Bi res plačevali manj? »Tudi po ukinitvi RTV-prispevka bo strošek ostal na davkoplačevalcih«
Referendumsko vprašanje govori le o ukinitvi obveznega RTV-prispevka, ne pa tudi o tem, kaj bi ga nadomestilo. Izračunali smo tri možne scenarije: popolno ukinitev brez nadomestila, financiranje iz proračuna in prispevek, katerega višina bi bila odvisna od dohodkov.
Tudi glas »za« še ne bi ukinil položnice
Najprej pomembna podrobnost: referendum bi bil posvetovalen. Tudi če bi večina glasovala za ukinitev RTV-prispevka, položnica naslednji mesec ne bi samodejno izginila. Državni zbor bi moral sprejeti spremembo zakona, rezultat referenduma pa bi imel predvsem politično težo.
Referendumsko vprašanje prav tako ne pojasnjuje, ali bi država RTV še naprej financirala v sedanjem obsegu, uvedla novo dajatev ali pa zavodu naložila veliko krčenje programov in števila zaposlenih. Volivci bi torej odločali o odpravi sedanjega sistema, ne da bi vedeli, kaj bi prišlo za njim.
Na mizi je kar 109 milijonov evrov
Običajni zavezanec trenutno plača 14,02 evra na mesec oziroma 168,24 evra na leto. RTV Slovenija ima približno 640.000 zavezancev, prispevek pa naj bi leta 2026 prinesel okoli 109,2 milijona evrov. To je približno dve tretjini vseh načrtovanih prihodkov zavoda.
Če bi prispevek ukinili brez nadomestnega vira, RTV ne bi izgubila le nekaj milijonov, temveč svoj glavni in najbolj reden prihodek. Sledili bi veliki rezi: manj oddaj, manj športnih prenosov, krčenje regionalnih, kulturnih in manjšinskih programov ter zmanjševanje števila zaposlenih. Stroški dela namreč predstavljajo več kot 60 odstotkov odhodkov zavoda.
Brez prispevka bi nastala tudi težava s plačami
Podatki Ministrstva za finance razkrivajo, da se RTV že zdaj ob izplačilu plač kratkoročno zadolži, posojilo pa nato vrača iz prispevkov, ki se na račun stekajo v drugi polovici meseca. Na voljo ima do 9,5 milijona evrov likvidnostnega posojila.
Če bi mesečni priliv nenadoma izginil, bi RTV brez pravočasnega nadomestnega vira zelo hitro zašla v likvidnostne težave. Država bi morala ukrepati takoj ali pa bi zavod začel zamikati plačila in krčiti delovanje.
Kaj bi pomenil prenos v državni proračun?
Če bi država želela ohraniti sedanji obseg RTV, bi morala manjkajočih približno 109 milijonov evrov zagotoviti iz drugih virov. To bi lahko pomenilo višje davke, novo namensko dajatev, dodatno zadolževanje ali manj denarja za druge proračunske postavke.
Davkoplačevalci bi RTV tako še vedno financirali, le da na bančnem izpisku ne bi več videli posebne položnice. Tak sistem bi bil za ljudi manj opazen, a bi se odprlo vprašanje politične neodvisnosti. Če bi parlament vsako leto določal, koliko denarja bo dobila RTV, bi lahko vladajoča večina z zmanjšanjem proračunskih sredstev pritiskala na javni zavod.
Kaj pa položnica glede na dohodek?
Ena od možnosti bi bila dohodkovno vezana položnica. Ker javno niso objavljeni podatki o dohodkovni sestavi vseh sedanjih zavezancev, natančnega modela ni mogoče izračunati. Lahko pa naredimo ponazoritveni scenarij, ki bi med 640.000 zavezanci zbral skoraj enak znesek kot danes.
Najrevnejših 20 odstotkov gospodinjstev bi denimo plačevalo pet evrov mesečno, naslednjih 50 odstotkov 12 evrov, višjih 20 odstotkov 22 evrov, najpremožnejših deset odstotkov pa 28 evrov. Tak model bi letno zbral približno 109,1 milijona evrov.
Za gospodinjstvo z najnižjimi dohodki bi se letni strošek s 168,24 evra znižal na 60 evrov. Srednji razred bi plačal 144 evrov, premožnejša gospodinjstva 264 evrov, najpremožnejša pa 336 evrov letno.
To je zgolj naš informativni izračun, ki kaže, da bi lahko ohranili približno enake prihodke RTV, a breme razdelili drugače.
Še ceneje bi bilo, če bi plačevali posamezniki
Druga možnost bi bila vključitev prispevka v dohodnino. Po podatkih FURS je bilo za leto 2025 izdanih 1.572.793 informativnih izračunov dohodnine. Če bi 109,2 milijona evrov enakomerno razdelili med vse te zavezance, bi povprečni strošek znašal približno 69,43 evra na leto oziroma 5,79 evra mesečno.
Seveda vsi ne bi plačevali enako. V ponazoritvenem progresivnem modelu bi lahko bilo 30 odstotkov ljudi z najnižjimi dohodki oproščenih, srednjih 40 odstotkov bi plačalo 80 evrov na leto, zgornjih 30 odstotkov pa 125 evrov. Takšna razdelitev bi prinesla približno 109,3 milijona evrov.
Toda tu se skriva past. Danes eno gospodinjstvo praviloma plača en prispevek. Če bi dajatev plačeval vsak posameznik, bi gospodinjstvo z dvema bolje plačanima zaposlenima skupaj odštelo 250 evrov, torej skoraj 82 evrov več kot danes. Samska oseba z nizkimi dohodki pa bi lahko bila plačila povsem oproščena.
Pravičnejši sistem bi prinesel tudi veliko birokracije
Dohodkovna položnica bi zahtevala povezovanje podatkov RTV, FURS in evidenc gospodinjstev. Določiti bi bilo treba, kateri dohodek šteje, kako se obravnavajo brezposelni, študenti, upokojenci, samostojni podjetniki in odrasli otroci, ki živijo pri starših. Višina prispevka bi se lahko vsako leto spreminjala, sledili pa bi ugovori ob napačnih podatkih.
Preprostejša rešitev bi bila, da prispevek pobira FURS skupaj z dohodnino, podobno kot na Finskem. Tam ljudje z manj kot 15.150 evri letnega dohodka ne plačajo nič, drugi pa plačajo največ 160 evrov na leto.
Položnica lahko izgine, strošek pa ne nujno
Trditev, da bomo RTV plačevali tudi po ukinitvi prispevka, velja le, če želimo ohraniti sedanji obseg javnega servisa. Če bi RTV močno skrčili, bi bil lahko skupni strošek nižji. Če bi financiranje samo prenesli v proračun, prihranka za davkoplačevalce ne bi bilo. Če bi uvedli dohodkovni model, bi revnejši plačevali manj ali nič, premožnejši pa več.
Referendum zato odgovarja le na prvo polovico vprašanja. Ali želimo ukiniti sedanjo položnico? Še pomembnejše vprašanje – kdo in koliko bo plačeval naslednjo – pa za zdaj ostaja brez odgovora.
Pripravil: I.M.
Vir: Omrežje X, FURS
