Mariborčanka nam je zaupala: ‘Pokazal mi je nož in rekel, da me hoče…’ – grozljiva pripoved

»Rekel mi je: ‘I wanna fu*k you’ in mi pokazal nož. Nato so mi rekli: ne paničarite.«

MARIBOR – »Samo čakala sem avtobus. Potem pa je prišel moški, rekel ‘I wanna fu*k you’, dvignil majico in pokazal nož.« Tako začne svojo zgodbo ženska iz Maribora, naša bralka, ki želi ostati anonimna. Dogodek se je zgodil junija 2023 okoli 12. ure pri trgovini E.Leclerc na Tržaški cesti v Mariboru. Bila je navadna poletna sreda. Utrujena od izmene, je stala na postajališču in razmišljala le o tem, kako priti domov. Nato se je približal moški, ki ga ni poznala. In v nekaj sekundah se je njen občutek varnosti sesul.

Še danes se sooča s posledicami – napadi panike, nočnimi morami in globokim nezaupanjem v institucije.

Dogodek, ki je sicer ostal brez uradnega epiloga, po njenih besedah razkriva širši problem – pomanjkanje odziva policije, strah ljudi pred govorjenjem in pereče vprašanje varnosti v javnem prostoru.

»Samo čakala sem avtobus. Potem pa je prišel moški, mi rekel ‘I wanna fu*k you’, dvignil majico in pokazal nož.«

»Delala sem od štirih zjutraj do dvanajstih. Bilo je junija 2023. Po službi sem čakala avtobus. Bila sem sama. Približal se mi je moški temne polti, ni bil Slovenec – zagotovo je bil migrant, imel je očala in še danes bi ga prepoznala, me opazoval, hodil mimo in se vračal,« pripoveduje.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

»Najprej sem si rekla – najbrž naključje. A ko se je že tretjič vrnil in se ustavil tik pred menoj, sem začutila, da nekaj ni prav.«

»Potem je rekel: ‘I wanna fu*k you.’ Rekla sem mu: ‘No, thank you.’ Dvignil je majico in pokazal nož. Takrat sem stekla nazaj v trgovino, med ljudi,« dodaja.

»V tistem trenutku me je bilo grozno strah. Bežala sem med ljudi, kričala za pomoč.«

Zatekla se je k varnostniku v trgovini E.Leclerc, ki je poklical policijo.

»Varnostniku sem rekla: en migrant me nadleguje, nož mi kaže, rabim pomoč!«

A govorka nadaljuje:

»Policije potem ni bilo. Čakali smo, pravzaprav sva čakala skupaj z varnostnikom, pa niso prišli. Kasneje so mi rekli, da naj ne delam panike.«

»Če takrat ne bi pobegnila, mogoče danes ne bi bila več živa,« nam še zaupa svoje občutke.

Glede dogajanja smo se obrnili na Policijsko upravo Maribor in vas bomo o odgovoru obvestili takoj, ko ga prejmemo.

Razmišljala je o samomoru

»Nož je nož. Tudi če ga ne uporabiš, ga kažeš z namenom – da prestrašiš, da nakažeš, kaj lahko narediš. Kaj bi bilo, če ne bi bilo ljudi okoli?«

Sogovornica zatrjuje, da jo dogodek še vedno zaznamuje. »Imam napade panike. Hodim k psihologu, odkar se mi je to zgodilo, saj sem bila povsem na robu. Bila sem tako daleč, da sem razmišljala o samomoru. Rekla sem si – nočem umreti brutalno,« nam še zaupa.

»Imam napade panike. Ponoči ne spim. V mestu me je strah. Čutim poglede teh moških, način, kako poželjivo opazujejo… Zares mi je težko. Vsakič, ko grem mimo kakšne skupine moških, mi srce začne razbijati. Ne morem več živeti kot prej.«

Strah, ki ga nosi v sebi, se ne ustavi pri posameznem dogodku – poglablja ga občutek, da te v ključnih trenutkih sistem pusti samega.

Ob tem izpostavi po njenem mnenju sistemske težave:

»Policisti imajo pištole, solzivce… pa ne ukrepajo. Zakaj potem to nosijo? Za okras?«

»Ko jih rabiš, jih ni. Ko pa ti narediš kaj v samoobrambi, si ti kriv,« nam še zaupa svoje dvome.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas

Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Kaj pa statistika?

Po podatkih Policije RS naj bi bilo v letu 2024 obravnavanih 46.192 nedovoljenih vstopov, kar pa je sicer manj kot leto prej (60.595), a število ostaja visoko.

V letu 2023 je Policija Republike Slovenije obravnavala 54.344 kaznivih dejanj, kar je pod desetletnim povprečjem (59.179 kaznivih dejanj). Preiskanost kaznivih dejanj je bila 51,4-odstotna. Za leto 2024 uradni podatki še niso na voljo. (Policija.si)

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je 22 % žensk in 16 % moških od svojega 15. leta starosti doživelo fizično nasilje zunaj partnerskega odnosa (SURS).

Statistični urad RS obenem navaja, da so v več kot 90 % primerov fizičnega nasilja zunaj partnerskega odnosa žrtve ženske, povzročitelji pa so moški.

Čeprav ti primeri pogosto ne pridejo v javnost, izkušnje posameznikov – kot je zgodba sogovornice – razkrivajo, da varnost v javnem prostoru za marsikoga ostaja vprašanje negotovosti, ne statistike. In ravno tu postane ključno vprašanje: kako hitro in kako učinkovito ukrepajo pristojne službe, ko gre za grožnje, ki niso končane s fizičnim napadom – a so zato pogosto prezrte.

Ali delavcev zares primanjkuje?

»Imam dva poklica – bolničarka in negovalka ter slaščičar. Pa me nihče ne pokliče. Govorim slovensko. Ampak v domovih vidim samo tujce, ki komaj govorijo jezik. A moramo mi zdaj njim prilagajati kulturo?« se sprašuje.

»Tujci dobijo vse. Službo, stanovanje, denar. Mi? Mi pa smo odveč. Včasih se vprašam – ali sem še vredna kot človek v lastni državi?«

Doda še:

»Mi, Slovenci, smo po moji oceni postali drugorazredni. Mi ne dobimo nič, oni pa službo, denar, zaščito. Če povem, da me je strah, sem takoj sovražna. Pa sem samo ženska, ki noče, da jo kdo reže z nožem ali pa ji grozi z njim.«

»Imam dva poklica. Pošiljam prošnje. Ne dobim odgovora. Medtem pa zaposlijo tiste, ki ne znajo niti slovensko,« še pove skorajda v solzah.

Ob tem je pomembno razumeti tudi uradno politiko zaposlovanja tujcev v Sloveniji. Tujci iz tretjih držav morajo za delo in bivanje pridobiti enotno dovoljenje, ki združuje delovno in bivališčno dovoljenje. Postopek vključuje preverjanje,, če morebiti za razpisano delovno mesto ni ustreznih domačih kandidatov, ter zahteva dokazila o kvalifikacijah in znanju slovenskega jezika.

Od 1. novembra 2024 naprej bodo menda za podaljšanje dovoljenja za bivanje tujci morali predložiti tudi dokazilo o prisostvovanju (udeležbi) na tečaju slovenskega jezika, za pridobitev stalnega prebivališča pa naj bi bilo treba opraviti izpit iz slovenskega jezika na ravni A2.

No, navkljub tem zahtevam, pa nekateri delodajalci v določenih sektorjih, kot sta tudi zdravstvo in socialna oskrba, zaposlujejo tujce tudi brez brezhibnega znanja jezika, kar pa lahko povzroča nekatera občutja nepravičnosti predvsem med domačimi iskalci zaposlitve.

Tujci prevladujejo?

V izpovedi zaznamo tudi ostre politične očitke:

»Vlada je skorajda proti Slovencem. Nočejo, da govorimo resnico. V zaporih je večina tujcev, to vemo, pa nihče ne upa tega povedat.«

Takšne izjave zahtevajo novinarski komentar: pri poročanju o posameznih primerih nasilja in o kriminaliteti migrantov je nujno paziti, da ne pride do posploševanja ali spodbujanja sovražnega govora. Treba je ločiti osebne občutke žrtev od uradnih podatkov in širših vzrokov za kriminaliteto, ki pogosto niso etnično pogojeni.

Po podatkih Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je bilo ob zaključitvi leta 2023 izmed zaprtih oseb v Sloveniji približno 25 % tujcev, kar je več kot povprečje EU, a še vedno precej daleč od “večine”.

Strokovnjaki in poznavalci za migracije opozarjajo, da so vzroki za kriminaliteto pogosto povezani z družbeno izključenostjo, revščino in pa tudi pomanjkanjem priložnosti – ne pa z etnično pripadnostjo.

»Ljudje v stiski pogosto iščejo enostavne razlage za kompleksne družbene pojave. Žal se ob tem prepogosto ustvarijo stereotipi, kjer se posameznika obravnava skozi pripadnost skupini, ne glede na njegove dejanske okoliščine,« pojasnjuje sociolog. »Zato je vloga medijev ključna – ne le v poročanju, ampak tudi v preprečevanju demonizacije celotnih skupin.«

Poziv vsem žrtvam

»Zakaj ljudje ne govorijo? Ker se bojijo. Bojijo se, da boste objavili njihovo ime. Da bodo označeni. Tudi jaz sem se bala. Ampak več nas mora spregovoriti,« nam zaupa svoj pogled.

Mnoge ženske, ki doživijo podobne napade ali grožnje, ostanejo tiho – bodisi iz strahu pred obsojanjem, bodisi zato, ker ne verjamejo, da bo njihova prijava sploh kaj spremenila. Ravno to tišino pa napadalci pogosto izkoriščajo – in ostajajo nekaznovani.

Pozvala je tudi druge morebitne žrtve k odzivu:

»Naj ne molčijo. Naj povedo. Če ne gre drugače – naj imajo solzilec. Nekaj za samoobrambo. Pa nekoga, ki jih lahko zaščiti.«

Če ste bili tudi sami žrtev nadlegovanja, nasilja ali groženj, nikoli ne mislite, da ste sami. Dogodek lahko prijavite tudi anonimno – preko spletnega obrazca na uradni strani policije.

Za psihološko pomoč in svetovanje se lahko obrnete na Žensko svetovalnico (01 251 00 59) ali pokličete SOS telefon za žrtve nasilja (080 11 55). Pomembno je, da spregovorite – ker je to prvi korak k spremembi.

Sogovorka si želi sprememb

»Zakaj imam občutek, da se moram ves čas opravičevati, ker sem Slovenka?«

»Koliko punc še mora biti posiljenih, da se bo kaj spremenilo? Tako, kot se to dogaja na primer v Nemčiji, kjer prihaja do posilstev, groženj, ropov ipd.,« še opozarja naša bralka.

Za konec pa nas je sogovorka še prosila, da vključimo v članek njeno vprašanje, ki ga je naslovila na predsednika vlade, dr. Roberta Goloba, ki se glasi:

“Kaj hudega se bo moralo še zgoditi, da bo vlada odprla oči in ukrepala glede vse večjega števila tujcev v Sloveniji?”

Zgodba sogovornice – ne glede na politična stališča – je iskrena, ranljiva in glas tistega dela javnosti, ki se pogosto ne počuti slišanega. Bolečina, ki jo je izrazila, ne potrebuje obsodbe, temveč razumevanje – in hkrati odgovorno novinarsko obravnavo, ki ne podžiga sovraštva, ampak spodbuja k varnosti, zakonitosti in človečnosti.

Zato je prav, da takšne zgodbe objavimo – ne zato, da v ljudeh sprožimo strah, temveč da odpiramo prostor za pogovor. Tudi tam, kjer boli, tudi tam, kjer se mnenja razhajajo. Morda se res ne strinjamo vsi z vsem, a lahko se vsaj poslušamo. In to je prvi pogoj za skupnost, ki temelji na spoštovanju.

Zgodbe, kot je pričujoča, niso lahke za branje. Niso niti ‘lahke’ za objavo. A ravno zato so pomembne.

Na portalu NaDlani.si verjamemo, da je naloga medijev več kot le poročanje – je poslušanje. Slišati tiste, ki so pogosto preslišani. Objavljati tudi takrat, ko se družba raje umakne.

Ta članek ni napisan zato, da bi podžigal strah ali delil ljudi. Objavljen je zato, ker v Sloveniji obstajajo ljudje, ki se počutijo ogrožene. Ki niso slišani. In ki želijo povedati – ne iz zlobe, temveč iz ranjenosti.

Čeprav se z vsemi trditvami v takšnih izpovedih morda ne strinjamo, jim kot medij ne odvzemamo pravice do obstoja. Naša naloga ni obsodba – temveč odgovorna predstavitev. In odprt prostor za pogovor.

Če imate tudi vi zgodbo, ki jo želite deliti s svetom – izkušnjo nasilja, zapostavljenosti, ali preprosto občutek, da vas nihče ne sliši – nam pišite na

• [email protected] ali nas pokličite na
• 070 733 733.

Zaupate nam lahko povsem anonimno. Pomembno je, da spregovorite. Poslušali vas bomo.

Pripravil: N. Z.

Vir: osebna izpoved bralke, Policija RS, Statustični urad RS, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, fotografije so simbolične