Dnevni centri za migrante: pomoč ali privilegij? Poglejte, kaj vse dobijo
LJUBLJANA – Dnevni centri za migrante: pomoč tistim, ki pridejo – a kaj pa tisti, ki že tu živimo?
V Sloveniji vsak delovni dan obratujejo dnevni centri za migrante – v Ljubljani, Mariboru in Logatcu. Prostore nudi Slovenska filantropija, ki jih opisuje kot varna okolja, namenjena povezovanju, učenju jezika, ustvarjanju vezi z lokalno skupnostjo. Zveni lepo. A v ozadju vedno glasneje odmeva drugo vprašanje: Kaj pa “naši” ljudje? Tisti, ki so doma ostali brez vsega? To se sprašuje naša bralka, ki je želela ostati anonimna.
Pomoč migrantom deluje takole
Med 10. in 18. uro – vsak delovnik. Takrat delujejo ti centri. Na voljo so raznolike delavnice, pogovorne skupine, tečaji, sproščeno druženje. Vse s ciljem “integracije” prosilcev za azil in oseb z mednarodno zaščito.
Na spletni strani filantropije piše, da so to prostori, kjer migranti lahko “odkrivajo in krepijo svoje potenciale”. V praksi to pomeni mizarska delavnica, improvizacijsko gledališče, pogovorne ure, vrtičkarjenje … Sliši se kot opis šole v naravi.
Ampak – medtem ko se v dvorani v Logatcu sliši kitara in smeh, v Savinjski dolini še vedno stoji razpadajoč kontejner, kjer živi Miha.
“Vse imajo. Mi čakamo.”
Ko smo delili informacije o programu na spletu, ni trajalo dolgo, da so se pojavili komentarji. Ena je preprosto rekla: “Vse imajo.” Drugi so dodajali: “Mi še vedno čakamo obljubljene hiše. Oni pa imajo mentorje, obroke, prostore.”
Ljudje, kot je Tanja, 46-letnica iz Savinjske doline, so ogorčeni. “Obljubljali so nam obnovo. Nadomestila. Hitre postopke. Kaj sem dobil? Tri liste papirja in kontejner brez ogrevanja. Zame ni psihološke pomoči. Zame ni delavnic.”
Dva svetova v eni republiki?
Zveni kot konflikt: “naši” proti “njihovi”. A življenje ni tako preprosto. Dejstvo: mnogi migranti so pobegli iz vojnih con, iz nasilja in bede. Veliko jih je bilo v centrih v Bosni, nekaj let.
Toda – tudi realnost doma ni lahka. Slovenski pokojninski sistem poklekne, kadar pride do naravnih nesreč, kot so bile poplave avgusta 2023. Država takrat ne zmore niti preproste koordinacije.
“Nikogar ni bilo, ko sem v temi prenašal omare na podstrešje,” je povedal Jože iz Rešice ob Savinji. “Dva tedna ni prišel nihče. Ampak za migrante pa čisto vse.”
In filantropija?
Na Slovenski filantropiji pa: “Program je sofinanciran s strani različnih, predvsem evropskih virov. Cilj je preprečitev socialne izolacije.” Poudarjajo, da gre za osnovno humano podporo, ne privilegij.
Dodajajo, da si prizadevajo za “vključujočo družbo, kjer ima vsak, ne glede na narodnost, dostop do pomoči”.
Pa ima res vsak?
Meja med solidarnostjo in brezbrižnostjo
Kje potegniti mejo? Koliko pomoči je preveč? In če se da vse to organizirati za prosilce za azil – zakaj ne tudi pomoči za ljudi iz poplavnih območij?
Vprašanje ni, ali naj migranti dobijo pomoč. Ampak – zakaj vsi drugi ne?
Center za vse
Kaj če bi obstajal podoben dnevni center tudi za druge ranljive skupine? Brezposelne, starejše, poplavljene? Kaj če bi bila ista vrata odprta za vse? Bi bilo potem manj nejevolje?
Za zdaj takšnega centra ni. Obstaja samo tisti za migrante. In dokler bo tako, bo dvom ostajal. Ter zamere rastle.
Morda ni problem v tem, da nekdo dobi, ampak da drugi ne. In prav v tem razkoraku – v tem tihem čakanju Slovencev v lastni državi – se skriva črv, ki gloda zaupanje v sistem.
Vir: Slovenska filantropija (filantropija.org), RTV SLO, Statistični urad RS (SURS)
Pripravil: N. Z.
