Če bom poslanka, ne bom pozabila na svoje korenine
Sprva je bila načelnica geodetske uprave v Trebnjem, v rodnem mestu pa je ostala 23 let, vmes pa opravljala odgovorne delovne naloge.
TREBNJE – “Rada bi pomagala, da se življenjski standard v Temeniški in Mirnski dolini oz. na področju, ki ga zaobjemajo meje nekdanje trebanjske občine, vključno s Trebelnim, Šentrupertom in Suho krajino,” nam uvodoma pove Vida Šušterčič. Z njo se srečamo v Trebnjem, to je njen rojstni kraj, tu si je ustvarila družino in na gospodarski, družbeno-politični in kulturni ravni pustila močan pečat. “Družina me podpira pri mojih odločitvah. Saj veste, pri družini se vse začne. Družina je osnovna celica. Če bi bile v družinah boljše razmere, bi tudi družba boljše delovala. Mož, sin in hči so podprli mojo odločitev, da se posvetim politiki in tudi na tak način pomagam krajem in regiji, kjer bivam in ustvarjam,” nadaljuje sogovornica, ki ji energije, volje in želje po boljšem za sočloveka ne manjka. Tudi lokalpatriotizma ne skriva. Če bo poslanka, ne bo pozabila na svoje korenine. Prepričana, da odhaja v poslanske vode, da pripelje kak evro več v naše kraje. Zato ima, to zelo ceni, podporo tudi v trebanjski občini.
Mladim izboljšati življenjski standard
Vida je bila rojena v Trebnjem, kjer je uspešno opravila z osnovno šolo, potem je obiskovala novomeško gimnazijo. Študij je nadaljevala na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Študij je leta 1982 uspešno sklenila z diplomo na geodeziji, potem se je specializirala za planiranje ter si na tem strokovnem področju pridobila licenco prostorskega načrtovalca. Takoj po študiju se je leta 1982 zaposlila kot štipendistka v Ljubljani, leta 1986 pa jo je poklicna pot pripeljala v Trebnje.
Sprva je bila načelnica geodetske uprave v Trebnjem, v rodnem mestu pa je ostala 23 let, vmes pa opravljala odgovorne delovne naloge: bila je direktorica zavoda za urbanistično načrtovanje, vodja oddelka za okolje in prostor na upravni enoti, nato pa delala kot prostorska načrtovalka na občini Trebnje. Vmes je sedem let in pol službovala v Žužemberku, kjer je bila zadolžena za planiranje in premoženjsko-pravne zadeve. Vmes je postala občinska svetnica, delovno pot pa nadaljuje na Občini Trebnje. “V preteklosti politično ni sodelovala« nam odkrito pove. Prizna pa, da se jo je dotaknil pogovor na nacionalni televiziji. »Dr. Miro Cerar je opozarjal na razmere v naši državi. Tudi na to, da moramo delati pošteno in razmišljati pozitivno. To je bilo ravno v časih, ko so bili mediji polni zapisov o odtekanju kapitala v tujino. Sama pri sebi sem se začela spraševati, kako bodo mladi živeli v tej Sloveniji. Bodo delali za minimalne plače? Kakšen bo njihov življenjski standard? Takrat sem si rekla: če bo tale človek Miro Cerar, kdaj ustanovil stranko, potem bom zraven,” razkrije Šušterčičeva, kako je pristala v političnih vodah.

»Opažam, da imajo mladi precej slabe pogoje, kot smo jih imeli mi … Ko sem šla sama v službo, stara sem bila 24 let, sem imela službo za nedoločen čas in rešeno osnovno stanovanjsko vprašanje. Pa danes? Pred desetimi leti sem to problematiko služb za mlade okusila tudi sama, ko je hčerka začela z iskanjem primernega delovnega mesta. Saj smo mi tudi veliko delali. Ker nisva s partnerjem ničesar podedovala, sva morala biti pridna. Številne nadure sem delala, da smo lahko za vikend gradili hišo,« ne skriva, da so kot družina v potu svojega obraza in z žulji prišli do tega, kar danes premorejo. Dela se nikoli ne brani, strokovnost, pedantnost in marljivost ji priznavajo tudi v službah in projektih, kjer je aktivna.
Temeniško in mirnsko dolino odpreti svetu
“Dolini z obrobjem imata izjemno lego, ki jo moramo izkoristiti. Precej je bilo narejenega v minuli letih, rezerv je precej, tu želim pomagati, v prvi vrsti pa pri razvoju infrastrukture. Tu imam v mislih ureditev kolesarskih poti ob nekdanji avtocesti H1, v Trebnjem in naprej po Mirnski dolini, da bodo to lahko koristili vsi tisti, ki so nekoč bili del skupne občine Trebnje – torej tja do Trebelnega, Šentruperta … Poleg tega moramo zagotoviti ustrezno dostopnost zahodnega dela občine s povezavo na avtocesto, kjer bi združili dve regionalni cesti pri Štefanu oz. Zidanem Mostu. Industrija se širi, prednjačita TPV in Tem Čatež. Izboljšati je potrebno tudi železniško povezavo z Ljubljano,” naša sogovornica našteje ključne razvojne komponente, ki bodo naredile to področje bolj konkurenčno.
Nove smernice pri dolgotrajni oskrbi starostnikov
Šušterčičeva je znana tudi po tem, da ne odneha kar tako. To se je izkazalo tudi pri gradnji doma za starejše občane v Trebnjem, kjer je pustila močan pečat ter si pridobila sloves nepopustljive in odločne strokovnjakinje in domačinke. Pod njenim vodstvom je nastal arhitekturni in urbanistični natečaj, izbrali so lokacijo in zagotovili gradbeno dovoljenje. Čeprav so bili državni uradniki precej zadržani. Trebanjcem so dali vedeti, da je okoli njih dovolj bivalnih enot za starostnike. Pa so v Trebnjem pozorno čakali svojo priložnost. In je prišla. Za nameček je Trebnje kot prvo v regiji dobilo tudi varovana stanovanja, zdaj pa se potegujejo tudi za programe in nepovratna sredstva pri novem direktoratu za dolgotrajno oskrbo. S številnimi obiski na tujem se je seznanila tudi s izvrstnimi praksami, ki bi jih bilo vredno prenesti v Slovenijo. Tudi za mlado generacijo ji ni vseeno, zaveda se, da bo Trebnje potrebovalo tudi novo osnovno šolo.

Vinograd, vrt in kultura
Prosti čas preživlja v naravi. Najraje v vinogradu ali na vrtu. Z možem sta člana vinogradniškega društva, ceni in spoštuje prizadevanja vseh vinogradnic in vinogradnikov, ki skrbijo za naravo, vinsko trto in prenašajo bogato naravno-kulturno dediščino iz roda v rod. Pa naj si bo to v Liscu, na Trebelnem, v Šentrupertu ali Gradišču. “Še zdaj vem, kako sva z očetom, bila sem v 1. razredu osnovne šole, šla in kupila vinograd. To je zaznamovalo naš prosti čas in druženje,” se rada spomni, kako ji je bil privzgojen čut za naravo in sobivanje. Še danes rada odide v Gradišče, kjer je družinski vinograd. Zato je ponosna, da je vinogradnik tudi sin, ki ga mika tudi čebelarstvo, v vinogradniške vode gre tudi nečak. »Imamo tudi precej sadja. Rada pripravljam marmelade, pa tudi vso zelenjavo pridelamo na domačem vrtu,« ponosno pove. Obožuje tudi šport, svoj čas je trenirala karate, danes teče, hodi in smuča, navdušena je tudi nad aerobiko. Rada ima tudi kulturo, često zahaja v Ljubljano v gledališče in v dramo, tudi v opero. Želi si, da bi tudi Trebnje dobilo nov zagon na tem področju. Na 2. seji aktualnega občinskega sveta je jasno izpostavila, da Trebnje potrebuje nov kulturni dom. Ideja je naletela na obče odobravanje, gradbeno dovoljenje pa je v pripravi. Pri podobnih projektih je pripravljena pomagati in prisluhniti vsem, ki si prizadevajo za boljši jutri na področju nekdanje skupne velike občine Trebnje.
TRI VPRAŠANJA:
Na kaj ste najbolj ponosni?
“Poleg družine je to zagotovo čut za ranljive skupine. Če ti gre dobro, ne pozabi na tiste, ki jim ni to dano. Na službenem področju pa pod poglavitne dosežke štejem izgradnjo doma za starejše občane ter izbor pobočne variante avtoceste mimo Trebnjega. Želim si, da bi k temu dodala še nov kulturni dom.”
Kaj in kako se sproščate?
“Najraje na vrtu, tam se utrudim in odmislim vse. Rada tudi berem, z veseljem pa odidem v gledališče in opero.”
Kako združevati poklic in družino?
“Zdaj lažje, saj so otroci že odrasli. Ko sta bila še v srednji šoli ali fakulteti, pa se s politiko ne bi mogla ukvarjati, ker bi mi vzelo preveč časa. Na račun politike bi trpela družina. Zato pa sem zdaj nov obraz v politiki, neobremenjena z željo, da naredim čim boljše za vse.”
P.U.
