Odgovorni urednik odstopil! Tako so pritiski uničili novinarja Kocjančiča: “Grozili so mi!”
Matej Kocjančič je 19. marca 2025 odstopil z mesta odgovornega urednika Suhokranjskih poti. Razlog? Ne politika, ne župan. Temveč – Facebook komentarji. Sovražni, osebni, včasih celo absurdni. In to v Žužemberku, kraju s 4500 prebivalci, kjer vsakdo pozna vsakogar.
Zakaj je Kocjančič odstopil?
Živimo v časih, ko en sam komentar lahko podre celo hišo iz kart. Ali pa človeka.
Matej Kocjančič, pesnik po duši, urednik po funkciji, ni bil znan po ostri besedi. Ravno nasprotno – bil je tisti, ki je v glasilu Suhokranjske poti iskal svetlobo. Kulturne zgodbe, lokalni spomini, pogled v zgodovino. Malo poezije, veliko spoštovanja do domačih krajev. A zadnje mesece so objave na uradni Facebook strani glasila sprožile plaz. Ne mnenj – temveč obtožb, zmerjanja, celo primerjav z nacistično propagando.
Kocjančič je zato odstopil.
“V času urednikovanja sem bil deležen vse bolj pogostih groženj, blatenja, širjenja lažnih informacij o meni, osebnih diskreditacij, zmerjanja in napadov na mojo integriteto,” je zapisal v svoji odstopni izjavi.
Komentar, ki je bil kaplja čez rob
Vse skupaj se je začelo nedolžno. Z objavo o novi številki glasila. Fotografija kupa revij, verz, nekaj čustvenih simbolov.
In potem… komentar uporabnika:
“Propagandna izpod županovega peresa. Blatenje občanov, ki se zavzemajo za čisti kraj in racionalno porabo javnega denarja…”
Sledil je še hujši komentar pod drugo objavo:
“Goebbels bi bil ponosen!”
Trditve o kraji, korupciji, zapiranju šol, ljubicah, zemljiščih po 2 evra. Nobenih dokazov, zgolj retorika, ki deluje. Zveni udarno. Se prime. In če se objavi javno, pod sliko kulturnega časopisa, nastane kaos.
In potem?
Odstop. Brez dvoma nepričakovan.
Čeprav so se napetosti kuhale že nekaj časa, so mnogi – tudi občinski svet – verjeli, da bo urednik zdržal. V svojem pismu je zapisal, da se ne bo boril z »odvetniki, sodišči«. In: »Moja pesniška duša je premehka za tovrstne boje.«
Priznal je, da so ga nekateri primerjali z »ministrstvom nacistične Nemčije«. In dodal: »Takih grdobij na svoj račun pa ne dovolim.«
Včasih je meja tanka. Med kritiko in diskreditacijo. Med svobodo govora in osebnim napadom.
Kdo je v ozadju?
Na prvi pogled je videti, kot da gre za političen zaplet. Očitki o “glasilu župana”, o cenzuri, o utišanju kritik. Ampak – in to je ključno – Matej Kocjančič v javnem pismu jasno in nedvoumno zanika kakršenkoli politični pritisk:
“Jože Papež ni nikoli pritiskal name ali na kogarkoli iz uredniškega odbora. Nisem žrtev vladajočih politikov, ampak zlobnih FB komentatorjev,” je zapisal v elektronskem sporočilu (vir: osebna izjava, 22. 3. 2025).
Tudi občina Žužemberk se je hitro odzvala z uradnim sporočilom za javnost (vir: Občina Žužemberk, 21. 3. 2025), kjer piše, da so blatenje, grožnje in osebni napadi presegli vse meje. Da bodo proti tovrstnim pojavom imeli “ničelno toleranco”.
Suhokranjske poti – kam naprej?
Revija, ki je nekoč združevala krajane, zdaj deli skupnost. Nekateri vidijo v njej PR orodje oblasti. Drugi – edino kulturno glasilo, ki jim daje prostor.
Kocjančič je v svojem slogu zaključil osebno pismo z besedami:
“Vračam se v svet besed, glasbe, rim in zgodb, ki slavijo različnost mnenj in rišejo pot v boljšo prihodnost.”
O tem, kdo bo njegov naslednik – ni še znano. Občina je potrdila, da bodo postopki imenovanja novega urednika stekli “nemudoma”.
A to se lahko zgodi kjerkoli?
Da. Sovražni govor ni omejen na velike mestne portale. Lahko se zgodi tudi v Žužemberku. Ali Črnomlju. Ali v Logatcu.
Ko lokalni časopis postane predmet političnih teorij, ko se osebni napadi dogajajo pod članki o medgeneracijskem razumevanju – smo vsi na preizkušnji.
Kdo je odgovoren za pritisk na novinarje?
Kocjančičev odstop postavlja resno vprašanje: kdo je zares odgovoren za to, da so novinarji, kot je Kocjančič, podvrženi političnim pritiskom? So ti pritiski nekaj, kar je del širšega političnega in medijskega okolja v Sloveniji, kjer so novinarji pogosto izpostavljeni močnim interesom – ali gre zgolj za preizkušnjo posameznikov, ki delujejo na visoki ravni?
Slovenija ima sicer zakone, ki zagotavljajo zaščito novinarske svobode, vendar pa se v praksi sooča z več izzivi. Novinarji, še posebej tisti na lokalni ravni, so pogosto v podrejenem položaju in se soočajo z različnimi oblikami pritiska. Ali to pomeni, da novinarji v Sloveniji niso svobodni pri svojem delu? Ali pa so ti pritiski del širše strukture, ki se prične že v zakulisju politike in ekonomije?
In lekcija?
To ni zgodba o politiki. Niti o županu, niti o cenzuri. Je zgodba o tem, kako digitalna razprava – neomejena, hitra, pogosto brez nadzora – lahko zruši nekaj, kar se je gradilo z leti.
Pa še nekaj: To ni konec Suhokranjskih poti. Je le zavoj. Upajmo, da ne slepa ulica.
Pripravil: N. Z.
Viri: Občina Žužemberk (21. 3. 2025), Osebna izjava Mateja Kocjančiča (22. 3. 2025), Facebook objave Suhokranjskih poti, fotografije: Facebook, Matej Kocjančič
