disleksijo in nikakor ne morejo napredovati v višje razrede. Za njih imamo poseben program (urimo jih v grafo-, fino- ter grobomotoriki, učimo jih pisati črke, številke in govoriti angleščino). Vsako popoldne pa v moj center pride okoli 200 otrok. Pridejo na delavnice branja, pisanja, matematike, angleščine, športnih ter likovnih aktivnosti. Ko prihajajo v center, kar poskakujejo od navdušenja. Pri meni dobijo vse – šolski material, učitelje, kvalitetno učno pomoč, ljubezen in sprejetost. Otroke tudi nahranim, da imajo kvaliteten obrok na dan. Zanj so zelo hvaležni – vsi počakajo, da ima vsak pred sabo krožnik, nato se s hvalnico zahvalijo za hrano, za učitelje ter za mamo Jano – tako me namreč kličejo. Od mojih afriških otrok se veliko naučim. Kako biti hvaležen za vse, kar imamo. Reči hvala za vsak obrok, ker za marsikoga ni samoumeven.
V vaših očeh je videti, da sta vas afriška lepota in njena srčnost prevzeli. Pa vendar Afričane tarejo svojevrstni problemi …
Ne morem na splošno govoriti o Afriki, kajti to je celina 54 držav. Lahko pa iz izkušenj govorim o vaseh iz treh držav, kjer pomagam. Tam imajo ljudje hude skrbi – ali bodo njihovi otroci zjutraj jedli, kako bodo uspeli poplačati račune, če bo kdo zboli, kajti vse je samoplačniško. Tam ni takšnega zdravstvenega sistema, kot ga imamo mi. Tarejo jih skrbi, kako bodo starši poplačali šolnine za njihove otroke. Kvalitete, zasebne šole so plačljive: od 400 evrov vse do par tisoč evrov. Javne šole, ki pa so brezplačne, pa imajo ogromne pomanjkljivosti in so na nivoju neprimerljive z zasebnimi šolami. Povprečne plače v državi Malavi (kjer sem zadnjih šest let) so 30 evrov na mesec. V Sloveniji imamo socialno podporo pa otroške dodatke. Če družine potrebujejo pomoč, se razpišejo razni dobrodelni koncerti, akcije in tako se marsikomu pomaga. Afriške vlade pa rečejo: »Dragi ljudje, sami se znajdite.« Afričani se tako zanašajo nase in na svoje ročne spretnosti. Prodajo sadje in zelenjavo, da zaslužijo kakšen evro na dan. Izdelujejo izdelke iz lesa, nakit, ki ga kupijo turisti, in tako lažje preživijo družino.
Da najbolje spoznaš drugo kulturo in njihove običaje, je pomembno znanje njihovega jezika. Kako ste se sprva sporazumevali z domačini?
V začetku je bila pomembna angleščina. Ko sem šla v Ugando, mi je bilo pomembno, da grem v državo, kjer je uradni jezik angleščina. Ko greš potem v vas, je veliko težje. Osnove se zmeniš z rokami, nato začneš malo govoriti njihov jezik, ko te kdo nauči frazo ali dve. Ko domačinu rečeš kaj v njegovem jeziku, je izredno zadovoljen in vidi, da se trudiš. V Malaviju, kjer sem zdaj, je uradni jezik angleščina, poleg njega pa še jezik chichewa, nato pa ljudje govorijo še jezik svoje skupnosti. V moji vasi Mazembe ljudje pripadajo skupnosti Tonga in govorijo jezik chitonga. V šestih letih sem se ga toliko naučila, da se lahko kvalitetno sporazumevam tudi z najmlajšimi, ki so stari eno leto, ko pridejo v mojo šolo. Okoli se je jih imam 250 in tudi disciplina je pomembna. Toliko znam, da jih skontroliram. Vse se da, a počasi. Napišeš si en stavek, ga nosiš napisanega v žepu in ga desetkrat prebereš in si ga počasi zapomniš. Potem pa se jezika hitro navadiš, saj ga slišiš vse okoli sebe in ti hitro pride v uho.
Iznajdljivosti, ustvarjalnosti in delavnosti na afriški celini ne manjka. Katere lastnosti imajo Afričani, ki jih najbolj pogrešate pri Slovencih? Obstaja kakšna vrednota, ki bi nam bila lahko za zgled?
V Sloveniji čutim veliko strahu od ljudi. Takrat tistim, ki pridejo do mene po nasvet, povem o Afričanih. Kako kljub vsem težavam, ki jih tarejo, vedno ohranijo optimističen pogled na situacijo, vero, da se bo vse dobro izteklo. Afričani znajo užiti trenutke in jih živeti v svoji takojšnjosti. Če imajo kakšne probleme, o njih ne govorijo, ker vedo, da jih s tem potencirajo. Zato se raje vedno osredotočijo na iskanje rešitev. Mene so vseh teh vrednot in veščin naučili oni – kako biti hvaležen za vsak obrok, kako biti hvaležen, da spiš v topli postelji, da imaš streho nad glavo. Tudi pred vsakim svojim obrokom se zahvalim, da mi je ta podarjen. Tega so me naučili moji afriški otroci. Preden grem spat, se zahvalim za lep dan, hvaležna sem, da sem zdrava, ljubljena, svobodna in srečna. Življenje v Afriki je res drugačno, je srčno prav vsak dan.
Prvega septembra ste se v Slovenijo vrnili za par tednov. Slovesa znajo biti čustveno zelo izčrpajoča. Kako se vsakokrat soočate z njimi?
Moram reči, da je vsakič, ko pridem in odidem, lažje. Nekako najdem notranjo moč in razum ter si rečem: »Ko bom v Sloveniji, bom te trenutke doživela čim bolj polno s svojo družino in prijatelji. Bom super teta mojima nečakinjama, dobra sestra in pozitivna hčerka.« Vse je v nas. Je pa absolutno res, da moderna tehnologija prinese čudovito bližino tudi na daljavo. S sestro sva tako konstantno v komunikaciji, si pošiljava slike, filmčke in ko se vrnem nazaj v Slovenijo, sploh ni občutka, da me ni bilo. Ko zapuščam Afriko, je to tudi ena preizkušnja za moje zaposlene Malavijce, vaščane in otroke. S tem uvidim, da projekte cenijo, saj ko pridem nazaj, vse stoji in teče kot mora. To so tiste vizije, ko greš delat humanitarne projekte, da ko boš nekoč odšel, da bodo tvoje delo in projekti toliko cenjeni, da jih bodo nadaljevali. Bit vsega je jih naučiti znanja, kajti ti predstavljajo dolgoročni napredek.
Veliko humanitarcev pride za eno leto, dve, pa mislijo, da bo dovolj. Čim obrnejo hrbet in gredo iz države, se stvari uničijo. V moji vasi točno vedo, kaj je doprinos Jane in njenega centra za vseh 250 otrok, par stoterih mladincev in žensk. Seveda pa je izjemno pomembno dejstvo, da ko prideš pomagat, da res spoštuješ ljudi, njihovo kulturo, se ji prilagodiš in znotraj nje doprineseš, kar lahko. Ljudi vprašaš, kaj je tisto, česar se morajo naučit, kakšne priložnosti jim lahko nudiš in tako začneš. Počasi. Z razumom. Z ljubeznijo.
Kako so vas sprejeli, ko ste se sprva za eno leto pojavili v Afriki kot študentka prava?
Afričani so izjemno odprtega tipa, kdaj kar preveč. Ne gre samo za to, da jim nekaj daš, ker s tem ne narediš nič. Naučiti jih je treba veščin in jim ne nositi pečenih rib na krožniku. Zato vedno pravim, da je najpomembnejše osredotočiti se na izobrazbo. Če otroke naučim brati in pisati, bodo v nadaljnjem življenju manj izkoriščeni, kot bi bili sicer. V moji vasi ljudje vedo – Jane ne prosimo za denar, ona ti da izobrazbo, ti da svoj čas. Starši so srečni, ker lahko za šest ur na dan svoje otroke brez skrbi pošljejo k meni, ker vedo, da bomo za njih lepo poskrbeli, da jih bomo nahranil, jim dali dobro šolanje. Seveda sem na začetku v sebi nosila evropski način dela in mišljenja – vse hitro, takoj, zmenimo se in to naredimo. V Afriki to ne gre tako, tam gre vse bolj počasi. Pa ne zato, ker bi bili leni, ampak ker sta okolje in klima drugačna. Pa tudi dobro moraš raziskati stvari, da ne boš izkoriščen. Ko sem gradila 140 kvadratnih metrov velik izobraževalni center, sem morala najprej raziskati, na čigavi zemlji bo stal. Šefi vasi so mi rekli: »Kar vzemi, zastonj, kar začni.« Kot pravnica sem se zavedala, kako pomembni so pravni temelji, kar koli pač počneš. Moraš biti zelo previden. Naučila sem se tudi, da ne govorim ljudem, kaj bom naredila, ampak naredim in potem o tem poročam tistim, ki to želijo slišati.
Torej o projektih govorite, ko so zrealizirani. Morda kakšen namig o projektu, ki je trenutno v ospredju in skrit v rokavu?
Ker vse projekte, ki sem jih začela, zdaj srčno vodijo Afričani, jaz pa jih nadzorujem, sem se začela osredotočati na svojo prihodnost in na dejstvo, kako bom tudi jaz preživela. Pred kratkim sem napisala knjigo Jana Dular: The warm heart of Africa (www.africabook.info), ki jo želim predstaviti svetu, kajti tako bodo ljudje izvedeli tudi za vse projekte, ki jih vodim in se zaljubili v moja stotere afriške angele. Skozi knjigo pa bodo uvideli tudi drugo, pozitivno, navdihujočo podobo Afrike in njenih srčnih ljudi.
Darujte, če lahko:
Prejemnik: KULTURNO IZOBRAŽEVALNO DRUŠTVO ELA
Ulica: OB SAVI 38
Kraj: 1000 LJUBLJANA
Račun (transakcijski račun): SI56 0203 8009 0249 043
BIC koda: LJBASI2XXXX
Koda NAMENA: OTHR
Namen: Donacija
Kaj vse je naredila Jana Dular?
Pod www.drustvoelaorg/projekti so navedeni vsi projekti, tu so našteti le nekateri.
– Leta 2009 je šeset mesecev pomagala skupnosti Batwa v Ugandi, kjer je z ekipo domačinov Batwance učila sajenja poljščin, gradnje bambusovih hiš in pričela s projekti prehranjevanja 600 otrok.
– Dva meseca je pomagala v Ugandi, kjer je obnovila center za otroke s posebnimi potrebami.
– Istega leta je s pomočjo slovenskih Rotary klubov in z individualnimi prispevki pomagala zgraditi osnovno šolo za 350 masajskih otrok.
– Leta 2011 je samostojno zgradila izobraževalni center Ela in poskrbela, da vsa leta deluje. V njem vsak dan poteka tudi triurni pouk za 50 otrok s posebnimi potrebami. Vsak, ki pride v šolo, dobi v tem centru tudi brezplačno kosilo. Tu vodijo tudi vsakodnevne izobraževalne delavnice (matematika, angleščina, branje, pisanje, šport, umetnost) za okoli 200 osnovnošolskih otrok, hkrati vodijo še Elin mladinski klub (dramski krožek, plesna, pevska skupina, nogometni in odbojkarski klub) in sponzorirajo 11 srednješolcev s šolninami.
– Ustanovila je klub za ženske s 50 članicami (učijo jih finančne pismenosti in jih urijo pri ustanavljanju in vodenju majhnih poslov).
– Vsako leto obdari 850 otrok iz OŠ Mazembe z osnovnošolskimi potrebščinami.
– Devet mesecev je skrbela za pet sirot iz vasi Mazembe s tremi obroki na dan, jim obnovila dom ter jim pomagala s projektom do samozadostnosti.
Pripravila: Dragica Ribič, foto: osebni arhiv Jane Dular
