Mali, bolni in zavrženi pred zgradbo – pogled na te mladičke vam bo zlomil srce
Nekdo jih je pustil v transporterju pred veterino na Pobrežju. Bolni, prestrašeni, a še vedno živi. Prostovoljci Društva za zaščito živali Maribor so takoj priskočili na pomoč. In medtem ko se borijo za življenje teh nedolžnih bitij, se pod objavo društva na družbenih omrežjih vrstijo odzivi – čustveni, ogorčeni, kritični, pa tudi razumevajoči.
Mucki v škatli, upanje v ljudeh
Zgodba se bere težko. Več mladičev, stisnjenih skupaj, bolnih in brez mame, prepuščenih usodi. Nihče ne ve, kdo jih je pripeljal, kdo jih je pustil – a tam so bili. In zdaj se borijo, da preživijo. Prostovoljci, ki so jih našli, pravijo, da se trudijo z vso močjo. Vsak dan. Vedno znova.
A ob tej zgodbi so se odprla tudi mnoga vprašanja. Kdo je odgovoren? Ali je oseba, ki jih je prinesla, res brezsrčna ali je morda le obupana? In zakaj se to še vedno dogaja, kljub osveščanju in ponudbam za pomoč?
Komentarji, ki odsevajo resnično sliko družbe
Pod objavo društva se je usul val komentarjev. Nekateri strogi, drugi razumevajoči, tretji polni bolečine in nemoči.
Nekdo pravi, da »jih vsaj ni vrgel v smeti, s tem jim je dal možnost za preživetje«. Drugi odvrne, da »to še vedno šteje kot zapustitev živali in je po zakonu kaznivo«. Eden izmed komentatorjev dodaja, da »čeprav se ne strinja s takim dejanjem, verjetno oseba ni vedela več, kam se obrniti, morda je bil to zadnji poskus iskanja rešitve«.
Izpostavili so tudi, da »je sam imel podobno izkušnjo z bolnimi mladiči, brez pomoči in z omejenimi sredstvi«, a jih je vseeno ohranil, ker jih je imel rad – »čeprav je bilo težko, skoraj nevzdržno«. Ob tem opozori, da je »sojenje iz varnega zavetja interneta enostavno, realnost pa veliko bolj zapletena«.
Eden najbolj ganljivih odzivov pravi: »Pomislite, kako majhna in krhka so ta bitja. Ne morejo prositi za pomoč, ne morejo povedati, da jih boli. Le gledajo. In čakajo. Da jih kdo opazi. Da jim kdo pomaga. Vsaj to jim dolgujemo.«
Sterilizacija kot rešitev
V komentarjih se pogosto pojavlja tudi omemba visokih stroškov veterinarskih storitev. Nekdo piše, da »so cene sterilizacije za marsikoga preprosto previsoke, zato se živali razmnožujejo nekontrolirano«. Drugi se strinja in poudari: »Če bi bile te storitve bolj dostopne, bi bilo zavrženih živali bistveno manj.«
A nekdo v odgovor opozori: »Društva, kot je to iz Maribora, že ves čas ponujajo pomoč – samo poklicati jih je treba. A ljudje pogosto raje pogledajo stran ali ukrepajo šele, ko je že prepozno.«
Mucki so zdaj v varnih rokah in čakajo na svojo priložnost
Mladiči, ki so bili brez glasu, zdaj vendarle dobivajo svojo zgodbo. Zdravniško oskrbo, hrano, toplo zavetje in upajmo kmalu tudi nov dom. A njihova zgodba je več kot le žalosten primer. Je opomin, da težave ne izginejo, če jih ignoriramo. In da včasih, tudi ko ne vemo, kako naprej lahko naredimo eno stvar prav: poiščemo pomoč.
Društvo za zaščito živali Maribor je spet dokazalo, da ima srce na pravem mestu. A kot pravijo sami »mi ne moremo vsega. Skupaj zmoremo več.«
Kaj lahko storimo mi?
Takšnih primerov bi bilo občutno manj, če bi kot skupnost ravnali odgovorneje – in začeli pri sebi. Prvi ključni korak je sterilizacija in kastracija domačih živali. S tem preprečimo rojstvo novih, nezaželenih mladičev. Če si tega sami ne moremo privoščiti, se lahko obrnemo na društva, ki v številnih primerih nudijo sofinanciranje ali pomoč.
- Osveščajmo druge – doma, med prijatelji, na spletu. Pojasnimo, zakaj je odgovorno ravnanje z živalmi ključno. S tem širimo kulturo sočutja.
- Pomagajmo, kadar vidimo stisko – če nekdo ne zmore več skrbeti za svojo mačko ali psa, ne obsojajmo. Pomagajmo mu najti rešitev. Kontaktirajmo društva, veterinarje, delimo objave, zbirajmo pomoč.
In če srečamo zapuščeno žival, ne poglejmo stran. Pokličimo društvo. Povežimo se z lokalno skupnostjo. Ena poteza, ena informacija, ena roka lahko spremeni vse.
Napisal: K. J.
Vir: Facebook – Društvo za zaščito živali Maribor
