AKLIH: Pogovor z Domnom Gregoričem
Domen Gregorič iz Zabrdja, Grega Logar z Mirne in Jan Ravbar iz Novega mesta so pred letom dni združili moči in ustvarili skupino Aklih, v kateri razvijajo dovršene in inovativne izdelke.
Fantje, ti so sredi dvajsetih let, že dokazujejo, da jim prodornih zamisli ne manjka, saj so pred časom na ljubljanskem sejmu Ambient za svojo urbano opremo Moment in 3D izdelke prejeli kar dve nagradi – Top pet in Top ideja. Skupina sicer ustvarja v Zabrdju, o njihovem delu pa smo se pogovarjali z Domnom Gregoričem.
Na sejmu Ambient ste navdušili z modularno urbano opremo Moment. Kaj je njena posebnost?
Gre za napredno urbano opremo, ki je namenjena za javno uporabo. Nekateri njeni elementi sicer niso napredni, zato da se lahko kupec odloči tudi za nakup denimo petih klasičnih klopi brez vgrajene tehnologije, ki lahko omogoča polnjenje telefonov, spreminjanje barv … Njena posebnost je tudi ta, da je izdelana zelo kakovostno in iz najboljših materialov ter je oblikovno dovršena.
Drugače pa je njena dodana vrednost prav tehnologija, ki se jo modularno dodaja, kar je velika prednost. Tako se lahko kupec letos na primer odloči, da bi imel v opremo vgrajen Wi-Fi, naslednje leto pa še polnjenje telefonov. Prav tako so lahko vsi elementi povezani med sabo in arhitekt ali urbanist se lahko z njimi svetlobno igrata – za novo leto spreminjata barve ali nastavita program, da svetloba sledi pešcu ali kolesarju in podobno.
Kakšne pa so možnosti za trženje tovrstne opreme
Urbana oprema je zelo kompleksna stvar, zato smo jo morali še dodelati, sploh elektroniko, da ta res 100-odstotno funkcionira. Zdaj se stvari odvijajo veliko hitreje, nekaj interesa se je že pokazalo. Za sodelovanje se zanimajo tudi tržniki in nekatere občine.

S čim se poleg urbane opreme še ukvarjate?
Urbana oprema je bila dobra iztočnica, saj smo v njej videli veliko rešitev. Dejansko je vse napredovalo, le urbana ali pa javna oprema je nazadovala, sploh v Sloveniji. Zato smo rekli, da ne bomo gledali na stvari kot mogoče kakšna starejša generacija, da javno pač ni naše. Država je naša. In javna oprema je tudi naša. In okolje, v katerem živimo, je naše. Tudi neka klop je od vsakogar, zakaj torej ne bi bila tudi lepo oblikovana, napredna in podobno.
Drugače pa se ukvarjamo še z oblikovanjem kot storitvijo. Naš velik izziv je, da bi delali za različna podjetja, denimo oblikovali izdelke – od začetka do konca. Tovrstno delo nam je všeč, saj ni monotono, ampak delaš na več projektih ter tako pridobivaš ogromno znanja in izkušenj.
Začetki so bili verjetno težki?
Da, predvsem ker nimam finančne podpore in na začetku ti tudi podjetja še ne zaupajo. Če ne bi bili v tako globoki recesiji, bi verjetno lahko z večimi sodelovali, zdaj pa zelo pazijo, koliko denarja bodo za določen projekt namenili.
Kaj pa tujina?
Glede prodaje je neizbežna. Enostavno moraš tržiti v tujini, saj ima Slovenija zelo majhen trg. Kar se tiče našega dela v tujini, je pa tako: če bomo videli, da tukaj ne bo šlo, da ne bomo zaslužili vsak za neko pošteno plačo, bomo poskusili tudi na tujem.
Kako je z urbano opremo v tujini? Pri nas ste omenili, da je nazadovala.
Zadnje leto ali dve se ogromno sredstev vlaga v napredno urbano opremo, v razvoj so na primer veliko vložili v New Yorku, Chicagu in Stockholmu. Pri nas urbano opremo dojemamo kot klop, drog za ulično svetilko ali avtobusno postajališče, ampak če bomo tako gledali, ne bo napredka. So tudi elementi, ki jih za enkrat ne poznamo.
Na primer?
Da prideš pred blok in ti avto pokaže, kje imaš prosto parkirno mesto. Tudi to je del urbane opreme pred blokom. Zakaj bi tri ure krožil po ulici in iskal parkirno mesto, če ti lahko avto sam optimizira, kje je zanj najbližje. Tovrstna tehnologija dejansko obstaja, treba jo je le aplicirati v okolje.

Kako se vam porodijo ideje?
Enostavno sam prideš do zaključkov, če narediš dobro analizo in se poglobiš v projekt. Tudi ko greš po svetu, lahko marsikaj vidiš. Nočem recimo reči: aha, to smo tam videli, zdaj pa prinesimo še v Slovenijo, saj se na dolgi rok ne izplača. Marsikdaj sicer slišimo, češ da smo verjetno kaj kopirali iz tujine, ampak vsakomur lahko rečemo, naj to dejansko pokaže in do zdaj nismo dobili še nobenega odziva. Saj ga tudi ne more biti, ker če kdo dobro pozna stvari, smo to verjetno mi, ker ves čas brskamo. Klopi, kakršne smo izdelali mi in s takšno opremo, pač ni. Lahko je bila kje dodana kakšna lučka, ampak to je daleč od tega, kar želimo razvijati naprej.
Kaj pa želite razvijati?
Glede urbane opreme želimo še naprej razvijati napredno opremo in izdelati elemente, ki bodo pripomogli k boljšemu mestu, počutju in zdravju. Druga stvar, ki jo želimo, pa je sodelovati na čim več projektih in poleg svojih razvijati tudi izdelke za druge. Za enkrat smo mladi in polni energije. Tudi ne gledamo vsega skozi denar, ampak skozi dober projekt.
Koliko dela in odrekanja ste morali do zdaj vložiti?
Delamo po 12 ur na dan. Lahko rečem, da se zjutraj zbudiš in greš zvečer spat z enako mislijo. Odrekanja je bilo ogromno, ampak če imaš rad svoje delo, je to velika motivacija. Res je, da pridejo problemi, ampak se najdejo tudi rešitve. Pomembno je veselje do dela.
Kašne pa so možnosti za mlade s prodornimi idejami, da uspejo v Sloveniji?
Opažamo, da so vsi prepuščeni sami sebi. Kar nekaj je uspešnih fantov in punc, ki so mladi in delajo dobre projekte, prodajajo tudi v tujini. Če bi jih vprašali, bi verjetno tudi sami povedali, da morajo neprestano delati, veliko razmišljati in delati z veseljem. Seveda je veliko stvari tudi povezanih, od finančnih sredstev do sreče in podobno.
Sama ideja ni dovolj, treba jo je tudi prodati. Kako?
Pomembno je povezovanje. Med starejšimi generacijami bi vsak vse delal sam, zato je tudi marsikatero podjetje v krizi. Mladi pa se že intuitivno povezujemo. Mi bomo na primer poskrbeli za razvoj, nekdo ima dobre materiale, nekdo bo izdelek dobro tržil in tako naprej. Na ta način so lahko rezultati veliko boljši, če pa vse delaš sam, si dejansko v povprečju in tam tudi ostaneš. Vemo tudi, da je trg že tako zasičen, da če si povprečen, potem te ni.
Kako pa se vi med sabo dopolnjujete v zanju?
Grega je elektronik, tako da prevzame elektroniko, programiranje in podobno. Z Janom sva oba industrijska oblikovalca in si delo razdeliva, saj sva si v nekaterih stvareh različna. Jan na primer veliko modelira in izriše načrte, jaz mogoče kaj skiciram, povezujem, grem na sestanek … Včasih moramo tudi vsi delati vse. Dobro je, da smo različni, tudi po značaju. Delo je na koncu tisto, ki pokaže, ali gre ali ne. Za enkrat se v enem letu še ni zgodilo, da bi želeli prenehati.
Bi rekli, da ste v enem letu veliko dosegli?
Dosti, da. Kar nekaj izdelkov smo naredili tako zase kot tudi za druge. Eno leto razvoja sicer ni nič, da prideš do uspeha in dobrih rezultatov, kar vedo v vsakem podjetju. Ampak na koncu smo kar precej naredili.
Od kod ime Aklih?
Prva stvar je bila, da so bile vse domene že zasedene, angleškega imena pa nismo želeli. Tako smo našli besedo aklih, ki si jo Dolenjci nekako lastimo, čeprav jo poznajo po vsej Sloveniji. Beseda tudi pooseblja naše delo – natančen, izbirčen. Prebrati smo jo dali še različnim tujcem, ker je pomembno, da se dobro izgovarja.
Verjamete, da bo blagovna znamka uspela?
Ko enkrat za sekundo ne verjameš več, je konec. Tako da ni vprašanje, da ne bi uspeli, čeprav je normalno, da se to lahko zgodi. Ampak za zdaj smo 100-odstotni, da uspemo, kar nas tudi drži pokonci. Če začneš dvomiti, projekt lahko hitro ne uspe.
Kaj bi izpostavili ob koncu
Poudaril bi, da ne razvijamo samo urbane opreme, ampak tudi druge izdelke, kot so na primer okraski, ki smo jih v tem času izdelali za poslovna in osebna darila. Ob tem bi podjetja tudi povabil, naj pristopijo do nas in mogoče lahko razvijemo kakšno sodelovanje.
J.S.
(Foto: Aklih)
[do action=”youtube-video” povezava=”rQbmRs-QQEc”/]