Camino: 300 kilometrov hoje in …

10. maj. 2016, ob 07.39
Posodobljeno pred 1 letom ali več
686
290 SEK

Ko prehodiš 300 kilometrov v 10 dneh, ti je dano predvsem mnogo – časa. Časa za opazovanje in časa za razmišljanje …

Camino. Romarske poti iz različnih smeri Evrope, ki vodijo v skupen clij – Santiago de Compostela. Večini poznana je španska pot, a mene je k sebi povabila druga smer. Smer, ki jo je prehodil meni zelo ljub pisatelj Paulo Coelho, ko se mu je spisala mojstrovina Alkimist; smer, ki nudi več samote; in smer, ki poteka po državi, ki je že dolgo na mojem seznamu “must see” (prevod: moram videti). Portugalska.

Razmišljala sem, kaj je dejansko bistvo tovrstnih poti, kot je Camino? Zakaj se ljudje odločijo/ odločimo, za ta podvig? Kaj nas vleče, žene, kaj tam dobimo ali spoznamo?

Ja, na 300 km hoje sem imela mnogo premnogo – časa. Časa za opazovanje in časa za razmišljanje. Razmišljanje o vsakdanjostih, razmišljanje o filozofijah življenja, razmišljanje o neumnostih … Ko v mislih že tretjič obrneš vsakdanje tematike, ti na površje prihajajo misli, ki presenetijo tudi najbolj kreativne mislece. Je morda to bistvo Camino poti?

20160406_191755_resizedŽe prvi dan me je fasciniralo tukajšnje rastlinstvo. Poznate rože kale? Škrnicelj, bi rekla naša babica. Ko me najbližji januarja za rojstni dan želijo razveseliti s to, meni najljubšo rožo, se predobro zavedo, kako zelo cenjena in na trenutke težko dostopna je pri nas. Tu, na Portugalskem, raste kot plevel. Resnično! Če so koprive pri nas simbol zaraščenosti in neurejenosti, bi podobno tu lahko rekli za kale. Smiselna primerjava, če ne upoštevamo videza. Skoraj vsaka rastlina, ki je pri nas izjemno cenjena in težko dostopna, je na nekem delu sveta “plevel”. Ali torej visoko ceno daje zgolj težka dostopnost in številčna omejenost? In še pomembnejše vprašanje – a je podobno tudi na ostalih področjih življenja?

Mislil je, da zanj ni rešitve, danes normalno je in se smeje brez zadržkov (FOTO prej/potem)
Na prvi fotografiji manjkajoči zobje, na drugi poln nasmeh. Bi bila podobna sprememba mogoča tudi pri vas? Poglejte preobrazbo in preverite možnosti. Poglejte razliko: nasmeh prej in potem Fo

To rastlinje tu … Vsako neurje, ki te premoči do kosti (celo toča me je enkrat ujela sredi polj, kjer res ni zavetja), ima eno odlično pozitivno plat – takrat pomaranče popadajo po tleh. Verjetno mi je koža že postala oranžna od vseh slastnih pomaranč, ki sem jih pojedla tu.

A je morda opazovanje tega rastlinja in sladkanje s pomarančami bistvo Camino poti?

Imam izziv za vas. V kolikor ga ne sprejmete, si ga prosim vsaj predstavljajte. Prvič: pojdite v mesto Santiago de Compostela z letalom in taksijem. Lepo mesto, kaj ne? In drugič: pojdite v to isto mesto po eni izmed Camino poti, kjer prehodite 300 ali več km, da pridete do tja. Takoj zaznate, da je bistvo v poti, ne cilju. Vedno. Tudi sicer v življenju. Cilj je le češnjica na torti – slastna, a brez torte enostavno spregledana. Brez prave vrednosti. Ja, cilj moramo imeti, sicer zgolj nesmiselno tavamo, a bistvo je vedno v doživetju same poti do tja. Je morda to bistvo Camino poti – da se zavemo pomembnosti poti, ki jih imamo v življenju, in se ne slepimo zgolj z gledanjem cilja?

Nekajkrat nas je zjutraj prebudil hud naliv z močnim vetrom. Gremo na pot ali ne? Verjamem, da se nihče ni tega spraševal. Seveda gremo. No, morda je kdo okleval, a glasno tega ni spregovoril, ker bi bilo … pač čudno. Palerina, zaščita nahrbtnika, dva globoka vdiha in greš. Iskrenost na plan – doma mi je dež kmalu dovolj močan izgovor za lastno čisto vest, da poležavam doma. Zakaj takšna razlika med tu in doma? Verjamem, da je odgovor (dokler se ne spomnim boljšega, bom verjela temu) v moči odločitve. Ne odločitve, katere glavni namen je seznaniti z njo javnost in zadovoljiti lasten ego, ampak tista močna notranja odločitev, ki ne potrebuje potrditve množice in vidnih priznanj. Lahko jih ima, a jih ne potrebuje. Ko sprejmeš tako odločitev, te majhne, v bistvu zgolj navidezne omejitve, ne ustavijo. In še bolj je pomembna res prava močna odločitev. Je morda to bistvo Camino poti – da dokažemo sami sebi, kako močni smo, ko se odločimo za nekaj?

Korejki, ki sta prišli na pot urediti svoj odnos; Nemec, ki si je prišel zbistriti glavo po hudem ropu doma, ki ga je doživel pred kratkim in ga zato spremlja preveč notranje jeze, ki je ne zna drugače izraziti; Angleža, ki pišeta blog o Camino poti; Estonec, ki je prišel porazmisliti o nadaljevanju in ureditvi lastnega hitrorastočega podjetja; Italijanka, ki se je prišla pomiriti po dolgem žalovanju končane dolgoletne zveze; Kanadčan, ki se je prišel posloviti od pokojne soproge; Američanka s popotniško dušo, ki želi spoznati mnogo ljudi vsega sveta … A je bistvo Camino poti v spoznanju zanimivih zgodb ljudi vsega sveta in navezovati stike?

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Na skali ob potoku si popravim čepico in zaviham dolge rokave, opazujem pisane barve narave in upam, da mi tista pomaranča pade v naročje. Ob poslušanju ptičkov mi postane jasno: bistvo je v ČASU. V čakanju sončnega vzhoda; sledenju ptičjemu petju; skakljanju po potočku; čakanju na pomarančo, da pade z drevesa; nabiranju zelišč za osvežitev vode, grizljanju malice sredi polj; opazovanju dviganja jutranje meglice; štetju dežnih kapljic; pozdravljanju domačinov “Buenos Dias” …

20160412_085135Bistvo je v času, da opaziš in opazuješ vse te majhne veličine lepote narave. Opazuješ vse, kar se dogaja okoli in znotraj tebe. V domačem okolju je vedno neka nevidna sila, ki te vabi in vleče nazaj k vsakodnevnim opravilom, delu … Zato nisi povsem v naravi, ko si v naravi. Tu pa to kar izgine. Si res zgolj – tu. In kako čudovit občutek je to. Kako sproščujoč . To je meni bistvo Camino poti. Moje prve, a nikakor ne zadnje.

Na vprašanje, zakaj Camino, bo vsak popotnik odgovoril drugače. Nekdo tu išče notranji mir, nekdo nova prijateljstva, nekdo odmik od vsakdanjih napetosti, nekdo potešitev radovednosti, nekdo željo po opravljenem izzivu, nekdo versko dolžnost, nekdo obožuje dolge pohode, nekdo zgolj pomaranče … In nekdo morda le sledi klicu “vesolja”, ki ga zvabi na to pot, ne da bi natanko vedel, kaj je smisel tega, dokler sam ne preizkusi.

A nekaj je dejstvo – dolgi sprehodi ob svežem zraku, ptičjem petju, živi vodi, okusnih pomarančah in lepih razgledih, kjer ima mnogo časa za poglabljanje vase, zagotovo še nikomur ni škodilo.

Priporočam – zelo!

Vir in foto: Petra Škarja

 

686
290 SEK