Kotiček Petre Škarja
Celodnevni dogodek, na katerem sem kot vabljena govornica od delala svojo uro. Še 5 ur. Sedenja, poslušanja, gledanja na uro … Priznam, nisem poslušala, ker sem imela ogromno dela s svojo bitko misli stila jin-jang. Naj ostanem, ker naj bi se tako spodobilo, ali naj grem? Izkažem spoštovanje do njih s tem, da ostanem, ali nespoštovanje do sebe s tem, ko ne grem? Vem, da ne želim biti tu naslednjih 5 ur. Ampak ali je prav, da kar grem? Je nespoštljivo? Ali jim je vseeno in le sebi grenim teh nekaj ur? Hm …
Kaj je prav? Čemu slediti?
V petek srkam kavico z riževim mlekom v Dvoru Tacen s sogovornikom, ki ima pred seboj dva kapučina in masleni rogljiček brez nadeva. »Dva kapučina le za vas?« se želi prepričati v slišano natakar. »Da. Prvega, da vanj namakam rogljiček, drugega, da ga imam po rogljičku,« pove. Seveda se nasmehnem ob tem – izjemni ljudje svojo edinstvenost kažejo že v najbolj vsakdanjih opravilih.
Te kave in kapučini v Tacnu so mi eni najboljših pogovorov, ki jih imava s tem gospodom, ki ga izjemno spoštujem in občudujem. Moj mentor. Učitelj. Modrec. Svetovalec. Inspirator. Podpornik. Poimenujte po svoje.

Omenim dogodek, ki mi je povzročal miselne borbe. Kaj bi on v takem primeru storil?
»Takoj, ko bi začutil, da ne želim biti tam, bi vstal in odšel,« je izstrelil. Hm, morda malo razlage, prosim?
V njegovem stilu odgovora mi je povedal zgodbo. Resnično.
Pred leti je do njih prišel starejši gospod. Danec. Ali je bil Italijan? Skandinavec? Hm, v bistvu ne vem. Verjetno ni tako pomemben podatek, sicer bi se ga zapomnila.
»Poslušajte, to je zame zelo pomembno. To jadrnico potrebujem najkasneje do maja naslednjega leta,« je počasi povedal z glasom, v katerem je vsakdo lahko prepoznal izjemno odločnost. V redu, bodo uredili. Pogovarjali so se še o nekaterih podrobnostih, nakar gospod ponovno poudari:
»Še enkrat bi rad poudaril – nujno jo potrebujem najkasneje do maja drugega leta. Morate razumeti, da je to meni izjemnega pomena.«
»Zakaj vam je tako pomembno?« je zanimalo mojega sogovornika (v tem trenutku pripovedi je že namakal masleni rogljiček v prvi kapučino).
Gospod ni takoj odgovoril. Pogledal je okoli sebe in z mize vzel žepni meter. Odvil ga je in se ustavil pri 90 cm. Dvignil je ta sedaj do 90 cm razvit žepni meter in pokazal sogovorniku: »Sem vitalen in prepričan sem, da bom živel nekje 90 let. Predstavljajte si, da je ta razdalja torej dolžina mojega življenja.«
V tem trenutku je zvil skoraj celotnih 90 cm nazaj, pustil je le razvitih 7 cm.
»Vidite, toliko mi je še ostalo. Komaj kaj.«
Gospod je bil namreč star 83 let.
Po nekajsekundni tišini, v kateri se je čutila pomembnost podanega sporočila, je spustil še teh 7 cm, da so se zvili v prvotni položaj žepnega metra.
»In evo,« je dodal: »takole hitro bo izginilo. Verjemite, da hudičevo razmislim, kam dam vsako minuto, ki mi je še ostala. Če zamudimo s tem zgolj en teden, to meni pomeni preveč, da bi šel riskirati.«
In pogovor sva nadaljevala v tej smeri …

Prvič do sedaj mi je sogovornik (sedaj že pri drugem kapučinu) govoril nekaj, kar me je močno ganilo. Ganilo, ko sem ga gledala, poslušala. Ganilo, ko sem čutila njegovo iskrenost in nek poseben občutek, ki ga ne znam ubesediti. Ne morem reči, da se mi je zasmilil, daleč od tega, me je pa ganilo.
Povedal je: “Po 40. ali 50. letu se šele začnemo zares zavedati, da naše življenje ni neskončno. Ko si mlad, imaš nekje v ozadju misli iluzijo – ah, saj ima še celo življenje pred sabo, bom že. Ob takem prepričanju posledično ne ceniš dovolj svojega časa. Zato si tudi ostala na dogodku”.
Ljudje imamo neke zapisane ali nezapisane sezname, kaj vse bomo izkusili v življenju: Koliko držav boš obiskal. Kolikokrat boš jadral. Koliko knjig prebral. Koliko ljudi spoznal. Koliko gora osvojil. Koliko stvari poizkusil. Pride čas, ko gledaš te sezname in stežka brišeš manj pomembne stvari. Ne zato, ker si jih ne bi srčno želel, ampak zato, ker spoznaš, da ti je zmanjkalo časa za vse.
Če malo preračunaš. Realno. Reciva, da ima nekdo še 20 let pred sabo. In Bog daj, da jih ima toliko. Če ima možnost iti enkrat letno na potovanje, to pomeni zgolj še 20 potovanj. Ne neomejeno. Zgolj še 20. Če v teh 20 let vneseš vse stvari s seznamov, kmalu ugotoviš, da vse ne gre več notri, ne glede na to, kako zelo izkoristiš vsako minuto dneva.
In takrat začneš resnično ceniti svoj čas. Ne greš na kavo, če ti to ne odgovarja. Ne družiš se z ljudmi, ob katerih se ne počutiš dobro. Ne greš na družinsko zabavo, če te to ne razveseljuje. Ne delaš stvari, ki jih ne želiš delati. In ne ostajaš na dogodkih, na katerih ne želiš biti.
Ne oziraš se več na to, ‘kaj se spodobi in pričakuje od mene’, ampak vedno bolj na ‘kaj si jaz želim in kaj me razveseljuje’.
Ceni svoj čas. Vsako minuto dneva. Na koncu je prav ČAS najbolj dragocena dobrina, ki jo imamo. Dobrina, ki jo premalo cenimo … dokler ni že malo pozno.«
In kot leta minevajo, je minil tudi ta najin pogovor. A pustil mi je prav poseben pečat. Upam, da se ga večkrat spomnim v trenutkih, ko se bojujeta moje misli in srce – čim večkrat želim slediti srcu in občutkom. Srce ve, kar um morda šele kasneje razume.
»Zavedaj se minljivosti vsega,« so me učili menihi v Burmi, »šele takrat boš znala resnično živeti in najti svojo srečo in mir.«
Vir in foto: Petra Škarja, avtorica knjižnih uspešnic Česar nas niso naučili v šolah,
Ameriški milijonarji so spregovorili, Najdi svojo SREČO in MIR ter Virusi Slovenije.