Je dojenje psa v Sloveniji dovoljeno?
LJUBLJANA – Kaj se zgodi, ko umetniški projekt v imenu svobode prestopi mejo, ki jo večina ljudi razume kot zdravo pamet? In kaj, če država na to ne reče – nič? V primeru projekta K-9_topologija, kjer je umetnica dojila psa, se zdi, da je prav to scenarij. Inšpekcija? Brez odziva. Javnost? Razklana. Politika? V predreferendumskem krču.
Eden najbolj kontroverznih umetniških projektov v Sloveniji
Maja Smrekar je že več kot desetletje znano ime v svetu sodobne umetnosti – še posebej v krogu t. i. biotehnološke umetnosti. Njen projekt K-9_topologija, ki se je razvijal v obdobju med letoma 2015 in 2017, je postal globalno znan po – recimo temu neposredno – precej čudnih eksperimentih.
Dojenje pasje mladičke. Simbolna (a javnosti zelo zmedena) poskusna oploditev z genskim materialom psa. Prisotnost volkov v umetniškem okolju. Vse to pod isto streho projekta, ki je mešal genetiko, umetnost, telo in tehnologijo – in prejel Prešernovo nagrado. Najvišjo državno nagrado za umetnost.
In zdaj, tik pred referendumom, kjer bodo državljani odločali tudi o tem, ali takšni umetniki sploh zaslužijo pokojnine do 3000 evrov? Zadeva se ponovno kuha.
Kaj pravi država? Uradno – nič.
Portal Moja Dolenjska je med prvimi letos znova odprl to zgodbo in preveril, ali je bila umetnica zaradi ravnanja z živalmi prijavljena pristojnim organom – predvsem veterinarski inšpekciji.
Odgovor? Nobene prijave ni bilo. In nobenega mnenja tudi ne.
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin se je izognila jasnemu stališču. Namesto da bi neposredno povedala, ali gre v primeru dojenja psa za kršitev zakona o zaščiti živali, so odgovorili precej dvoumno:
»Živali je dovoljeno uporabljati na javnem zbiranju ali snemanju le, če jim je prihranjeno nepotrebno trpljenje in ne gre za prepovedana ravnanja, ki jih določa zakon,« so zapisali in dodali, da mora biti zagotovljena oskrba v skladu z etološkimi potrebami.
Ampak – ali dojenje psa sodi med takšna ravnanja?
Ni odgovora.
Zakon brez zob
Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) predvideva sankcije za tiste, ki živalim povzročajo nepotrebno trpljenje ali jih uporabljajo za prepovedane dejavnosti. V njem najdemo prepovedi, kot so obremenjevanje živali s cirkuškimi triki, zlorabe za borbe, ali neustrezno bivanje.
Ampak… dojenje psa? Težko boste v zakonu našli karkoli konkretnega o tem.
Prav to je problem – luknja. Zakon enostavno ni pripravljen na tovrstne “umetniške eksperimente”. In dokler ni prijave, ni postopka. In dokler ni postopka, ni ugotovitve. In tako se zgodba konča tam, kjer se je začela – z nič.
Veterinarski strokovnjak, ki se ni želel imenovati, je za naš portal Nadlani.si komentiral: “To je siva cona. Če žival ni kazala znakov trpljenja, ni formalne kršitve. A to še ne pomeni, da je bilo ravnanje sprejemljivo.”
Kaj torej je umetnost?
Leta 2017 je Maja Smrekar za omenjeni projekt prejela tudi prestižno mednarodno nagrado Golden Nica na festivalu Ars Electronica v Linzu – največje priznanje na področju medijske umetnosti.
In ni bila edina, ki je v projektu videla vrednost. The Guardian je poročal, da Smrekarjeva “problemira vlogo človeka kot dominantne vrste”, medtem ko je portal Hyperallergic zapisal, da gre za “pogumno raziskovanje meja med vrstami”.
Ampak – ali je pogum enako kot odgovornost?
Umetniška kritičarka Claire Bishop je za Artforum leta 2019 zapisala: “Ko umetnost prestopi v življenje, mora nositi odgovornost za posledice. In te niso vedno estetske.”
Gre za eno ključnih vprašanj današnje umetnosti: ali naj ima umetnik popolno svobodo? Ali pa mora za svoja dejanja odgovarjati tudi v pravnem in etičnem smislu?
“To spada v svet izrojenih”
Tako je projekt komentiral pesnik Tone Kuntner, ki je v pogovoru za Moja Dolenjska jasno in neposredno izrazil svoje ogorčenje. “To spada v svet izrojenih,” je dejal. Nič ovinkarjenja, nič relativiziranja.
In on ni edini. Tudi številni Slovenci – še posebej v manjših krajih, kot so Grosuplje, Ivančna Gorica ali Metlika – so javno izrazili, da si ne želijo, da se njihov denar porablja za “eksperimente, kjer se ljudje igrajo boga”.
Poudarek tukaj ni zgolj na estetiki. Gre za vprašanje vrednot. Kdo določa, kaj je kultura? Kaj se financira – in zakaj?
Referendum: vprašanje prihodnosti
Prav zato bo prihajajoči referendum ključnega pomena. Ne zgolj zaradi pokojnin ustvarjalcev. Tudi zaradi vprašanja, kdo sploh je umetnik. In kaj šteje kot umetnost.
Bodo državljani odločili, da želijo imeti meje? Ali bodo umetnikom še naprej dovolili popolno svobodo – pa čeprav ta včasih vključuje telesne eksperimente z živalmi?
Kakorkoli že, odgovor bo pomemben. Ker ne gre več samo za eno umetnico in en projekt. Gre za sistem.
Kaj pravijo zaščitniki živali?
Društvo za zaščito živali Ljubljana je na dogajanje reagiralo previdno, a odločno. V izjavi za javnost (februar 2025) so zapisali, da “bi bilo nujno vzpostaviti mehanizem etične presoje za projekte, ki vključujejo živa bitja – tako kot to že obstaja v znanstvenih raziskavah”.
In prav imajo. V znanosti velja: če v poskusu sodelujejo živali, mora to potrditi etična komisija. Zakaj tega ni v umetnosti?
Tišina kot sistemski simptom
Inšpekcija molči. Zakon molči. Velik del stroke molči.
A družba se mora odločiti – ali bomo še naprej gledali stran, ko umetnost izzove osnovni občutek dostojanstva? Ali bomo kot družba sposobni jasno povedati: tukaj je meja?
Projekt K-9_topologija je nesporno posegel v občutljivo področje. Umetnost, ki izziva, je nujna. Toda če izziva brez odgovornosti – potem ni več umetnost. Je le eksperiment.
Vprašanje, ki ostaja? Kdo nosi posledice, če eksperiment ne uspe?
Viri:
- Moja Dolenjska (2025)
- Der Standard (2018)
- The Guardian (2017)
- Hyperallergic (2017)
- Artforum, Bishop, C. (2019)
- Zakon o zaščiti živali, Uradni list RS
- Izjava Društva za zaščito živali Ljubljana (2025)
- STA, arhiv
Pripravil: N. Z.
