Gladek ostro udaril po sindikatu SVIZ: »So proti dobičkom, sami pa imajo 39 milijonov evrov sredstev! Zakaj tega denarja ne razdelijo med delavce?«
Poslanec Rado Gladek je odprl vprašanje, ki bo sindikatom težko prijetno: kako pregledno upravljajo denar, ki ga dobijo od članov, in koliko se tega denarja dejansko vrne med delavce? Ob tem je izpostavil milijonska sredstva, finančne naložbe in plače sindikalnih funkcionarjev.
Ko sindikati zahtevajo preglednost od drugih, kaj pa sami?
Sindikati se radi postavijo v vlogo zaščitnikov delavcev. Govorijo o pravičnosti, višjih plačah, socialni varnosti in boju proti kapitalu. A poslanec Rado Gladek zdaj obrača ogledalo prav proti njim. Po njegovem mnenju bi morali biti sindikati, če že govorijo v imenu delavcev, med najbolj preglednimi organizacijami v državi. Pa so res? Gladek opozarja na razliko med gospodarskimi subjekti in sindikalnimi organizacijami. Podjetja morajo svoje bilance javno objavljati, pri sindikatih pa po njegovih besedah ni nujno, da so karte enako odprte. In prav tu se začne neprijetno vprašanje: če delavci vsak mesec plačujejo članarino, ali imajo pravico jasno vedeti, kam gre njihov denar?
Milijoni, naložbe in veliko vprašanje za članstvo
Gladek je posebej izpostavil primer enega najvplivnejših sindikatov, SVIZ-a, ki ga že več desetletij vodi Branimir Štrukelj. Po njegovih navedbah naj bi imel sindikat konec leta kar 39 milijonov evrov sredstev, ta sredstva pa naj bi se povečala za približno 30 odstotkov. »39 milijonov!« je poudaril Gladek in ob tem opozoril, da naj bi isti sindikati, ki pogosto nastopajo proti dobičku in kapitalu, sami vlagali v dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe. Omenil je Krko, Delavsko hranilnico in druge naložbe. Prav zato govori o dvojičnosti: javno proti kapitalu, v praksi pa denar v finančne instrumente.
Zakaj denar ne pride nazaj do delavcev?
Najmočnejši očitek je preprost: zakaj sindikati tega denarja ne razdelijo oziroma ne usmerijo neposredno v pomoč članom? Če so sindikati res tu zaradi delavcev, bi morali po Gladkovem mnenju pokazati, koliko od premoženja, prihodkov in presežkov se dejansko vrne k ljudem, ki jih zastopajo. Ob tem se dotakne tudi plač sindikalnih funkcionarjev. Zakaj jih nekateri neradi javno razkrijejo? Jih je, kot se sprašuje Gladek, morda sram pred lastnim članstvom? Pred delavci, ki pričakujejo, da sindikat dela predvsem zanje?
Velike besede niso več dovolj
Delavci ne potrebujejo le ostrih govorov in velikih parol. Potrebujejo višje neto plače, boljše pogoje, večjo kupno moč in konkretno podporo. Zato Gladek sindikatom očita, da nasprotujejo razbremenitvi dela, ki bi zaposlenim pustila več njihovega zasluženega denarja, hkrati pa se premalo govori o tem, kako sami upravljajo svoje milijone. Njegovo sporočilo je zato jasno: sindikati bi morali služiti delavcem, ne sami sebi. In dokler bodo govorili v imenu ljudi, bodo morali odgovoriti tudi na najbolj neprijetno vprašanje: kdo ima v resnici največ od sindikalnega denarja?
Pripravil: I.M.
VIr: Facebook
