Jerica Steklasa, finalistka oddaje Slovenija ima talent

19. nov. 2015, ob 13.06
Posodobljeno pred 1 letom ali več
1272
830 SEK

Pogovor z Jerico Steklasa, presrečno finalistko oddaje Slovenija ima talent: “Opera je kraljica glasbe!”

23-letna Jerica prihaja iz Vrhovega pri Šentlovrencu. Osnovno šolo je obiskovala v Trebnjem, hkrati pa se je od šestega leta učila violino na Glasbeni šoli SGBŠ Ljubljana, od 10 leta pa še klavir. Pri 13 letih je uspešno opravila sprejemni preizkus za solopetje na Glasbeni šoli SGBŠ Ljubljana in poučevati jo je pričela prof. Doroteja Cestnik-Spasić. Po končani OŠ in uspešno opravljenih sprejemnih preizkusih je petje nadaljevala na srednji stopnji na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Od oktobra 2011 študira operno petje na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju (Universität für Musik und darstellende Kunst Wien) pri prof. Claudii Visca.

Prihajate z Vrhovega pri Šentlovrencu. Kakšni spomini vas vežejo na domači kraj?

Na domači kraj me vežejo čudoviti spomini. Majhna vasica na hribčku je vedno bila in vedno bo moj najboljši, najtoplejši, najvarnejši in najbolj prijazen dom. Tam je moja družina in tja vem, da se lahko kadar koli vrnem. Čeprav je pomembno, da se počutim doma tudi na Dunaju, saj tu študiram in zdaj preživim večino svojega časa, je vseeno moja vas in narava okrog neprecenljiva, kar tu velikokrat pogrešam.

Odkar študiram v tujini se veliko bolj zavedam svojih slovenskih korenin, cenim in občudujem slovensko kulturo, jezik in našo čudovito deželo, kamor se z veseljem vračam.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Povejte nam kaj o svojih začetkih operne kariere? Kdaj in kako je prišlo do odločitve, da se boste ukvarjali ravno z opernim petjem?

Že kot majhna deklica sem najraje pela. Čeprav sem igrala violino in klavir, me je vseskozi spremljalo petje. Ni minil dan, da ne bi pela. Starša mi večkrat povesta, da sem se kot nekajmesečna deklica zbujala s petjem in sem prve zloge pela – opremila s svojimi izmišljenimi melodijami. Verjetno je res, da ti je talent že ob rojstvu položen v zibelko.

Pri 13 letih, ko sem začela s prvimi urami petja, sem si predvsem želela pridobiti pravilno pevsko tehniko. Takrat sem poslušala in pela raznovrstno glasbo ter še nisem bila prepričana, v katero smer me bo odpeljal tok. Klasična glasba mi je bila vedno blizu, ampak poslušala in prepevala sem, tako kot tudi moji vrstniki, zelo raznoliko glasbo.

Nekateri se mogoče vprašajo, zakaj sem se že pri 13 letih odločila za učenje petja … Igrala sem v šolskem orkestru (violino) in imeli smo božično-novoletni koncert, kjer so kot gostje solistke nastopile tri pevke. Takrat sem si mislila: “Tako bi tudi jaz rada nekoč pela, z orkestrom”. Njih sem občudovala, ko sem sama igrala v orkestru. Mislim, da je bil ta koncert tudi pobuda, da grem sama na sprejemni preizkus, čeprav sem bila za učenje solopetja še zelo mlada in tudi mami mi je pred tem povedala, da me na sprejemnem preizkusu mogoče niti poslušali ne bodo, kaj šele sprejeli. Takrat je bila starostna meja za začetek učenja namreč 16 let ali več.

Potem ko sem se že nekaj časa učila, so prišli prvi nastopi in dobivala sem zelo pozitivne odzive poslušalcev. To me je prepričalo, da nadaljujem učenje petja na KGBL (Konservatoriju za glasbo). Z vsakim nastopom me je operno petje bolj in bolj prevzelo, imela sem priložnost peti s šolskim orkestrom, kar je bilo zame takrat neverjetna izkušnja in priložnost. Prišla so prva pevska tekmovanja, kjer sem bila uspešna. Videla sem, da sem v tem uspešna in PREDVSEM, da v tem neizmerno uživam. Še sama ne vem točno, kdaj me je tok popolnoma ponesel na operno pot, vem pa, da si brez petja ne predstavljam svojega dneva. Odkar sem na Dunaju, vem da je to moja prava pot in sem temu popolnoma predana.

Zobni mostiček, cena in nujne informacije
Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

Jerica Steklasa -POGOVOR-FOTO2

Kako je potekalo vaše šolanje ?

Spomnim se dne, ko sem hodila še v OŠ in hkrati v Glasbeno šolo v Ljubljani na violino, klavir, petje in glasbeno teorijo (ki jo je poleg pouka inštrumenta v GŠ obvezno obiskovati). Končala sem s poukom v OŠ (okrog 13. ure), hitro šla domov, kjer je mami že pripravila kosilo, ob 14. uri sem morala biti že pri glasbeni teoriji v Ljubljani, kamor me je vsak teden vsaj trikrat vozil oči, po teoriji glasbe sem imela kratko pavzo, preden sem začela pouk petja (ob 16. uri), ob 17. uri pouk violine in ob 18. uri orkester, včasih zvečer pa tudi kakšen nastop. V Ljubljani sem tako velikokrat preživela popoldneve. Ko sem zvečer prišla domov, je bil čas za večerjo in učenje. Tako je zgledalo veliko mojih osnovnošolskih dni. Morala sem imeti zelo organiziran čas, saj sicer ne bi bilo možno izpeljati vseh obveznosti.

Ko sem bila na Konservatoriju (2007-2011), je bilo malo manj naporno, saj sem imela gimnazijo in glasbene predmete na enem mestu.

Junija 2011 sem opravljala splošno maturo in istočasno sem imela sprejemne izpite na Dunaju. Datumsko se je na srečo vse lepo izšlo, tako da sem vse lahko opravljala v roku.

Naj omenim, da so sprejemni preizkusi za Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju -smer petje trajali en teden v štirih krogih, po katerih jih je vedno odpadla vsaj polovica. Prvi krog je bil solfeggio (teoretični del – poslušanje in zapisovanje slišane glasbe) in vsi, ki niso uspešno opravili tega, niso imeli priložnost peti pred komisijo. Ta misel (da prideš tja in zaradi teoretičnega dela ne smeš odpreti “ust” in zapeti) je bila precej težka in ko sem izvedela, da sem ta del uspešno opravila, se mi je od srca odvalil velik kamen.

Drugi in tretji krog sta bila kroga petja, v vsakem nas je bilo pol manj. Za četrti krog nas je ostalo samo še 15 (od skupaj 180 kandidatov) in ta krog je bil sestavljen iz plesa, igre in na koncu tudi intervjuja. Na koncu nas je bilo samo deset srečnežev, ki smo si po enotedenskem sprejemnem preizkusom zagotovili mesto na akademiji. Jaz sem (bila) presrečna, saj me je v svoj razred sprejela ravno prof. Claudia Visca, h kateri sem želela prit. Za vpis sem kasneje potrebovala tudi certifikat nemškega jezika.

Tako od oktobra 2011 študiram petje na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost.

Jerica Steklasa -POGOVOR-FOTO6

Kakšni so bili prvi pevski poskusi, nastopi?

Prve pevske ure so vedno zelo pomembne, saj se postavlja osnovo in temelj, na katerem se gradi. Zato mi je moja takratna prof. priporočila, da nekaj časa še ne vadim sama doma, saj je na začetku pomembno, da delamo čim bolj pravilno. Po nekaj urah petja sem dobila napotke, kako in koliko naj vadim sama. Tudi pretiravanje ni dobro, saj je glas najbolj občutljivi inštrument, ki se ga ne da zamenjati.

Že moja prva profesorica me je naučila nekaj zelo pomembnih stvari/pravil, ki jih pevec, poleg samega petja, mora obvladati in se jih držati. Ena izmed njih je zagotovo tudi ta, da so oči in izraz obraza izjemno pomembni, saj z njimi pripovedujemo zgodbo. Ni zaman rek: oči so ogledalo duše.

Večina vaših vrstnikov posluša popularno glasbo. S klasično se le redko srečajo. Vi ste že v mladih letih uspešno nastopali v različnih vlogah. Od kje ljubezen do klasične glasbe?

Mami je profesorica glasbe in zato sta nas, tri otroke, oba starša spodbujala k igranju inštrumentov že v zelo zgodnjih letih. Tako je pravzaprav klasična glasba rasla skupaj z mano. Velikokrat, ko je mami pripravljala glasbene pravljice in spevoigre s svojimi učenci v OŠ, nas je (še predno smo hodili v OŠ) vzela s seboj na vaje in jaz sem vse to gledala z občudovanjem in vsrkala vse melodije, ki so jih prepevali. Od tu zagotovo izvira tudi moja ljubezen do igre in odrske umetnosti.

Kdo vas je navdušil za operno petje? 

Od nekdaj mi je bilo fascinantno, kako lahko nekdo poje tako visoko, s takšno močjo in tako naglas, da za preglasitev orkestra ne potrebuje mikrofona … To je raslo z menoj. Mislim, da je opera kraljica vseh umetnosti, saj se tu na enem odru združi največ umetnosti – glasba, beseda, petje, igra, ples.

Še predno sem se začela učiti petja in sem kdaj zapela pred domačo publiko (tudi na kakšni poroki), so mi vsi govorili, naj se grem učiti petja, saj imam neverjeten talent in da sem jih s svojim čudovitim petjem spravila do solz. Te besede imam danes v spominu in zagotovo so bile spodbuda zame, da se začnem učiti petja.

Kateri je vaš največji uspeh v karieri?

Težko bi izpostavila samo en uspeh. Mislim, da je bil velik uspeh, da sem uspela narediti sprejemne izpite na Dunaju. Tu sem se naučila ogromno – tudi to, da je za uspeh potrebno ogromno trdega dela, odpovedovanja, močne volje, poleg tega pa moraš imeti veliko sreče … biti ob pravem času, na pravem mestu, med pravimi ljudmi, v pravi situaciji.

Odkar sem na Dunaju se mi je odprlo že kar nekaj priložnosti za nastopanje (tudi drugje v tujini) in mislim, da lahko vsak tak nastop štejem kot velik uspeh.

V kateri vlogi si želite najbolj nastopiti?

Že od nekdaj mi je, zaradi svojih višin in zato, ker lahko to vlogo pojejo le redke pevke, najbolj zanimiva vloga Kraljice noči iz Mozartove opere Čarobna piščal in zato sem si vedno želela, da bi lahko to nekoč pela. Tudi igralsko bi bilo zanimivo preizkusiti se v tej vlogi – na začetku je prijazna in ljubezniva, a na koncu se izkaže, da je pravzaprav ona “zlobna kraljica iz pravljice”.

Na splošno menim, da je vsako vlogo mogoče tudi igralsko zelo dobro narediti in iz nje izvleči najboljše. Treba se je poglobiti v značaj vloge in celotno zgodbo. Pri tem v operi zagotovo pomaga tudi glasba, ki močno podpira besedilo, ki ga pojemo.

Kdo je vaš vzornik v opernem petju in kdo v zasebnem življenju?

Moja največja vzornica v opernem petju je Anna Netrebko, ki je izvrstna in je s svojim karizmatičnim nastopanjem približala opero mlajši publiki. Tudi Diana Damrau, predvsem kot Kraljica noči, je izvrstna. Njena zmožnost petja te težke vloge in hkrati zelo prepričljivega igranja je neverjetna. Imam tudi druge pevce, ki jih rada poslušam in so mi vzor.

V zasebnem življenju sta moja vzornika moja starša. Boljših staršev si ne bi mogla izbrati! Koliko sta že žrtvovala in vložila za to, da lahko jaz počnem, kar me tako veseli in osrečuje … Upam, da jima bom lahko to nekoč kako povrnila, zdaj jima lahko le tako, da uspešno in pridno delam, da sta lahko name ponosna.

V letu 2013 ste imeli nastope v Avstraliji. Kje vse sta nastopali? Kako je prišlo do tega, da ste tam nastopali?

V prvem letniku na Akademiji, na drugem razrednem nastopu maja 2012, me je slišal avstralski glasbenik, ki je tudi organiziral celotno produkcijo. Takrat sem se zavedala, da so vsi nastopi na akademiji zelo pomembni, a da bo takšno povabilo, kot je sledilo po tem nastopu, prišlo že po drugem nastopu na akademiji, si pa nikoli nisem mislila. Profesorica me je naslednji dan (po nastopu) vprašala, ali bi šla v Avstralijo peti Pamino iz Mozartove opere Čarobna piščal. Nisem mogla verjeti, da bi bilo kaj takega res mogoče, ampak sem vseeno odgovorila, da seveda bi z veseljem šla. Potem sva se z gospodom tudi srečala in tako sem videla, da je prof. mislila resno. Intenzivne priprave so se začele in zelo kmalu je prišel čas (april/maj 2013), ko sem odpotovala v Avstralijo. Tam smo nastopali opero, ki je sicer v nemščini, v angleščini, da so ljudje razumeli, in imeli smo šest predstav (tri v Syndeyu in tri v Canberri). Tudi ostali člani zasedbe so bili mojih let, tako da smo se odlično razumeli in to je bila zame nepozabna izkušnja. Nikoli si nisem mislila, da bom pri 21 že lahko pela eno izmed glavnih vlog (princeso Pamino) v drugi državi, kaj šele na drugem kontinentu.

Kako potekajo priprave na operni nastop?

Priprave na operno predstavo potekajo na različnih stopnjah … Najprej je treba poznati vsebino opere (si prevesti besedilo, ki ga poješ, prebrati kakšno primerno knjigo itd.), hkrati se že učiš notni tekst (vse dele, kjer poješ). Hkrati se moraš naučiti tudi pravilne izgovorjave. Ko vse to osvojiš, sledi delo z režiserjem – režijske/scenske vaje, ki trajajo kakšen dober mesec, vseskozi pa jih spremlja tudi dirigent, ki sproti popravlja glasbene “napake”. Ko je opera režijsko narejena od začetka do konca, sledijo sedežna vaja z orkestrom, odrska vaja z orkestrom, glavna kostumska vaja, generalka (kjer teče vse kot na predstavi od začetka do konca, brez vmesnih prekinitev in popravljanja) in tako se lahko operna predstava začne …

Kako poteka vaš običajni dan?

Petje me spremlja tudi na običajen dan, ko nimam nastopa … Po navadi imam čez ves dan (z vmesnimi premori) predavanja oz. predmete na akademiji. Če le imam čas, grem domov, da si sama kaj skuham, včasih se dobim s kakšno prijateljico na kavi. Petje pa me spremlja vsak dan, vsako pevsko uro tudi avdio posnamem in jo doma poslušam, če že ne pojem naglas, pa samo tiho berem notni tekst, ali si prevedem besedilo, ki ga pojem. Odkrivanje novih pevskih znanj se nikoli ne konča, zato je nujno s petjem živeti tudi na “običajen dan”.

Imate kakšne hobije, kako se sprostite?

Ko je zunaj toplo in lepo vreme, grem zelo rada ven v kakšen park (samo malo na sprehod ali pa teči). Zelo rada tudi plešem in zdaj, ko tega nimam več v urniku na akademiji, razmišljam, da bi se kam vpisala in hodila plesati bolj za zabavo. Sicer pa, predvsem zdaj, ko ni tako lepo vreme, hodim v fitnes. Tudi telesna pripravljenost je za opernega pevca dandanes izjemnega pomena.

Zelo rada bi se še naučila italijanščine in francoščine, da bi ju poleg nemščine in angleščine lahko razumela in govorila. Tudi znanje jezikov je za opernega pevca zelo pomembno, saj pojemo v najrazličnejših jezikih.

Ste imeli ob prvem nastopu v oddaji Slovenija ima talent kaj treme?

Trema (pozitivna seveda – taka, ki mora biti) je prisotna pred vsakim mojim nastopom in tudi na avdiciji šova Slovenija ima talent je bilo tako. Priznati moram, da je bilo treme še celo nekoliko več, saj je bilo to kljub mojim izkušnjam nastopanja popolnoma nova izkušnja – okrog mene so bile kamere, pela sem z že vnaprej posneto spremljavo (po navadi pojem z živo spremljavo pianista ali orkestra), občinstvo je bilo večje in bolj raznoliko in nisem vedela, kako se bodo na moj operni nastop odzvali …Pravzaprav lahko tudi potrdim, da je avdicijski nastop močno presegel moja pričakovanja in presrečna sem bila, ko mi je občinstvo v dvorani namenilo tako bučen aplavz, stoječe ovacije in čudoviti komentarji žirije – vse to me je pustilo brez besed in občutki, ki so bili takrat prisotni, so težko opisljivi.

Kakšni so bili občutki, ko je Branko Čakarmiš pritisnil zlati gumb?

Trenutka, ko je g. Branko Čakarmiš izrekel: “Mojo privolitev za poroko si že dobila, zdaj pa boš dobila še zlati gumb!” ne bom nikoli pozabila in še danes je ta spomin še zelo živ.

Prvi šok, ko sem slišala, da bom dobila zlati gumb, je spremljalo neizmerno veselje in sreča (ki sta trajala še dolgo po tem), vse hkrati pa je povzročilo, da sem ostala brez besed. Čeprav so okrog mene že leteli zlati lističi, sem temu še vedno težko verjela, zato so mi skozi možgane šinila vprašanja: “Kaj reees?? Brankov zlati gumb?? Wow … To pomeni, da sem direktno v polfinalu?? Yeeees!! ”

Naj omenim tudi to, da sem bila še toliko bolj navdušena, saj je zlati gumb zame pritisnil ravno g. Branko. Pred nastopom, ko sem razmišljala, katerega žiranta bo verjetno z mojim nastopom najtežje prepričati, se mi je zdelo, da bo to ravno g. Branko (vedela sem, da je izjemno navdušen nad narodnozabavno glasbo, za klasično/operno glasbo pa nisem bila prepričana, kako blizu mu je). To, da mi je ravno on namenil svoj zlati gumb, je zagotovo izjemna potrditev zame in ogromna spodbuda za naprej!!

Imate tudi z ostalimi tekmovalci šova kaj stikov?

Zaenkrat se z drugimi tekmovalci bolj ali manj poznam le preko TV zaslona. Verjamem, da bomo več stika navezali v polfinalni oddaji in se že zelo veselim novih poznanstev!

Kaj si želite doseči v šovu Slovenija ima talent?

Predvsem si želim, da bi s svojim petjem približala klasično oz. operno glasbo ljudem, ki sicer nimajo toliko stika z njo. Mogoče tudi še koga navdušim in upam, da bom razbila nekatere stereotipe o operi / opernih pevcih.

Glasba je hrana za dušo, zato si želim, da bi ljudje ob mojem nastopu uživali ter začutili mojo energijo in strast do petja ter me nagradili s pozitivnim odzivom.

Kakšni so načrti za naprej?

Moji načrti za naprej ostajajo enaki kot prej, predno sem se pojavila v šovu Slovenija ima talent. Nekoč si želim peti glavne sopranske vloge v velikih opernih hišah po svetu … Načrt torej za naprej: razvijanje pevskega talenta do njegovega polnega potenciala. Verjamem, da mi lahko oddaja Slovenija ima talent odpre ogromno vrat in je lahko odlična odskočna deska v moji karieri, kljub temu pa se zavedam, da je pred menoj (tudi po koncu oddaje) še ogromno trdega dela in močne volje, da resnično uresničim svoje sanje o operni karieri.

Kje vas je mogoče trenutno slišati, v kateri predstavi?

Trenutno imam predvidenih nekaj avdicij, ki bi mi lahko prinesle nastope oz. predstave. Sicer pa naprej študiram in se intenzivno pripravljam na finalni nastop Slovenija ima talent.

Že vnaprej se Vam zahvaljujem za Vašo podporo!

Želimo vam veliko uspehov v nadaljnji karieri in se zahvaljujemo za pogovor.

Vir: P.U., foto: osebni arhiv Jerice Steklasa

 

 

 

1272
830 SEK