Alarmantne ugotovitve veterinarjev: Kaj se dogaja z divjadjo v slovenskih gozdovih?
V zakulisju spokojnega šelestenja listja in tihega gibanja srn, ki se skrivajo med krošnjami, se odvija manj idilična zgodba – zgodba o zdravstvenem stanju divjih živali, ki je precej bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Raziskava Veterinarske fakultete v Ljubljani za leto 2024 je razkrila številne tegobe, ki pestijo divjad – od zajedavcev do nevarnih bakterij in celo strupov za glodavce, ki grozijo s porušenjem naravnega ravnovesja. Kam to vodi?
Nevidni sovražniki v telesu divjadi
Raziskava, ki so jo izvedli na Inštitutu za patologijo, divjad, ribe in čebele, je zajela 72 patoanatomskih pregledov trupel in organov, ki so jih prispevale 48 lovskih družin z vse Slovenije. Pregledane so bile srnjad, gamsi, lisice, divji prašiči, jelenjad, poljski zajci, mufloni in jazbeci – torej širok spekter prostoživečih vrst, različnih starosti in spolov. Rezultati? Deloma pričakovani, a v marsičem alarmantni.
Glavni krivci za številne pogine so bili notranji zajedavci, ob njih pa še zunanji paraziti, kot so klopi, jelenove uši, nosni zolji, dlakožeri in drugi. Čeprav so te vrste zajedavcev v naravi nekaj običajnega, se zdi, da se njihovo število in agresivnost povečujeta. Pri gamsih so še vedno pogosti izbruhi garjavosti, ki jo povzročajo zajedavske pršice in se pogosto pojavlja tudi pri lisicah. Takšna obolenja vodijo v močno srbenje, izpadanje dlake, ranice in splošno oslabelost – posledično živali lažje podležejo drugim boleznim ali plenilcem.
Bakterije, ki uničujejo od znotraj
Poleg zajedavcev je vse pogosteje prisotna še ena, pogosto smrtonosna težava: septikemične bakterijske okužbe, ki povzročajo gnojenje in sepso. Med najbolj zaskrbljujočimi so bakterije, kot so:
- Trueperella pyogenes – povzročiteljica gnojnih vnetij,
- Pasteurella multocida – poznana po hitri razširitvi v tkivih,
- Listeria monocytogenes – povezana z živčnimi motnjami in smrtjo,
- Corynebacterium ulcerans – bakterija, ki uničuje mišična in druga tkiva,
- Streptococcus canis – odgovoren za okužbe, ki se širijo prek ran.
Pri oslabelih živalih se te bakterije razširijo v nekaj dneh in povzročijo odpoved vitalnih organov. Zdravje divjadi tako ni zgolj biološka statistika – odraža lahko širše težave okolja, v katerem te živali živijo.
Ameriški metljaj – tihi uničevalec jeter
Med presenetljivejšimi odkritji je bila prva potrditev ameriškega metljaja pri jelenih, damjakih in srnjadi v Sloveniji, natančneje na območju Prekmurja. Ta zajedavec, ki prizadene jetrno tkivo in povzroča obsežne poškodbe jeter, lahko močno oslabi populacijo prostoživečih parkljarjev. Metljaj je zahrbten, saj se njegove posledice dolgo ne opazijo – a ko se končno izrazijo, je škoda že velika. Lovske družine iz prizadetih območij so pozvane, naj pozorno spremljajo morebitne spremembe na jetrih uplenjenih živali in jih pošiljajo na analizo.
Strupi za glodavce: tiha zastrupitev ekosistema
Posebno pozornost v raziskavi je pritegnila tudi analiza lisic. Rezultati so razkrili skrb vzbujajoče koncentracije rodenticidnih strupov (antikoagulantov) v jetrih slovenskih lisic – znatno višje kot v podobnih raziskavah drugod po Evropi. Ti pesticidi se uporabljajo za zatiranje glodavcev, vendar se prek prehranjevalne verige kopičijo v plenilcih, kot so lisice, ki pojedo zastrupljene miši in podgane. Posledice? Notranje krvavitve, odpoved organov in pogin.
To ni zgolj problem lisic – te so le prvi znak širše težave. Manj lisic pomeni več glodavcev, kar vodi v nadaljnje neravnovesje v ekosistemu. Še več: prostoživeče živali ne poznajo državnih mej. Strup, ki se uporablja v Sloveniji, lahko vpliva na živali v sosednjih državah, saj se te svobodno gibljejo med lovskimi območji.
Kaj se lahko naučimo iz teh ugotovitev?
Raziskava Veterinarske fakultete ne kaže le na zdravstvene težave divjadi, ampak nas opozarja na posledice človekovega poseganja v naravno okolje. Prekomerna uporaba pesticidov, širjenje bolezni in invazivnih vrst zajedavcev – vse to kaže na potrebo po bolj premišljenem upravljanju naravnih virov.
Lovske družine, veterinarske službe in okoljski strokovnjaki morajo sodelovati, da preprečijo širjenje bolezni in zmanjšajo negativne vplive človekovih dejavnosti. Alternativne metode zatiranja glodavcev, večja ozaveščenost o uporabi strupov ter skrbno spremljanje populacij divjadi so ključni ukrepi za dolgoročno ohranitev zdravih živalskih populacij.
Divjad kot ogledalo našega odnosa do narave
Zdravstveno stanje divjadi ni le statistični podatek – je ogledalo našega odnosa do narave. Če bodo gozdovi ostali polni zdravih srn, lisic in jelenov, bomo vedeli, da naravo upravljamo odgovorno. A če bomo priča nadaljnjim zastrupitvam, upadu populacij in širjenju zajedavcev, bo to jasen signal, da smo zgrešili smer. Divjad je del naravne krajine Slovenije – ohranimo jo zdravo, preden bo prepozno.
Napisal: E. K.
Vir: Veterinarska fakulteta Ljubljana, Freepik
