Avtobusni prevozi vse dražji: šole zato režejo že planirane ekskurzije, učenci pa zamujajo
Novo šolsko leto se je komaj začelo, pa iz slovenskih šol že prihajajo opozorila, ki jih je težko odmisliti. Učenci zaradi neustreznih avtobusnih povezav zamujajo k pouku ali odhajajo predčasno, šole pa zaradi vse dražjih prevozov krčijo ekskurzije. Prav v istem trenutku minister Jernej Vrtovec napoveduje državno pomoč avtoprevoznikom zaradi dragih goriv. Toda ključno vprašanje ostaja: kdo bo to pomoč na koncu dejansko občutil?
Ko avtobus odloča, ali bo otrok pravočasno pri pouku
Šolski dan naj bi določal urnik pouka. Vse pogosteje pa ga očitno določa tudi vozni red avtobusa.
Raziskava Mreže za pravičen prehod, izvedena med majem in julijem med 150 zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju iz različnih delov Slovenije, kaže zaskrbljujočo sliko. Več kot 60 odstotkov vprašanih poroča o rednem zamujanju učencev ali njihovem predčasnem odhajanju zaradi neustreznih voznih redov. Med tistimi, ki takšne težave zaznavajo, jih 40 odstotkov pravi, da se to dogaja vsak dan.
To niso več zgolj neprijetnosti.
Če mora dijak zapustiti zadnjo uro nekaj minut prej, da ujame edini primeren avtobus domov, ali če zaradi zamude vlaka pride prepozno celo na ocenjevanje znanja, prometna težava postane izobraževalna težava. Raziskava opozarja tudi na utrujenost in stres pri dijakih ter dodatno delo učiteljev, ki morajo iskati rešitve tam, kjer bi moral delovati sistem.
In tu se pojavi prvi precej neprijeten kontrast.
Država je zagotavljala: na novo šolsko leto smo pripravljeni
Ministrstvo za infrastrukturo in energetiko je še 20. avgusta sporočilo, da je javni potniški promet pripravljen na novo šolsko leto. Navedli so, da so vozne rede pripravljali skupaj s šolami, občinami in prevozniki ter da se šolski prevozi postopoma vključujejo v javni linijski promet. V ta sistem naj bi bilo vključenih že 47 občin.
Na papirju to zveni spodbudno.
Toda raziskava zaposlenih v šolah kaže, da je vsakodnevna izkušnja marsikje drugačna. Več kot polovica anketiranih celo ocenjuje, da se stanje javnega potniškega prometa slabša, dobra četrtina pa, da stagnira. Med težavami omenjajo slabe povezave, neprimerne vozne rede, zamude in nezanesljivost.
Seveda je treba poudariti, da anketa med 150 zaposlenimi ni popis vseh slovenskih šol in sama po sebi ne dokazuje, da je stanje povsod enako. Je pa opozorilni signal, ki ga je težko odpraviti z zamahom roke – še posebej zato, ker težave niso omejene zgolj na prihod učencev v šolo.
Ekskurzija počasi postaja računica
Še bolj boleča je finančna plat.
Skoraj 80 odstotkov vprašanih je navedlo, da šole pri dejavnostih, kjer potrebujejo prevoz otrok, najemajo zasebnega avtobusnega prevoznika. Dve tretjini jih med največjimi težavami izpostavlja prav podražitve prevozov. Več kot 72 odstotkov pa jih pravi, da morajo dejavnosti vsaj občasno prilagajati tudi finančnim zmožnostim družin.
To je trenutek, ko se zgodba o avtobusih spremeni v mnogo širšo zgodbo.
Ekskurzija, kulturni dan, ogled muzeja, naravoslovni dan ali obisk kraja, o katerem učenci sicer berejo samo v učbeniku, niso nujno nepotreben luksuz. Za marsikaterega otroka je prav šola tista, ki mu omogoči izkušnjo, ki je doma morda nikoli ne bi mogel dobiti.
Če začnejo šole dejavnosti krajšati, prestavljati bližje domu ali jih opuščati samo zato, ker je avtobus predrag, potem visoke cene prevozov ne posegajo več samo v šolski proračun. Posegajo v samo vsebino izobraževanja.
In prav zdaj Vrtovec napoveduje pomoč avtoprevoznikom
Zanimivo je, da se je vprašanje šolskih prevozov odprlo ravno v trenutku, ko minister Jernej Vrtovec pripravlja interventni zakon za pomoč avtoprevoznikom in kmetom zaradi energetske krize.
Predlog predvideva pomoč pri nakupu dizelskega goriva ter subvencioniranje energijsko učinkovitejših pnevmatik. Višina pomoči za gorivo naj bi se spreminjala glede na borzne cene nafte, sredstva pa naj bi zagotovil Borzen. Vrtovec je kot primer omenil subvencijo v višini 20 centov na liter, kar bi po njegovih ocenah pomenilo približno 40 milijonov evrov na leto. Do pomoči naj bi bili upravičeni prevozniki s sedežem v Sloveniji za gorivo, kupljeno na slovenskem trgu.
Na prvi pogled se ponuja logičen sklep: če bo gorivo za prevoznike zaradi državne pomoči cenejše, bi se moral zmanjšati tudi pritisk na cene prevozov.
Toda tako preprosto vendarle ni.
Bo cenejše gorivo pomenilo tudi cenejši avtobus za šolo?
Najprej še ni jasno, kako široko bo zakon opredelil upravičence in kako bo pomoč dejansko izvedena. Ministrstvo pravno podlago za ukrep še išče, predlog pa mora skozi zakonodajni postopek.
Še pomembneje: subvencija prevozniku sama po sebi ne zagotavlja nižje ponudbe šoli.
Cena avtobusnega prevoza ni sestavljena samo iz goriva. Tu so plače voznikov, nakup in financiranje vozil, zavarovanja, vzdrževanje, pnevmatike, cestnine, administracija in še vrsta drugih stroškov. Če država zniža enega izmed njih, to še ne pomeni avtomatičnega znižanja končne cene.
Prav zato se odpira vprašanje, ki bi ga bilo smiselno nasloviti že pri pripravi ukrepov: če država z javnim denarjem blaži stroške prevozniškega sektorja, ali obstaja način, da del tega učinka občutijo tudi javne ustanove, šole in na koncu starši?
Sicer se lahko zgodi nenavadna situacija. Država pomaga prevozniku, šola pa še vedno prejme enako drag račun.
Težave z zamujanjem pa subvencija goriva sploh ne rešuje
Ob tem ne smemo pomešati dveh različnih problemov.
Vrtovčev predlog lahko potencialno ublaži stroškovni pritisk pri prevoznikih. Ne bo pa sam od sebe popravil voznega reda.
Če avtobus iz oddaljenega kraja pripelje deset minut po začetku pouka, subvencioniran liter dizla tega ne bo spremenil. Če zadnji popoldanski avtobus odpelje še pred koncem pouka, je težava v organizaciji mreže in ne v ceni goriva.
To je morda celo najpomembnejše sporočilo celotne zgodbe.
Šolski prevoz ni samo vprašanje prometa. Je vprašanje dostopnosti izobraževanja.
Ko začne kraj bivanja določati možnosti otroka
Otrok iz večjega mesta ima lahko pred šolo več avtobusnih linij. Otrok iz manjšega kraja morda samo eno. Eden lahko po pouku ostane na interesni dejavnosti, drugi mora domov, ker naslednjega avtobusa dolgo ne bo.
In če poleg tega postajajo še ekskurzije vse dražje, se razlike samo povečujejo.
Mreža za pravičen prehod zato med predlogi omenja širitev javnega potniškega prometa, boljše pogoje za voznike in tudi regulacijo cen občasnih oziroma skupinskih prevozov za šolske dejavnosti. Več kot 80 odstotkov sodelujočih v raziskavi pa meni, da bi več učencev in zaposlenih uporabljalo javni promet, če bi bil ta ustrezno in zanesljivo urejen.
To je precej zgovoren podatek.
Težava očitno ni nujno v tem, da ljudje nočejo uporabljati avtobusov in vlakov. Težava je lahko v tem, da jim sistem ne ponudi povezave, na katero bi se lahko zanesli.
Na koncu ne gre več samo za avtobus
Vrtovčeva pomoč prevoznikom je lahko v času dragih energentov pomemben ukrep. Toda zgodba slovenskih šol kaže, zakaj subvencija goriva sama po sebi ne bo dovolj.
Če želimo, da otroci pridejo pravočasno k pouku, potrebujemo vozne rede, prilagojene njihovemu življenju. Če želimo, da ekskurzije in drugi dnevi dejavnosti ne postanejo privilegij, pa bo treba odgovoriti tudi na vprašanje cen šolskih prevozov.
Kajti ko mora šola zaradi cene avtobusa otrokom odvzeti del dejavnosti ali ko mora učenec pred zvoncem pospraviti zvezke samo zato, da ujame prevoz domov, ne govorimo več zgolj o prometni politiki.
Govorimo o tem, kakšno šolo in kakšne možnosti želimo otrokom ponuditi.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
