Matea Benedetti: Zakaj suknjič Urške Klakočar Zupančič za 220 € ne predstavlja luksuza

Matea Benedetti: To, kar je nosila Urška Klakočar Zupančič, ni luksuz – čas je za lekcijo iz modne pismenosti. Ko se v slovenskem javnem prostoru razvije debata o modi, se ta pogosto ustavi pri površinskih oznakah in napačnih interpretacijah cenovnih razredov. Zadnji primer, ki je razburil javnost in medije, je bil suknjič nekdanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Medtem ko so ga nekateri hitro označili za “luksuzen kos”, slovenska modna pionirka trajnostne mode Matea Benedetti opozarja na globoko modno nepismenost: “Suknjič za 220 evrov ni luksuz. Niti blizu.“

Na prvi seji novega sklica državnega zbora so se oči javnosti ponovno uprle v garderobo Urške Klakočar Zupančič. Tokrat niso bili krivi rdeči salonarji, temveč suknjič znamke Joseph Ribkoff. Cena? Okoli 220 evrov.

V svetu, kjer prevladuje hitra moda in majice za pet evrov, se takšna številka marsikomu zdi visoka, a Matea Benedetti opozarja, da gre za popolno nerazumevanje modne industrije in njenih segmentov. V svojem zapisu na družbenih omrežjih je razčlenila modno piramido in postavila ogledalo slovenski potrošniški kulturi.

Vir: Facebook – Matea Benedetti o suknjiču Urške Klakočar Zupančič

Mit o “dostopnem luksuzu”

V slovenskih medijih se je uveljavil termin »dostopnejši luksuz«, ki ga Benedettijeva označi za čisti marketinški trik. “Ko kupite kos za 220 evrov, niste kupili luksuza, temveč ste vstopili v segment ‘visoke ulice’ (High Street),” pojasnjuje. Da bi razumeli, kje na tej lestvici stoji omenjeni suknjič, se moramo sprehoditi skozi šest ključnih razredov modne industrije, ki določajo ne le ceno, temveč tudi etiko, trajnost in umetniško vrednost oblačila.

1. Razred: Hitra moda (Fast Fashion) – 5 € do 80 €

To je svet, ki ga obvladujejo velikani, kot so Shein, Primark in osnovne linije H&M. Gre za industrijo, ki temelji na ekstremni hitrosti in ogromnih volumnih. Materiali so večinoma toksični in nekakovostni (poliester, akril, rayon), delovni pogoji v tovarnah pa pogosto vprašljivi. »Kos bo zdržal le nekaj pranj, nato pa se bo raztegnil ali razpadel. In to je namerno, saj model temelji na tem, da kupujete znova in znova,« opozarja Benedettijeva.

2. Razred: Visoka ulica (High Street) – 80 € do 400 €

Tukaj se nahaja suknjič Urške Klakočar Zupančič. Znamke, kot sta Massimo Dutti ali Joseph Ribkoff, ponujajo boljšo kakovost in skrbnejše kroje kot najcenejši ponudniki, a gre še vedno za masovno produkcijo. “Suknjič za 220 evrov je narejen v seriji več tisočih identičnih kosov, brez kakršnega koli obrtniškega elementa,” pravi oblikovalka. Oznaka luksuza je tukaj povsem napačna – gre zgolj za solidno konfekcijo za delovno žensko.

3. Razred: Premijski segment – 400 € do 1.500 €

Šele tukaj se začnejo resni materiali: merino volna, kašmir, svila in ekološki tekstili. Šivi so čistejši, oblačilo pa je konstruirano za dolgoletno uporabo. Čeprav marsikdo ta segment že zamenjuje za luksuz, Benedettijeva poudarja, da gre še vedno za premijski masovni trg. Kos je trajen, nima pa “aure” in ročnega mojstrstva, ki definira pravi luksuz.

4. Razred: Luksuzni prêt-à-porter – 1.500 € do 8.000 €

Tu se resna luksuzna moda šele dobro začne. Govorimo o hišah, kot so Gucci, Saint Laurent ali Alexander McQueen. Cena tukaj ne odraža le imena, temveč ure ročnega dela v ateljejih v Italiji ali Franciji, vrhunske materiale (npr. dvoplastna volna) in dediščino znamke. To so kosi, ki so narejeni, da trajajo generacije.

5. Razred: Ultra-premium prêt-à-porter – 8.000 € do 35.000 €

V tem razredu oblačilo postane investicija. Znamke, kot so Hermès, Chanel ali Brunello Cucinelli, zahtevajo od 60 do 120 ur ročnega dela za en sam suknjič. Materiali prihajajo od najboljših tkalcev na svetu. To so kosi, ki ob ustrezni negi z leti ohranijo ali celo pridobijo na vrednosti.

6. Razred: Visoka moda (Haute Couture) – od 35.000 € navzgor

Haute couture sploh ni moda v klasičnem smislu – je umetnost. Vsak kos je unikat, narejen po meri za eno osebo, pogosto okrašen z dragimi kamni in ročnimi vezeninami. Pravico do tega naziva ima le peščica ateljejev v Parizu, cene posameznih kosov pa lahko dosegajo cene nepremičnin.

Zakaj nas cena 220 evrov sploh moti?

Vprašanje, ki se ob tem poraja, je sociološko: zakaj je slovenska javnost tako občutljiva na suknjič srednjega cenovnega razreda? Matea Benedetti meni, da je razlog v tem, da smo kot družba izgubili kompas za realno vrednost dela in materialov.

“Fast fashion kos za 30 evrov stane toliko le zato, ker nekdo drugje plača razliko – bodisi delavec v Bangladešu, ki dela v nečloveških razmerah, bodisi planet, ki se duši v poceni sintetičnih vlaknih,” poudarja.

Ko se v medijih suknjič za 200 evrov napihne v škandal, se s tem posredno normalizira izkoriščevalska industrija hitre mode. 220 evrov za suknjič, ki ga bo političarka nosila več let, je pravzaprav racionalna in etično sprejemljiva odločitev, ne pa razsipnost.

Vir: Facebook – Dosedanja predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič ob začetku ustanovne seje

Dvojna merila v politiki

Ne moremo mimo dejstva, da so modni kosi moških politikov redko podvrženi takšni analizi. Moška obleka srednjega razreda (npr. Mura ali Boss) stane med 500 in 800 evri, kar je trikrat več od suknjiča, ki je sprožil razpravo, vendar moški v politiki zaradi tega redko polnijo tabloide. Pri ženskah pa vsak odmik od najcenejše konfekcije postane predmet političnega obračunavanja.

Matea Benedetti s svojo analizo poziva h kritičnemu razmišljanju. Oblačila, ki jih nosimo, so naša druga koža in naše sporočilo svetu. Če želimo, da naši voditelji sprejemajo odgovorne odločitve, bi morali pozdraviti dejstvo, da izbirajo kakovostna oblačila, ki niso del uničujočega cikla hitre mode.

Modna pismenost kot nuja

Naslednjič, ko boste prebrali o “luksuzu” Urške Klakočar Zupančič ali katere koli druge javne osebnosti, se spomnite na piramido Matee Benedetti. Razumeti razliko med ceno in vrednostjo je ključno za sodobnega potrošnika. Luksuz ni v nalepki ali v tistem, kar si lahko privošči le peščica. Pravi luksuz v današnjem svetu postajajo etika, ročno delo, naravni materiali in trajnost.

Kot zaključi Benedettijeva: “Ko boste naslednjič slišali za ‘dostopnejši luksuz’ za 220 evrov, vedite, da vam berejo marketinško besedilo, ne modnega opisa.” Čas je, da prenehamo kritizirati tiste, ki si drznejo stopiti stopnico višje od hitre mode, in se začnemo spraševati o pravi ceni tistega, kar nosimo mi sami.

O avtorici komentarja: Matea Benedetti je svetovno priznana slovenska modna oblikovalka in ustanoviteljica znamke Benedetti Life. Je pionirka trajnostne in luksuzne veganske mode, njeno delo pa je bilo predstavljeno v svetovnih modnih Biblijah, kot je Vogue, in na prestižnih tednih mode v Milanu.

Pripravila AK
Viri:
svet24.si
wikimedia.com
Facebook